Film je bil nominiran za zlati globus za najboljšo moško vlogo v muzikalu ali komediji, bil pa je tudi med nominiranci za bafto za najboljši britanski film, igralca in masko. Foto: Kinodvor

Ne toliko zaradi izjemne priljubljenosti tega ikonskega dvojca filmske komedije, bolj znanega kot Stan in Olio, ki sta živela še dolgo po njuni poklicni upokojitvi, in sicer na resnično številnih koncih sveta, kot pa zaradi njunega dejanskega prispevka tako k razvoju žanra komedije kot tudi k družbenemu ozračju, in sicer tako v času po veliki depresiji v poznih 20. letih kot tudi v povojnem času.

Na poslednjo turnejo Stana in Olia popeljeta igralca John C. Reilly in Steve Coogan. Foto: Kinodvor

Laurel, ob Keatonu morda največji mojster komične mimike in hkrati lik, ki je predstavljal, kot pravijo njuni biografi, možgane dvojca, saj je bil avtor velike večine skečev, ter ob njem Olio, dobrosrčni velikan in mojster žongliranja s polcilindrom, sta namreč skupaj ustvarila nepregledno množico kratkih in celovečernih filmov. Del, ki so v težkih časih pomanjkanja in povojne obnove očarala osupljivo velike množice: s svojim toplo človeškim, samonanašalnim humorjem, ki je v središče postavljal slehernika in svoje hudomušnosti ni nikoli črpal s smešenjem drugega, saj sta Laurel in Hardy svojo komično bodico vedno usmerjala vase, na lastne napake in nerodnosti. Ta komični par je z nepozabnimi deli, kot so Račja juha, Bitka stoletja in Zadnja poteza, zaznamoval komedijo nemega obdobja filma, nič manj pa tudi tisto iz obdobja po nastopu zvoka, v katerem so nastala dela kot na primer Glasbena skrinja, za katero sta prejela celo oskarja za najboljši kratki igrani film, ali pa Sinova puščava in Bistre glave. Še več, številni ju imajo celo za edini komični par, ki je tako uspešno preživel prehod iz nemega v zvočno obdobje filma, kar pripisujejo temu, da je njuna mimika občinstvo nagovarjala glasneje kot izrečene besede.

Kljub izjemnemu uspehu njunih del pa Laurel in Hardy še zdaleč nista bila bogata. Z drugimi uspešnimi komedijanti tistega časa, kot so bili Chaplin, Keaton in Lloyd, se niti približno nista mogla primerjati. Razlog je bil, da nista bila lastnika pravic za svoja dela in sta bila glede plačila povsem odvisna od svojega producenta, Hala Roacha. In prav poskusi, da bi si izborila višje plačilo, za katerimi je stal predvsem Laurel, so privedli do napetosti v njunih odnosih in do kratke, a boleče ločitve.

Stan & Ollie Trailer #1 (2018) | Movieclips Trailers

V teh dneh si v domačih kinodvoranah lahko ogledamo delo škotskega režiserja Jona S. Bairda, ki nosi preprost in na prvi pogled zgovorni naslov Stan in Olio. A v nasprotju s pričakovanji nam ne postreže s klasično biografijo, ki bi sledila celotni poti tega ikonskega dvojca, sestavljenega iz debelušnega Američana in suhljatega Britanca, pač pa se domiselno zakoplje v njuno zadnjo skupno turnejo, ki ju je peljala po odrih britanskih gledališč.

Zgodba o največjih ikonah komedije je pravzaprav zgodba o prijateljstvu in spravi. Foto: Kinodvor

No, pravzaprav je ta turneja, ki je potekala v zgodnjih 50. letih, za odlični scenarij Jeffa Popa le izhodišče, na osnovi katerega se posveti predvsem nalogi, da bo gledalcu razkril resnični osebi, ki stojita za mitičnima likoma. S tem pa posrečeno poda tudi njun historiat, od začetkov pri Roachu, prek največjih uspehov in najbolj bolečih konfliktov do njunega labodjega speva zaradi njunega vse šibkejšega zdravja.

Stan in Olio ni klasična biografija in tudi ne montažna sestavljanka njunih najboljših skečev. Pa vendar nam prek domiselne režije, ki na primer skeč s klavirjem iz Glasbene skrinje pretvori v peripetijo s kovčkov na železniški postaji, in usmeritve v njuno intimo pričara magično uro in pol v družbi tega čudovitega para komedijantov.

Iz oddaje Gremo v kino

Tkanje pogledov - Jože Dolmark, Stan in Olio, Prvič!, Cannes 2019, gostja Nina Peče Grilc