Foto: Kolosej

... nekoliko starejšim, rahlo nesramnim, toda neverjetno privlačnim fantom ali moškim, ki se požvižga na vsa družbena pravila, tako ali tako eden najbolj priljubljenih in najpogosteje uporabljenih motivov. Prav to je tudi osrednja tema filma Prvič, ki je nekaj let po izidu izjemno priljubljene knjižne predloge dobila še filmsko adaptacijo.

Tessa Young je brucka, ki ji je v življenju bolj ali manj vse jasno in dobro ve, kaj hoče – dokler v prvem semestru fakultete ne spozna skrivnostnega, predrznega in oh, kako privlačnega študenta Hardina, ki zamaje vsa njena prepričanja, pa tudi ljubezen do njenega dolgoletnega srednješolskega fanta, in postavi njen svet na glavo. Kmalu sledi prvi poljub in vse drugo je zgodovina.

Film Prvič je prvi celovečerec režiserke Jenny Gage (1969). Foto: Kolosej

Film, ki se popolnoma odkrito spogleduje z legendarnim klasičnim delom Prevzetnost in pristranost, ima zaradi večno privlačne teme dobre možnosti, da bi pritegnil vsaj tisto najstniško občinstvo, ki mu je pravzaprav namenjen, toda izvedba se ustvarjalcem preprosto ni posrečila. Ne le, da med glavnima likoma ni prave kemije, ki bi morala biti bistvena sestavina tovrstne filmske zgodbe – ves film je pravzaprav en sam dolg, počasen posnetek njunega gledanja in ogledovanja, poljubljanja in izmenjevanja nežnosti, globokih pogledov in še globljih vzdihov. Še takrat, ko bi se končno moralo zgoditi kaj usodnega – in tudi se, seveda na najbolj klišejski in že tisočkrat prežvečeni način – to skoraj takoj izzveni v novo zaporedje z glasbo podloženega vzdihovanja. Potem pa je filma počasi, res počasi, tako in tako že konec.

Režiserka Jenny Gage, za katero je film Prvič celovečerni prvenec, je zgodbo preveč oklestila in jo omejila le na prizore čutnega doživljanja obeh glavnih junakov, pri tem pa njuna medsebojna privlačnost sploh ne deluje usodno, ampak pretirano mehko, tako rekoč pastelno, brez močnih barvnih poudarkov, ki bi zares razkrili globino njunega odnosa. Samo na funkcijo so okleščeni tudi vsi stranski liki, med drugim Tessina pretirano zaščitniška mama in srednješolska ljubezen Noah, ki je pravzaprav tam le zato, da pokaže, kako je prijaznost v primerjavi s Hardinovo robatostjo dolgočasna. Konec – tako predvidljivo klišejski, da bi bil težko bolj – ostaja odprt in tako že namiguje na morebitno nadaljevanje, toda najbrž bo bolje, če Tessina in Hardinova ljubezenska zgodba ostane zapisana le v knjigah.

Iz oddaje Gremo v kino

Tkanje pogledov - Jože Dolmark, Stan in Olio, Prvič!, Cannes 2019, gostja Nina Peče Grilc