Hugh Laurie, Dev Patel in Tilda Swinton v filmu Osebna zgodovina Davida Copperfielda. Foto: Kolosej
Hugh Laurie, Dev Patel in Tilda Swinton v filmu Osebna zgodovina Davida Copperfielda. Foto: Kolosej

Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot petkrat, Veliko pričakovanje več kot petnajstkrat, Oliverja Twista celo več kot dvajsetkrat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj popolnoma pričakovanega.

Tilda Swinton in Hugh Laurie v ekranizaciji Dickensovega romana

Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu.

Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, ki jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visoki ravni. Vsaj na produkcijski ravni torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse, kar je potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.

Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kinodvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij.

Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih hkrati tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.

Iz oddaje Gremo v kino.

Zoe, Osebna zgodovina Davida Copperfielda, festival Kino Otok, Beneški filmski festival, kako bomo jeseni hodili v kinematografe?