Velik adut filma: v njem ni Jareda leta v vlogi Jokerja, ostaja pa jokerjeva izbranka, Harley Quinn Foto: IMDb
Velik adut filma: v njem ni Jareda leta v vlogi Jokerja, ostaja pa jokerjeva izbranka, Harley Quinn Foto: IMDb
Filmska recenzija: Odred odpisanih

Navajeni smo, da je po navadi treba počakati deset ali dvajset let, preden malo večja in donosnejša hollywoodska franšiza dobi t. i. "reboot", nov začetek, ki naj bi s staro, občinstvu že znano premiso zaslužil goro novega denarja. A pri DC-ju preprosto niso mogli čakati tako dolgo, da bi popravili grenak priokus kritiškega poloma Odreda odpisanih (Suicide Squad) režiserja Davida Ayerja. Po pičlih petih letih smo dobili nov film, ki je tehnično sicer nadaljevanje, a že s tako rekoč enakim naslovom (The Suicide Squad) razkriva, da bo poskušal nadomestiti, ne pa nadgraditi predhodnika. Navsezadnje je studio nekaj podobnega letos poskušal že z režiserjevo različico Lige pravičnih: puščobni film iz leta 2017 so "zamenjali" s štiriurno sago, domnevno zvesto prvotni viziji Zacka Snyderja.

Na režiserjevem stolčku novega Odreda odpisanih sedi James Gunn, ki se je projektu pridružil, ko ga je studio Disney zaradi razkritja neokusnih starih tvitov odpustil iz franšize Varuhi galaksije. Nekaj je treba povedati brez okolišenja: novi film je boljši od tistega iz leta 2016, saj s svojim zafrkljivim humorjem (kakršnega smo navajeni od Marvelovih filmov) in karikiranim nasiljem vsaj ustreza izbrani tematiki. Če boš že snemal spektakel o bizarnih zločincih stripovskega vesolja, za katere ni še nihče nikoli slišal, potem se morda ni treba obremenjevati s slovesom "resnega" filma. Še eno opozorilo: boljši še ne pomeni nujno dober.

James Gunn je za posebno enoto X namenoma izbral obskurne stripovske zlikovce, češ da
James Gunn je za posebno enoto X namenoma izbral obskurne stripovske zlikovce, češ da "je dodaten tragični element v tem, da imaš zločince, ki niso niti preveč uspešni v zločinskih karierah". Foto: IMDb

Čeprav ima film ogromno igralsko zasedbo prepoznavnih imen, se ta seznam po vrsti eksplozij razpolovi že pred uvodno špico. Ostanejo samo še glavni člani "posebne enote X", vojaškega odreda zakrknjenih kriminalcev, ki si skušajo zaporne kazni skrajšati z misijami, na katerih si je treba umazati roke (in zato ne bi bile primerne za Batmana ali Supermana): Bloodsport (Idris Elba), Peacemaker (John Cena), Ratcatcher 2 (Daniela Melchior), Polka Dot Man (David Dastmalchian) in Kralj Shark (glas mu posoja Sylvester Stallone). Iz prejšnjega filma so rehabilitirani samo Kapitan Bumerang (Jai Courtney) in polkovnik Rick Flag (Joel Kinnaman) ter seveda kaotična Harley Quinn (Margot Robbie). Niti iz ozadja še vedno vleče neizprosna birokratka Amanda Waller (Viola Davis), ki se ne boji pokazati, kako daleč je pripravljena iti, "da bi zaščitila domovino". Nobenih zadržkov denimo nima pred tem, da Bloodsportu namigne, da njegovo mladoletno hčerko čaka nasilna smrt, če ne bo dovolj ubogljiv.

O specifičnih parametrih njihove misije skoraj nima smisla izgubljati besed, ker za zgodbo niti ni pomembna. ZDA bodo vojaški udar v južnoameriški diktaturi seveda izrabile v svojo korist. Gunn se je od prejšnjega filma naučil, kako duhamorna znata biti predolga ekspozicija in predstavljanje likov, zato se jima skuša po najboljših močeh izogniti in preiti naravnost na akcijo. Posamezni prizori nasilja in gravža so vsekakor inovativni, a pri 132 minutah se repetitivnosti ni dalo izogniti.

Idrisa Elbo so najeli, da bi zamenjal Willa Smitha, ki se je po prejšnjem filmu poslovil od franšize; na koncu so mu zamenjali ime in iz njega naredili drug lik, če bi se Smith v prihodnosti nemara hotel vrniti. Foto: IMDb
Idrisa Elbo so najeli, da bi zamenjal Willa Smitha, ki se je po prejšnjem filmu poslovil od franšize; na koncu so mu zamenjali ime in iz njega naredili drug lik, če bi se Smith v prihodnosti nemara hotel vrniti. Foto: IMDb

Idris Elba v vlogi neprostovoljnega poveljnika premore dovolj karizme, da na svojih plečih prenaša čustveno dimenzijo filma (na trenutke se žal zdi, da je Daniela Melchior v filmu samo zato, da lahko Bloodsport v odnosu do njenega lika razvije očetovski čut in postane sprejemljivejši protagonist). Lik Mirovnika (John Cena) odpira vprašanje hipokrizije skrajno ameriške filozofije "mir za vsako ceno, pa čeprav moramo pobiti na tisoče ljudi". Vojna je mir, je vedel že George Orwell. (Zanimivo bo videti, kaj bo imela o tem liku povedati spin-off serija Peacemaker, ki na HBO prihaja prihodnje leto. A že z ugotovitvijo, da so ZDA v imenu lastne nadvlade pripravljene zdesetkati marginaliziran narod, gre Nova misija presenetljivo daleč – vsaj po merilih hollywoodskih blockbusterjev.)

Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn)

Harley Quinn, ki je po zaslugi Ptic roparic trenutno eden od najbolj priljubljenih DC-jevih antijunakov, dobi svoj lastni podaljšan interludij nekje na sredini filma. Če je prejšnji film Harley fetišiziral in seksualiziral na grozljivo očiten način, Gunn pri tem vsaj deloma pritisne na zavoro; vseeno pa se zdita njena romanca z diktatorjem Silviom Luno (Juan Diego Botto) in teatralen prizor spolnosti nezaslužena. Harley je prav tako žrtev veliko bolj nazornega, naturalističnega mučenja in nasilja kot njeni moški kolegi. Kakor koli že, Margot Robbie se v vlogi očitno še vedno neznansko zabava, film pa zanjo prihrani tudi koreografirane strelske prizore v slogu Johna Wicka.

Peacemaker je, z besedami igralca Johna Cene,
Peacemaker je, z besedami igralca Johna Cene, "kretenska različica stotnika Amerike". Foto: IMDb

Če je bil Ayerjev Odred odpisanih predvsem žrtev kaotične montaže in bizarne spremembe tona v zadnji tretjini peripetije, je Nova misija zelo očitno sad avtorske vizije enega samega človeka – Jamesa Gunna. Film hoče biti nasilnejša, "bolj odrasla" različica Varuhov galaksije in najbrž je bilo edino pošteno, da studio za nalogo najame kar istega režiserja.

Ker že naslov nakazuje, da so protagonisti te franšize "potrošna roba", si je Gunn lahko dal duška z nepričakovanim, neprikrito zlobnim eliminiranjem likov, za katere smo morda pričakovali, da bodo pomembni. Drugi čudaki – na primer depresivnež z Ojdipovim kompleksom, ki strelja pisane žetone – pa po drugi strani dobijo presenetljivo veliko prostora, da si izborijo našo naklonjenost. Morda je pri tem na delu Gunnova afiniteta do nepričakovanih junakov – spomnimo se samo na preklinjajočega rakuna v Varuhih galaksije. A če se je svet tam zaljubil v Groota, drevesno korenino s skopim besediščem in glasom Vin Diesla, to še ne pomeni, da lahko v drugi franšizi isti trik ponoviš s topoumnim morskim psom in Sylvestrom Stallonom. Težava je simptomatična za cel film: preprosto preveč se trudi ugajati, za svojo ljubeznijo do B-filmov in nizkoproračunskega horrorja pa skriva odsotnost duše, iskrene človeškosti. Šale o "vreči k***ev" še ne pomenijo, da si revolucionarno subverziven filmar.

Verjetno ne bi škodovalo, če bi nam studio DC Films odmeril še nekaj let, preden nas je napadel s konceptom Odred odpisanih: Drugi poskus.

Ocena: 3-