Adam Carter Rehmeier je leta 2011 filmsko srenjo šokiral z ultranasilnim filmom The Bunny Game; za Večerjo po ameriško je izbral drugačen slogovni pristop. Foto: IMDb
Adam Carter Rehmeier je leta 2011 filmsko srenjo šokiral z ultranasilnim filmom The Bunny Game; za Večerjo po ameriško je izbral drugačen slogovni pristop. Foto: IMDb

"Večerja po ameriško" na srednjem vzhodu ZDA natančneje v predmestnem Michiganu pomeni vse prej kot visoko kulinariko. Na mizi se znajdejo: piščančji cordon bleu iz zamrzovalnika, "solata iz tacosov", presušeni zrezki, priloge s plastičnim sijem ‒ male gospodinjske inštalacije, ki hočejo spominjati na prizore Normana Rockwella, a namesto tega le za silo maskirajo pretencioznost in hipokrizijo belskega srednjega razreda. Film režiserja Adama Carterja Rehmeierja je slavospev vsem, ki so se pripravljeni požvižgati na take embleme povprečnosti in varnega pripadanja.

Film Večerja po ameriško se je v okviru festivala Kurja polt odvrtel na velikem platnu Kinodvora, še do konca tedna pa ga lahko ujamete na spletni platformi.

"Kaj smešnega, odpičenega, romantičnega in tudi kaj seksi": 8. festival Kurja Polt

Rehmeier k premisi fant-spozna-punco pristopi malo drugače. Fant, panker Simon (Kyle Gallner), je rekreativni piroman in ubežnik pred zakonom. Preživlja se s sodelovanjem pri testiranju zdravil in preprodajo drog, skozi življenje pa topota z nebrzdano jezo, v oblaku kletvic in samodestruktivnih izpadov. Nekega dne mu pot prekriža nekdanja sošolka Patty (Emily Skeggs), odbita samotarka z debelimi očali, na katero se popularni mulci spravljajo na vsakem koraku. (Patty je točno tiste vrste protagonistka, ki bi v klasični romantični komediji doživela "modno preobrazbo", kar Večerja po ameriško precej inteligentno subvertira.) Simon, ki mu policisti s tiralico že dihajo za vrat, oceni, da bo še najbolj na varnem, če se za nekaj dni potuhne pri Pattyjini družini. Da ga dekletovi konservativni starši sprejmejo, jim naplete zgodbo o svoji misijonarski karieri v Tanzaniji.

Patty njena družina obravnava, kot da ima motnje v duševnem razvoju in bi jo bilo treba varovati pred pretiranim stikom s svetom. V resnici samo ni ena od popularnih mulcev v soseski. Foto: IMDb
Patty njena družina obravnava, kot da ima motnje v duševnem razvoju in bi jo bilo treba varovati pred pretiranim stikom s svetom. V resnici samo ni ena od popularnih mulcev v soseski. Foto: IMDb

Ker vsaka prava romanca potrebuje usodno naključje, se izkaže, da je Patty Simonova največja oboževalka ‒ pa čeprav tega sploh ne ve. Simon namreč zamaskiran in pod psevdonimom nastopa kot John Q, pevec pank zasedbe Psyops. Vsak teden dobiva erotična pisma od anonimne oboževalke ‒ in počasi se mu razjasni, kdo ta grupica v resnici je.

Nekje na tej točki zgodbe med protagonistoma že obstaja močna kemija, zaradi katere tudi gledalci dva potencialno nesimpatična lika lahko vidimo v novi luči. Skupaj se podata na maščevalni pohod manjših prestopniških podvigov: Simon, ki zna biti na svoj robati način očarljiv in nesebičen, bo Patty naučil, da se je v življenju včasih treba postaviti zase. Patty v rokavu skriva zanimiv adut: velik talent za pisanje poppesmi.

"A je 'čudna' dobra lastnost?" - "Ne, v tvojem primeru ne." Foto: IMDb

Dogajalni čas v filmu nikoli ni izrecno določen; zdi se, kot da se Rehmeier tudi vizualno zavestno vrača v devetdeseta, a glede na trenutno modo, ki najmočneje črpa ravno iz te dobe, bi se konec koncev vse skupaj lahko odvijalo tudi tukaj in zdaj (čeprav je edini telefon, ki se pojavi pred kamero, stacionarne narave.)

Večerja po ameriško ni film za čisto vsak okus ‒ veliko stavi na konfrontacijo, deloma na skatološki humor, vulgarnost in politično nekorektno besedišče. Film je prežet z apatijo in črnim humorjem, a ob tem nikoli dokončno ne zdrsne v nihilizem. Gallner in Skeggs sta v svojih vlogah tako prepričljiva, da je skoraj nemogoče ne navijati za protagonista. Uspe nam podati sporočilo o tem, da se nima smisla prilagajati sivemu povprečju, obenem pa si privošči tudi norčevanje na račun različnih subkultur.

Film morda nima najbolj izvirne premise in njegova pripoved je na trenutke strukturirana preveč ohlapno, a treba je občudovati absolutno pomanjkanje ambicije, da bi bil mainstreamovski ali splošno všečen izdelek. Kar pa je samo po sebi zelo pankovsko.

Ocena: 4