Predstava z naslovom Jaz Jaz Jaz Jaz je prvi del gledališke trilogije Nemo mesto avtorja in režiserja Jaše Kocelija, letošnjega rezidenta gledališča Glej. Nemo mesto združuje pesnike iz več držav Evrope in slovenske igralce, vse mlajše od 30 let, ki so v Jaz Jaz Jaz Jaz in bodo še v naslednjih dveh predstavah obravnavali različne teme iz življenja mladih oz. t. i. generacije Y v urbanem okolju različnih evropskih mest.
Na odru Gleja so Lena Hribar, Miranda Trnjanin, Nik Škrlec in Filip Samobor, zdaj še študenti igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, stkali mozaik podob, ki pričajo o tem, kako mladi razumejo mesta, kako jih naseljujejo in kako mesta oblikujejo njihova življenja.
Celoletni projekt Nemo mesto izpostavlja poleg Ljubljane še Pariz, Berlin, London in Barcelono ter združuje ustvarjalce teh mest. Zdi se, da mlade igralce navdihuje občutje multikulturnih in dinamičnih prestolnic večjega obsega. Kljub majhnosti gledališke dvorane uspešno ustvarjajo mestni vrvež takšnega okolja; najprej s fotografijami (Mankica Kranjec) na celotni zadnji steni odra, ki prikazujejo različne mestne kotičke in hrupne ulice, njih same v teh mestih, njihovo menjavanje pa kot v animaciji odrejajo sami igralci, tudi z večjezičnostjo (predstava poteka v angleškem, francoskem in slovenskem jeziku s prevodi), nato s skupinskimi koreografijami urbanega hitenja in mimobežnosti neznancev, ki se po naključju oplazijo med svojo potjo. Te prekinjajo in prepletajo posamezne igralske in pevske prizore, podobe urbanega življenja, posredovane s pomočjo poezije v prozi Aje Zamolo, Mitje Draba, Rebecce Perry in Camille Faucherra (prevedel Gašper Torkar), ki jo igralci prevedejo v odigrani prizor, se poigravajo z vsebino pesmi, s koreografsko razgibanim in mladostno razigranim zasedanjem prostora mesta oziroma gledališke dvorane, v nekaterih primerih z glasbo in petjem v različnih žanrih ali kot pripoved. Posamezni prizori so brez besed in učinkujejo kot poezija sama v sebi, denimo prizor nehotene fizične bližine neznancev na metroju.
Mozaična sestava prizorov, povezanih ali prekinjenih, kot so zgodbe, ki se nam lahko zgodijo v mestu, sestavljajo urbani mladostni mozaik s pridihom svobode, ki obdaja čar popotovanja v tuje mesto. Prek kratkih prizorov in podob vzbujajo predvsem občutenja in intuitivno vstopanje v pesniške, igralske in glasbene podobe mesta ter življenja v njem, a se pri tem dotaknejo številnih vprašanj: kakšen odnos vzpostavljamo do kraja, kjer živimo ali ga obiščemo, do mesta, kjer živijo naši bližnji, do bližine in razdalje, mestnega dogajanja in utripa, njegovih zgodb ter po drugi strani, kako mesto oblikuje navade življenja v njem, dnevno rutino gibanja, kako se mesto naseli v nas, kako ga pogrešamo, ko ga zapustimo, in kaj mesto v vseh teh primerih sploh pomeni. Mesto postaja odprta točka, pripravljeno, da ga naselimo. Hrupno okolje mesta je – če pogledamo nanj z druge perspektive – popolnoma nemo, dokler ga ne napolnijo različne zgodbe.
Mesto postaja metafora, saj obstaja zgolj z zgodbami, ki jih v mestu skupaj z njim pišemo mi in pomemben delež teh zgodb, ki se navezujejo na mesto, postajajo ljudje, ki jih v mestu srečamo, mimogrede in le kratkotrajno ali pa se z njimi zbližamo.
Svežina, ki jo vnaša "mladost" generacije Y, se izrazi predvsem v izraziti želji po dinamiki urbanega prostora; ta s seboj prinaša obljubo neskončnih možnosti, številnih poti, ki vodijo v različne smeri in naključnih srečanj, ki se tu lahko zgodijo. Vznemirjenje, ki spremlja nedefinirano občutje, da se lahko zgodi kar koli, se na trenutke prepleta z neizogibnim padcem, neizpolnjenimi hrepenenji, spomini in žalostjo. Obravnavana tematika je v tem obarvana izrazito z "mladostniškim" občutjem še nedoločene prihodnosti že naslednjega dne, a prav v svoji iskrenosti deluje zrelo in ustvarja ogrodja, ki jih lahko gledalec naseli z lastnimi zgodbami, občutji in vprašanji o tem, kakšen organizem je njegovo mesto, kako živi v mestu in kako mesto živi v njem.
Generacijo Y pa so ustvarjalci želeli izpostaviti še drugače; generacija interneta, sodobnih tehnologij in družbenih omrežij, generacija individualistov, vajenih hitrega in nenehno spreminjajočega se življenja, naj bi bila tudi egocentrična, narcisoidna in izrazito usmerjena vase. Štirje igralci kot štirje Jazi iz naslova predstave za izpostavitev takšnih značilnosti uporabljajo "selfija", a takšnih podob smo na mestnih ulicah že vajeni in sestavljajo vsakodnevno urbano življenje mladih. Zato preseneti zaključna pesem Boli me kurac, ki v kritični maniri in s predhodno poetično pozitivnostjo predstave neskladno jezo "v kurac" pošlje vse, kar zaznamuje naša življenja, od vsakdana z domom in delom, politike in ideologij, naših želja in trudov, idealov, sebičnosti, strahov …
Če namreč predstava do končnega dela gradi na tematiki ljudi in mesta, vztraja pri odprtosti in raznolikosti občutij ter odnosov, osvobajajočem in neobremenjenem občutju svobode, pa tudi iskreni prepustitvi sentimenta, in se v tem dovolj široko odpira raznolikim gledalcem, pa prav končna pesem zmede, kot ostanek morebitnega izhodiščnega koncepta ustvarjalcev o tem, kaj označuje generacijo mladih in v kolikšni meri to izpostaviti. Predstava namreč piše zgodbo o mestu in mladih, ki konkretne prizore in neulovljiva občutja lahko razteza čez vse generacije, zato eksplicitno kritično zadnjo pesem težko razumemo kot motivno ozadje specifičnih zgodb generacije do 30. leta ali kot doživljanje, ki bi podlagalo radovednost, odprtost in pripravljenost na naseljevanje in živetje vsakovrstnih mestnih zgodb.