Podvodna deklica je težaven film s simpatičnim (režiser in scenarist M. Night Shyamalan se je pravljico v osnovi izmislil za svoje otroke) in težavnim nastankom. Shyamalan se je najprej sprl s studiem Disney, za katerega je posnel svoje zadnje štiri filme, zato je šel k studiu Warner, ki pa se je marketinga lotil tako nerodno, da verjetno ni bilo gledalca, ki ne bi ob napovednikih dobil napačnega vtisa.

V osnovi gre za pravljico z malce prisiljenim globokim sporočilom, poškropljeno s komičnimi in srhljivimi prizori, ki kot celota ne delujejo posebej prepričljivo, vendar dovolj, da film ni ne slab ne posebej dober. Nad gladino ga obdrži mistično vzdušje (režiserjev zaščitni znak) in pa obrtniško igralska solidnost.

Ocena: -3, piše Uroš Šetina.