Zarota, znana pod kodnim imenom Valkira, ki se je skupaj s poskusom državnega prevrata končala 20. julija 1944, je bil zadnji izmed petnajstih znanih nemških poskusov atentata na Hitlerja. Dejstvo, ki ga na različne načine obravnava sam film, da v Nemčiji med drugo svetovno vojno niso ravnanjem Hitlerja nasprotovali le redki neimenovani civilisti, temveč tudi številne organizirane aktivne skupine znotraj nemške vojske, vključno z ljudmi na pomembnih visokih položajih, še vedno ostaja spregledano v učnem programu slovenskih šolarjev.

Ena od najtežjih nalog, ki jih nosijo na plečih filmi, posneti po bolj ali manj znanih zgodovinskih dogodkih, je popeljati gledalca skozi dogajanje na način, da nehote pozabi končni izid in se povsem prepusti toku dogajanja in vmesnim preobratom. In čeprav operacija Valkira sodi med odločno premalo znane segmente druge svetovne vojne, večina gledalcev pozna Hitlerjevo končno usodo.

Kljub temu režiser Bryan Singer (Superman se vrača, Možje X, Osumljenih pet) ohrani napetost, medtem ko se Tom Cruise z upodobitvijo osrednjega lika polkovnika Clausa von Stauffenberga enkrat za spremembo povsem zlije z družbo izkušenih mednarodnih igralcev (Kenneth Branagh, Bill Nighy, Tom Wilkenson, Carice van Houten, Terence Stamp, Eddie Izzard, Thomas Kretschmann, Christian Berkel). Vsa kolobocija in negativno medijsko poročanje o zapletih na snemanju filma se izkaže za popolnoma nepomembno.

Vizualno prepričljiv
Snemanje je potekalo v Nemčiji, in kjer je bilo to mogoče, na resničnih lokacijah. Preostalo so zapolnili oziroma odstranili mojstri posebnih učinkov. Vključno z manjkajočo roko in dvema prstoma Toma Cruisa. Vse to pripomore k pristnemu vzdušju kulis in Cruisove pojave, saj nimamo občutka, da so navidezno pohabljenost igralca uresničili z garderoberskimi in maskerskimi triki. Subtilen dodatek neposrednosti dogajanja, ki ga gledalec zazna na nezavedni ravni, je bila odločitev direktorja fotografije Newtona Thomasa Sigela, da zadnje dejanje (po eksploziji bombe) posname iz roke.

Gre torej za kakovostno vojno dramo, ki kar se da tesno sledi zgodovinskim dejstvom. Kot film sicer ne doseže filma, kot je Propad (Der Untergang, 2004), nemškega nominiranca za oskarja o zadnjih Hitlerjevih dnevih. Operaciji Valkira gre očitati morda preveč površinsko ošvrknjene podrobnosti okrog motivov posameznih likov in organiziranega uporniškega gibanja nasploh. Slednje je zanimiv del malo znane zgodovine nemškega naroda med drugo svetovno vojno, ki razburi domišljijo in zastavlja vprašanja, kaj vse se je dogajalo v ozadju vojne propagande. S tem mislim tako na Hitlerjevo kot vladno propagando vseh drugih narodov na obeh straneh.

Ocena: 4; piše: Uroš Šetina