Zgodovinsko najbolj znan primer je seveda več stoletij dolg boj temnopoltih ljudi za enakopravnost. Največji nemiri so bili sredi 60. let prejšnjega stoletja, vrhunec pa so dosegli z gibanjem Martina Luthra Kinga, ki je bil umorjen leta 1968. A stvari so se zelo počasi (vsaj na papirju) uredile - črnci so "postali" Afroameričani, nenazadnje je letos kot ameriški predsednik zaprisegel Barack Obama.

V ospredju druga manjšina
Američani radi prisegajo na svojo kulturo, demokracijo, enakost ... So se iz tega zgodovinskega primera česa naučili? V prvi polovici zgornje zgodbe bi kaj lahko v vlogi manjšine temnopolte zamenjali s homoseksualci in Martina Luthra Kinga s Harveyjem Milkom. Odmevnost boja in smrt slednjega sta res manj znani, a v bistvu gre za zelo podoben primer.

V politiko ga pahnejo krivice
Režiser Gus Van Sant se je zgodbe lotil ravno s tega zornega kota. Konec koncev nikoli ne veš, katera skupina (manjšina) lahko postane preganjana. Milk je upodobljen kot moški, ki je zakorakal v svoje peto desetletje, a se pravzaprav počuti praznega, saj v svojem življenju (tako meni sam) ni dosegel nič omembe vrednega. Ko se s svojim fantom iz New Yorka preseli v San Francisco, se slika obrne, saj nehote stopi v svet politike. Njegovi motivi niso sama politika, oblast, moč in podobne "vrednote", ki sicer ženejo večino politikov, temveč preprosto krivice, ki se dnevno dogajajo v njegovi skupnosti.

Na platnu ni Penna, na platnu je Milk
Velik del kredibilnosti filma najdemo v izbiri igralca, ki je upodobil prvega javno deklariranega homoseksualca, ki je bil izvoljen na javno funkcijo v ZDA. Sean Penn se danes zdi edina možna izbira. Če pogledamo vloge, v katerih je bil nominiran za oskarja (Milk, Skrivnostna reka, Moje ime je Sam, Zadnji sprehod, Vzpon in padec), lahko vidimo njegovo neverjetno igralsko sposobnost. Morda še najbolj veličasten pa je vtis, da na platnu vedno vidimo upodobljeni lik, ne pa Seana Penna, ki ta lik igra. Nič drugače ni s Harveyjem Milkom.

Zgodba samega boja za pravice homoseksualcev morda narativno ni najmočnejša, a Van Santu vseeno uspe prikazati klasični boj posameznika proti sistemu. Pri tem uporabi mešanico dramskih elementov, zgodovinskih podatkov in kopico arhivskih posnetkov. Svoje je dodal tudi Milkov politični nasprotnik Dan White, ki ga je sijajno upodobil Josh Brolin in tako dodal novo dimenzijo celemu izdelku.

Ocena: 4, piše: Slavko Jerič