Prve pol ure filma se je težko znebiti občutka, da bomo vsak hip zaslišali pomirjujoči šepet Davida Attenborougha, ki bo novega Levjega kralja razkrinkal kot sofisticiran dokumentarec o afriški favni. A namesto tega lev odpre usta in zveni kot James Earl Jones. Sprejeti bomo morali novo definicijo filmske animacije.

James Earl Jones je tudi v novem filmu ponovil vlogo kralja Mufase, ki jo je imel že v izvirniku. Foto: IMDb

Čeprav nas Disney že več let bombardira z igrano/računalniško animiranimi različicami svojih klasičnih animiranih filmov ‒ Alica v Čudežni deželi, Lepotica in zver, Aladin in Dumbo so na primer že dočakali svoje kozmetične popravke ‒ ni bil najbrž nobeden od njih ovešen s tolikšno težo pričakovanj kot ravno Levji kralj, orjaška uspešnica, ki je pred četrt stoletja v popkulturo vtkala tako pišmeuhovsko frazo "hakuna matata" kot misticizem kroga življenja in balado Can You Feel the Love Tonight?.

Le kdo ne bi bil zagrenjen, če bi starši njegovega brata že krstili za "Kralja", medtem ko je on znan samo po svoji telesni hibi? Foto: IMDb

Težko si je le odgovoriti na vprašanje, zakaj bi svet, ki ni na Levjega kralja nikoli zares pozabil ‒ konec koncev je bil film tudi predloga za eno največjih broadwayskih uspešnic vseh časov ‒ zdaj že potreboval njegovo novo priredbo. Popolnoma jasno pa je bilo, da bo morala biti suženjsko zvesta izvirniku, če naj ustreže legijam oboževalcev.

Podrobna obnova zgodbe, ki si je ogrodje tako ali tako sposodila od Hamleta, torej ni potrebna. Levji kralj Mufasa (James Earl Jones) živalim savane vlada z nežno šapo in dostojanstvom; ob strani mu stoji ljubeča žena Sarabi (Alfre Woodard), skotil pa se jima je tudi mali Simba (JD McCrary). Pregovorna kača v raju je Mufasov brat Skar (Chiwetel Ejiofor), ki se ne more sprijazniti s tem, da je po prihodu mladiča šele tretji v vrsti za prestol. (V njegovih prvih prizorih se zdi, da bo imel novi Skar za odtenek milejši značaj ‒ v njegov glas se za hip prikrade tiho hrepenenje, ki namiguje na nesrečno preteklost. Pozneje je nakazano, da je zafrustriran tudi zaradi ljubezenske zavrnitve.) Zlikovcu pri političnih mahinacijah pomaga Šenzi (Florence Kasumba) in njen trop hijen, ki so po novem veliko manj komične kot v izvirniku.

V nasprotju s filmom iz leta 1994 tokrat vsem levom glasove posojajo igralci z afriškimi koreninami. Edini igralec, ki je dejansko Afričan, pa je John Kani v vlogi Rafikija. Foto: IMDb

Ključna razlika med filmoma se ne zgodi na ravni zgodbe. Morda bo trajalo nekaj časa, da ugotovite, zakaj se na nove, hiperrealistične leve odzivate drugače kot na animirane ‒ a potem bo razkorak nemogoče spregledati. Živali v klasičnih animiranih filmih so pač narisane kot ljudje: začudeno dvigujejo obrvi, se kremžijo z gnusom in se zakrohotajo dobri šali. A novi hiperrealizem ne dopušča več antropomorfizma: čeprav lahko razločite vsako posamezno dlako v Simbovi grivi, ki nežno plapola v vetru, in zaznate vlažen lesket v njegovih očeh, je vsako živalsko izražanje čustev v resnici omejeno na delo (glasovnih) igralcev; pozabite na kakršno koli človeški podobno mimiko.

Jon Favreau je za Disney režiral že novo adaptacijo Knjige o džungli (2016), kjer pa so bile virtualne živali še v interakciji s človeškim igralcem. Tokrat takega elementa seveda ni. Foto: IMDb

Že res, da lahko v večini glavnih vlog zlahka prepoznamo slavne glasove ‒ odrasli Simba je Donald Glover, Nala je Beyoncé, gobezdavi kraljevi adjutant Zazu pa John Oliver ‒ a njihov dostojanstveno zadržani vložek je primerljiv s sprano, rjavo barvno lestvico, ki bi bolj kot v mladinski spektakel sodila v kako akcijsko dramo o ameriškem "izvažanju demokracije" na vojna območja. Večina glasov ne more prekriti dejstva, da so replike posneli igralci v studiu, kar samo še dodatno podčrta virtualnost celega projekta.

Nostalgična navezanost na klasično animacijo je do neke mere povezana z gledalčevo letnico rojstva in čustveno motivirana, a vseeno si upam trditi, da ravno novi Levji kralj zelo jasno pokaže, kakšno praznino je za seboj pustila skoraj popolnoma izumrla animacija stare šole: bila je igrišče otroške domišljije in prostor svobode, nevezan na omejitve verodostojnosti in zakone fizike. Tehnična izpopolnjenost in računalniška animacija sta kot cestni valjar sploščili pripovedovalsko velikopoteznost in jo nadomestili s hladnim, neizpodbitnim naturalizmom.

Simba in Nala sta v resnici še najmanj prepričljiva lika ‒ v njunih "odraslih" glasovih ni čutiti pravega angažmaja s strani obeh slavnih igralcev, Donalda Gloverja in Beyonce. Foto: IMDb

Jasno je, da v takem laboratorijskem okolju ni pravega prostora za vpadljive pevsko-plesne koreografije. Vse obvezne popevke so sicer prisotne, in Nala prvič dobi svojo lastno pesem (Sunrise seveda poje Beyonce), a so obenem veliko manj doživete, skoraj pritajene. Kam so izginile postrojene linije kvazifašističnih hijen, ki marširajo med Skarovo Be prepared? Težko si predstavljam, da bi kateri koli od singlov, če bi jih tokrat slišali prvič, postal tak hit kot pred četrt stoletja. (Ne, vodilna pesem se ne more primerjati z izvedbo Eltona Johna.)

Edini element, ki doživi opazno vsebinsko nadgradnjo, sta lika Timona (Billy Eichner) in Pumbe (Seth Rogen), ki sta bila že prej več kot dobrodošel, zdaj pa skoraj nujen komični vložek po travmatični prvi etapi zgodbe ‒ resno: Mufasov padec v smrt je v tem naturalističnem slogu prizor, ki ga ne bi priporočala otrokom. Eichner in Rogen sta sijajna improvizatorja, edina igralca, ki svobodno reinterpretirata scenaristično predlogo in med katerima obstaja veliko boljša kemija kot v sterilni zvezi med Simbo in Nalo. Duhovito je tudi njuno nihilistično razpredanje o "ravni črti brezbrižnosti", ki je po njunem veliko boljši opis naravnih zakonov kot harmonični "krog življenja".

Seth Rogen je v nekem intervjuju izjavil, da sta z Billyjem Eichnerjem skušala vzpostaviti dinamiko "starega zakonskega para". Foto: IMDb

Človek bi moral biti res zakrknjen cinik, da ne bi nanj naredila vtisa skoraj fanatična pedantnost, s katero so strokovnjaki za VR-tehnologijo poustvarili vsak kosem levje dlake, ki se vrtinči v vetru. Težko je zapopasti idejo, da vsaj pri panoramskih prizorih niso uporabili dejanskih posnetkov dirjajočih antilop ali slonov. Levji mladički so skoraj otipljivo puhasti in mehki - po tehnični plati je Levji kralj neprimerljiv z vsem, kar smo videli doslej.

A morda ravno ta realizem preprečuje, da bi se čustveno na like navezali v enaki meri, kot smo se lahko na "ročno" animirane. Obrtniška plat filma se je razbohotila na račun umetniške. Novi film vsebinsko v ničemer ne poglobi ali posodobi prejšnjega, v nasprotju s Knjigo o džungli in celo, če hočete, Aladinom. Zdaj, ko je novi spektakel zasedel svoje mesto v utrujajočem, neizbežnem vrtiljaku Disneyjevih reciklaž, se lahko preusmerimo na Mulan in Malo morsko deklico ‒ in tako dalje, ad infinitum, z občasnimi predahi za filme o superjunakih, dokler ne bomo čez 30 let spet prirejali Levjega kralja. Le koga se ne bi polotila vsaj rahla letargija?

Ocena: 3,5; piše Ana Jurc

V kinu sem si ogledala podnaslovljeno različico filma, zato sinhronizacije ne morem komentirati. V slovenski adaptaciji boste slišali Tilna Artača, Valterja Dragana, Uroša Smoleja, Klemna Slakonjo, Sebastijana Cavazzo, Alenko Tetičkovič in druge.