Začnimo z nečim pozitivnim: vrnitev v Gotham je v družbi Odreda odpisanih malo manj mukotrpna kot v pomladni kalvariji Batman proti Supermanu. Morda zato, ker je David Ayer svoj film, v primerjavi z Zackom Snyderjem, oklestil na razumni dve uri. A najbrž ni najbolj vzpodbudno, če je to najbolj izstopajoča kvaliteta filma. Šalo na stran: opazna in dobrodošla je tudi raznolikost igralske zasedbe. Nobenega pravega razloga ni, počasi dojemajo studii, da bi stripovske svetove superjunakov poseljevali samo belci in zgolj moški. Drugo vprašanje je seveda, kakšne obravnave so deležni ženski liki ...

Če nočete izvedeti ničesar o vsebini filma, pred ogledom ne berite naprej.

Z vseh vetrov nametana druščina protagonistov, ki jih tokrat uvaja studio Warner, naj bi predstavljala "najhujše od najhujšega", kar človeštvo lahko ponudi. In prav tukaj se skriva srž težav z Odredom odpisanih: premisa obljublja nabor iztirjenih, psihotičnih kriminalcev, zgodba pa na koncu postreže s peščico posameznikov, ki so pač v življenju počeli hude stvari, a so v jedru dobri ljudje s tradicionalnimi vrednotami in generičnimi željami. (Poročil se je z mano! blaženo dahne Harley Quinn, ko uzre vizijo alternativne resničnosti, prizor predmestne družinske idile, ki je nikoli ne bo imela). Še Batman (Ben Affleck), ki dobi svojo cameo vlogico, je bolj zahrbten in zlovešč primerek kot ta tolpa. Še huje, skupina ne premore občutka kemije in povezanosti, ki so jo nekako uspeli ujeti Varuhi galaksije (2014).

Od filma, ki se hvali z višjo cenzorsko nalepko od večine poletnih blockbusterjev, smo pričakovali več ostrine, več spogledovanja z nihilizmom in najtemnejšimi platmi človeške narave. Če ne drugega, je to obetala vsaj vrnitev lika Jokerja, iz katerega je Heath Ledger v Vitezu teme (2008) ustvaril utelešenje anarhije in nesmiselnega nasilja. A smo se prezgodaj veselili.

Največja ironija je v tem, da ima Jared Leto, ki je zadnje mesece v vsakem intervjuju razlagal, kako "metodološko" se je pripravljal na vlogo (soigralcem je pošiljal žive podgane, uporabljene kondome in podobno), na koncu vsega skupaj za morda 15 minut prizorov - še več, Joker za razplet zgodbe sploh nima ključnega pomena. Kar pravzaprav niti ni slabo: v vsakem trenutku, ki ga dobi pred kamero, se tako zelo trudi pokazati, kako nepredvidljiv, blazen in psihotičen je, da njegovo pačenje in bolščanje ni drugega kot cenena karikatura. Skratka, klovna s tetovažo "deranged" na čelu nihče ne bi mogel obtožiti subtilnosti.

Ker je Odred odpisanih temeljni kamen nove franšize in obenem še skupinski film, je uvodni film do neke mere obsojen na razvlečeno ekspozicijo: posebej je treba predstaviti vsakega jetnika "skrivnega zapora" za najhujše izmečke, orisati njegovo ozadje in izpostaviti njegove posebne moči. (Ta del je zabaven predvsem zato, ker se lahko družimo s fantastično Violo Davis v vlogi visoke vladne uslužbenke, ki je prišla na idejo, da bi državo branili s pomočjo elitne enote zapornikov, in ki pri večerji med žvečenjem zrezka moškim kolegom z eno samo opazko pokaže, kdo je šef. Tudi njena vloga je, kot vsi preostali ženski liki, premalo scenaristično razdelana, a jo Davisova sama dvigne na višjo raven.)

Še največ pozornosti je deležen Deadshot, poklicni morilec in nezmotljiv ostrostrelec, ki ima neporavnane račune z Batmanom. Will Smith je v vrhunski kondiciji, in ne govorimo samo o mišicah: čeprav je njegov lik grozljivo klišejski (bori se v imenu mladoletne hčerke, h kateri bi se rad vrnil), Smith dokaže, da je še vedno tiste vrste zvezdnik, ki lahko "nosi" film: premore dovolj karizme, da je njegovemu sentimentalnemu poslanstvu lahko verjeti.

Nato je tu še Harley Quinn, nekdaj psihiatrinja v zaporu, ki pa se je zaljubila v Jokerja in je zdaj njegova iztirjena ženska različica. Harley je še en strahovito shematiziran lik, pri katerem scenaristi niso izkoristili potenciala (nekdanja znanstvenica je predvsem Jokerjev okrasek in seksualizirana lolita - njena zadnja plat najbrž dobi več minutaže kot ona replik - ne pa tragičen primer uničenega življenja), a to ne pomeni, da Margot Robbie s svojim razorožujočim nasmehom in razmazanimi ličili v zgodbo ne vnaša nalezljivega humorja, ki bi, roko na srce, koristil tudi smrtno resnim vojačkom pod vodstvom Ricka Flaga (Joel Kinnaman).

Bolj ali manj ob strani ostanejo Killer Croc (Adewale Akinnuoye-Agbaje), luskast orjak iz kanalizacije; El Diablo (Jay Hernandez), latinoameriški vodja ulične tolpe s posebnimi pirotehničnimi sposobnostmi, in Boomerang (Jai Courtney), avstralski roparski virtuoz, ki ni navdušen nad idejo skupinskega dela. O slednjem na primer izvemo, da pod plaščem skriva majhnega plišastega samoroga. In to je tako rekoč edina karakterizacija, ki jo dobi.

Repertoar zlobcev s tem še niti približno ni končan: Joker na prostosti kuje načrt za osvoboditev Harley - a revež, kot smo omenili, niti ni osrednji antagonist štrene. Ta čast pripade starodavnemu demonu, Čarovnici, ki se je naselila v telo arheologinje June Moore (Cara Delevingne). Na vrhuncu filma izvaja nekakšen trebušni ples v oblaku kilave računalniške animacije, njen načrt za "svetovno dominacijo" pa je tako slabo pojasnjen in neoprijemljiv, da bi nas njena usoda težko manj zanimala. Če temu dodamo še kriminalno podpovprečne igralske sposobnosti in umetno poglobljen glas nekdanje manekenke, dobimo enega najbolj nesmiselnih filmskih antagonistov v zadnjem času (z izjemo njenega brata, o katerem vemo še manj in je posledično še manj zanimiv, a se kar naenkrat znajde v središču osrednje bitke filma, skupaj s četo anonimnih vojščakov, ki za svoje početje nimajo razlage.)

Več besed o zmedenem, preskakujočem zapletu zgodbe ne gre izgubljati; ker je očitno, da je peripetija v montaži izgubila zagon, Ayer kompenzira z retroglasbeno podlago. Film je tako zelo natrpan z glasbo, da na trenutke učinkuje kot visoko spoliran videospot. Namesto za originalno glasbo so se odločili za kolaž preizkušenih uspešnic (Seven Nation Army, Bohemian Rhapsody, Fortunate Son, Eminemov Without Me itd.), ki se tako zelo trudi biti kul, da zapade v antitezo kulskosti.

"Film smo posneli za oboževalce, za prave ljudi, ki imajo dejansko radi filme o superjunakih," so se na londonski premieri filma - ne brez užaljenosti - branili člani ekipe Odreda odpisanih. A film je najlepši dokaz, da slepo sledenje željam najbolj zagrizenih fanov še ni recept za uspešnico: pomanjkanje avtorskega pečata ga v sklepnem dejanju reducira na zgolj še eno "streljačino", ki skuša New York (ki pa ga ne smemo imenovati New York) zravnati s tlemi. Studio Warner mora v svojem zavestnem odmiku od Marvelovega (vsaj na prvi pogled privlačnejšega) pristopa počasi ugotoviti, da "temačno" pač ni sinonim za "globoko".

Ocena: 2,5; piše Ana Jurc