Zgodovina sedme umetnosti je posejana s posrednimi in neposrednimi (avto)biografskimi projekti, ki avtorju po eni strani služijo kot čustvena/moralna/duhovna katarzična samoterapija, po drugi pa skozi vizualni proces omogoča javnosti vpogled v situacijo iz novega zornega kota. Pogled, ki ga splošni mediji zaradi političnih in tržnih pritiskov preprosto ne morejo ponuditi. Zlasti kadar gre za sporne dogodke, kot je bila denimo vojna v Vietnamu.

Valček z Baširjem sodi v zvrst avtobiografske izpovedi podane v dramatiziranem dokumentarnem slogu. Režiser in scenarist Ari Folman, ki je tako kot večina ostalih protagonistov odigral samega sebe oziroma posodil glas animiranemu liku, ugotovi, da je popolnoma potlačil spomin na travmatično izkušnjo iz mladosti, ko je služil v izraelski vojski. Njegova enota je bila namreč priča krvavem izraelskem napadu na palestinska begunska taborišča v Libanonu leta 1982, Ari pa se sprašuje o svoji vlogi v njem. Prijatelj mu svetuje, da poišče in povpraša soborce in tiste, ki so bili priča dogodku, kako se ga spominjajo.

Kot velikega ljubitelja animacije vseh vrst me je globoko očaral s tehnično dovršenostjo, inovativnostjo in izrazito filmskim vizualnim slogom. Že z uvodnim prizorom dramatičnega drnca krvoločnih psov skozi mesto, podprtega s srhljivo glasbeno podlago, me je nemudoma prikoval na sedež. Zgodba zaradi psihološke zasnove vsebuje obilo prizorov halucinacij, kot obrambni mehanizem pred travmatično realnostjo, česar ne manjka v katerikoli vojni. Če film ne bi bil animiran, bi preskoki med realnim in fantazijskim delovali preveč ostro, zato sem tudi sam mnenja, da igrana različica ne bi imela enakega učinka.

Valček z Baširjem je nepozaben film tako vsebinsko, dramatično, sporočilno, kot tudi tehnično s čimer dokazuje, da ni animacijska zvrst nič manj neposredna od igranega filma in da lahko suvereno in učinkovito obravnava precej več kot le otrokom prijazne tematike.

Ocena: 5; piše: Uroš Šetina