Minari je zgodba o družini korejskih priseljencev, ki bi radi svoj ameriški sen uresničili na kmetiji v podeželskem Arkansasu: film nas in medias res odvrže sredi stereotipne podobe Amerike, med bale sena, koruzna polja in makadamske ceste. A že od prvega kadra naprej nas tudi izrecno opozarja, da, tako kot ni ene same "prave" Amerike, tudi ne obstaja en sam tip "pravega" Američana. Družina Yi v ta predalček spada enako upravičeno kot Johnny Cash in baptisti. Zato je toliko bizarneje, da so na nedavni podelitvi zlatih globusov film, ki je nastal v ZDA in je v celoti posvečen "ameriški" izkušnji, na podlagi uporabe korejskega jezika uvrstili med "tuje" filme in mu s tem onemogočili nominacijo za najboljšo dramo. ("Spremeniti moramo zastarela pravila, ki označujejo Američane le kot angleško govoreče," je na to temo komentirala Lulu Wang, režiserka uspešnice Slovo, ki je bila leto prej deležna enake obravnave.)
A vrnimo se k filmu. Jacob Yi (Steven Yeun) je v želji po lastnem mestu pod soncem torej kupil kos zemlje in svojo družino preselil globoko na ameriški jug. Njegova žena Monica (Yeri Han) šele na licu mesta zgroženo ugotovi, da je "kos zemlje" pravzaprav 20-hektarska parcela, novi dom pa razmajana hiša na kolesih, ki bi jo prvi tornado odpihnil kot posušen list. Strah jo je tudi živeti tako daleč od najbližjega zdravnika: njun sin David (Alan Kim) ima šum na srcu in lahko vsak hip umre – v tem duhu namreč fanta, ki ne sme niti teči, vzgajajo. Tudi Davidove sestre Anne (Noel Kate Cho) ni pred selitvijo seveda nihče vprašal za mnenje.
Družina Yi se v novem okolju ne znajde najbolje; Monica noče niti razpakirati družinskega porcelana, tako trdno je prepričana, da v tej odročni osami ne bodo ostali za stalno. A Jacob je trmast: gojiti namerava korejsko zelenjavo in jo prodajati korejskim špeceristom v Dallasu. (To so zgodnja osemdeseta in Južni Korejci se množično priseljujejo v ZDA.) Rad bi bil samostojen podjetnik, krmar lastne usode, ne pa delavec za tekočim trakom v piščančereji.
Kljub promocijskim fotografijam in zgoraj povedanemu je Minari veliko več kot le romantizirana vizija družinskega življenja, ki bi prodajala krilatice o tem, kako je vse mogoče, če imamo ljubezen in složnost. Jacob in Monica sta par iz mesa in krvi in drug drugega pogosto globoko prizadeneta. Jacob ni slep za ženino stisko v novem kraju, a je tako trmasto zaverovan v svoj načrt za prihodnost, da ga njeni pomisleki ne morejo premakniti. Monica se ne zna vklopiti v okolico, kjer je edina priložnost za druženje obisk nedeljskega bogoslužja. Domačini so večinoma dobronamerni, a na prišleke gledajo kot na Druge, tujce; David mora vrstnikom odgovarjati na vprašanje, zakaj "ima ploščat obraz". Da bi prišel ženi vsaj malo naproti, Jacob predlaga, da bi k njim prišla živet še njegova tašča.
Soonja (Youn Yuh Jung) ni 'prava babica', kot ji kmalu poočita David: starka preklinja in kvarta in niti na pamet ji ne pade, da bi pekla piškote. Trenju med sanjaškim Jacobom in pragmatično Monico se tako pridruži še trenje med čudaško babico in njenima vnukoma, še posebej malim Davidom. A starka, ki fanta sili piti zvarke iz jelenjih rogov, se izkaže tudi za njegovo največjo oporo: poslušati in potolažiti ga zna na način, ki sta ga z uspehom obremenjena starša očitno pozabila. Prihod Soonje, ki se zakoncev Yi spominja kot mladega, zaljubljenega para v Koreji, je opomin, da je novo življenje terjalo tudi visok davek.
Družina Yi je zelo konkretna skupinica posameznikov in obenem metonimija za nešteto priseljenskih družin v Ameriki. Lee Isaac Chung ne naseda pravljici o ameriškem snu: še predobro se zaveda, da se najboljši možni scenarij ne uresniči skoraj za nikogar. Nasprotno – družini Yi gre narobe skoraj vse, kar sploh lahko gre narobe. Minari raziskuje, kako se posamezniki odzivajo na življenjske ovire in poraze: kdaj bodo obupali nad bližnjim, nad svojimi sanjami, nad sabo? Se lahko poberejo in nadaljujejo po gromozanski izgubi? Film je zgodba o vsaki priseljenski družini, ki je verjela v pravljico o deželi izobilja in neomejenih možnosti, nato pa na lastni koži spoznala resnico o pohlepu in brezbrižnosti sistema. Take zgodbe ne morejo imeti enoznačno srečnega konca, sugerirajo pa, da je srečo mogoče najti tudi "po poti", v skupnem naprezanju za isti cilj.
Morda še bolj dragoceni kot širša slika so detajli. Minari je kolaž utrinkov in podrobnosti priseljenske izkušnje, ki pričajo o tem, da je Chungov scenarij navdahnila avtobiografska zgodba. Monica, ki se zjoče, ker ji je mama iz domovine prinesla začimbe; neverjetno specifična služba določanja spola piščancem, ki jo opravljata protagonista; in seveda minari, korejska vodna kreša, trpežna rastlina, ki se razbohoti in uspeva, če le najde primerno zaplato zemlje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje