Celovečerci, kot so Prva krava, Dežela nomadov in Minari, ki so vsi nastali v zadnjih dveh letih, so se vračali h kolektivnim koreninam, da bi opisali izhodiščni duh ameriškega naroda in s tem znova raziskali, kaj pomeni biti Američan oziroma Američanka. S tem so se ti filmi postavili kot nekakšen optimistični protipol ideološki razdvojenosti, ki je državo zaznamovala v sklepnem obdobju predsedovanja Donalda Trumpa.

Tom Hanks in Helena Zengel, ki jo poznamo iz filma Razbijalka sistema. Foto: IMDb
Tom Hanks in Helena Zengel, ki jo poznamo iz filma Razbijalka sistema. Foto: IMDb

Film britanskega režiserja Paula Greengrassa Novice sveta lahko brez težav priključimo tej tematski liniji. Pripoved spremlja Jeffersona Kidda, veterana ameriške državljanske vojne (igra ga Tom Hanks), ki v obdobju rekonstrukcije potuje iz kraja v kraj ter ljudem iz časopisov prebira aktualne novice iz ZDA in sveta. Njegovo delo je sila odgovorno: zaradi nepismenosti in odsotnosti drugih virov informacij je javno branje novic neke vrste kolektivna hipnoza, pri kateri je meja med razsvetljenjem in zavajanjem sila tanka.

Razbijalka sistema

Analogija z današnjim časom je takoj očitna: kapitan Kidd naleti na skupnosti, znotraj katerih si ljudje dobesedno zatiskajo oči in ušesa pred novicami, ker bi lahko imele nepredvidljive učinke na okolje, ki je informacijsko odrezano od sveta. Ko možakar na poti naleti na osirotelo deklico Johanno (igra jo mlada zvezdnica filma Razbijalka sistema Helena Zengel), se skupaj odpravita v iskanje svojega prostora v vzhajajoči ameriški družbi.

Film Novice sveta predstavlja zanimiv korak v filmografiji Paula Greengrassa, ki mu je začelo nekoliko zmanjkovati ustvarjalne sape po uspehu vplivnih filmov Krvava nedelja, United 93 in franšize o Jasonu Bournu. V tokratnem filmu smo v nekaterih akcijskih prizorih še vedno deležni njegovega značilnega realističnega sloga s tresočo ročno kamero, sicer pa gre večinoma za zelo konvencionalno posneto pripoved. Film, posnet po predlogi romana Paulette Jiles, ima zaradi podobnosti med tandemoma protagonistov marsikaj skupnega z večkrat adaptirano ameriško klasiko Pravi pogum Charlesa Portisa.

Kot za to tudi za Novice sveta velja, da se po svoji podobi morda res umešča med vesterne, a zaradi svojega humanizma in didaktične note celo nekoliko bolje deluje kot mladinski film.

Trnove preizkušnje možakarja in deklice skozi ta žanrski okvir uprizarjajo večno ameriško parabolo, ki nam znova dopoveduje, da nacionalna ideologija ZDA ne uteleša bojev med rasami, kulturami in verami, temveč iskanje skupnega zavetja onkraj družbenih razmejitev. Filmu Novice sveta sicer ne uspe poseči tako visoko kot Greengrassovim najbolj prebojnim celovečercem, kot film za najširše občinstvo pa povsem solidno izpolni svoje ambicije. To, da ameriškemu občinstvu ob tem poda še nekaj besed spodbude v trenutnem težavnem obdobju tamkajšnje politične stvarnosti, je zgolj dodaten plus.

Iz oddaje Gremo v kino.