Predvsem se zbliža z nadrejenim nekdanjim šoferjem Brunom, in živahno, a poročeno Marion s sosednjega oddelka.

Thomas Stuber v filmu Med policami odpre okno v svet preprostega delavca na nemškem vzhodu. Foto: Kinodvor
Thomas Stuber v filmu Med policami odpre okno v svet preprostega delavca na nemškem vzhodu. Foto: Kinodvor
Pregled leta: Najboljši filmi v letu 2018

Nemški režiser Thomas Stuber je celovečerni film Med policami časovno zamejil z obdobjem Christianovega pripravništva. Dodatno zamejitev predstavlja prostor: dogajanje je v veliki večini osredotočeno na notranjost supermarketa, tako na njegove ulice, na katerih se znajdejo večinoma anonimni in neopazni kupci, kot na javnosti večinoma neznano »zaodrje«. Čeprav bi lahko ta generičen kubus stal kjerkoli na svetu, pomenljivi namigi razkrijejo, da gre za obrobje nekdanje Vzhodne Nemčije.

Z dobrima dvema urama trajanja bi lahko rekli, da dodobra spoznamo vso težo te eksistence. Vendar avtorjev namen ni cinizem, ironija, kritika potrošništva ali kaj podobnega, čeprav na prvi pogled celovečerec deluje, kot bi ga posnel Ken Loach na težkih pomirjevalih. Do svojih portretirancev in okolja tudi ni vzvišen ali pokroviteljski. Kljub izogibanju dramatičnim preobratom film počasi zleze pod kožo likom, predvsem Christianu, Brunu in Marion, ki so jim posvečena posamezna poglavja, in za katere se kajpak izkaže, da ima v resnici vsak svojo zasebno zgodbo in dramo.

Fin kontrast je v prikazu, kako puščamo večji del svojih življenj na delovnih mestih, hkrati pa tudi v nekem navidez praznem, skrajno nevzpodbudnem okolju najde globoko človečnost. Ta je tudi v simpatičnem nasprotju z zabeležko Walterja Benjamina, ki je v Enosmerni ulici pisal o frenetičnem sovraštvu drhali do duhovnega življenja in ga primerjal s parado bede oziroma s postrojenim maširanjem proti kanonadi ali v veleblagovnico. »Nihče ne vidi dlje kot pa do hrbta človeka pred sabo in vsak je ponosen, da je lahko vzor tistemu, ki je za njim,« pravi.

Na Berlinalu je film prejel nagrado ekumenske žirije. Foto: Kinodvor
Na Berlinalu je film prejel nagrado ekumenske žirije. Foto: Kinodvor
Cikel biserov s preteklih Liffov odprl Parazit, najboljši film lanskega leta

Film Med policami, uspešno predstavljen na Berlinalu pred dvema letoma, s spretnim, zadržanim režijskim pristopom, ki ni brez humorja in prefinjene estetike, ki v nekaterih prizorih priklicuje skoraj sanjsko vzdušje, sopostavlja neživost, postvarelost in humanost. Sama od sebe se ponuja primerjava z literarnim reizmom, ki prikazuje človeka kot stvar med stvarmi oziroma predmete kot nekaj avtonomnega, kar ima lastno bit in pravico do obstoja.

Omeniti je treba še posrečeno časovno umeščenost predvajanja. Epidemija koronavirusne bolezni in ukrepi v zvezi z njo so bili izjemna priložnost, da bi ugledali soljudi kot dragocene posameznike na mestih številnih nujnih služb in funkcij, ki pomagajo ohranjati relativno udobnost naših življenj. Za ceno moraliziranja bi zapisal mnenje, da smo kot družba to priložnost zamudili. Avtorji filma je niso: storitve, navidez še tako anonimne in prekarne, na koncu zmeraj opravljajo ljudje.