Arjan Pregl (1973) je leta 1998 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je na isti akademiji zaključil magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Gorenca. Zadnji semester magistrskega študija slikarstva je obiskoval na IUP Indiana University of  Pennsylvania (ZDA). Nato je vpisal magistrski študij grafike pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, ilustracijo, pisanjem in pedagoškim delom (uči na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na Akademiji umetnosti Nova Gorica in na Pedagoški fakulteti Maribor). Živi in dela v Ljubljani. Foto: Katarina Kolenc
Arjan Pregl (1973) je leta 1998 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je na isti akademiji zaključil magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Gorenca. Zadnji semester magistrskega študija slikarstva je obiskoval na IUP Indiana University of Pennsylvania (ZDA). Nato je vpisal magistrski študij grafike pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, ilustracijo, pisanjem in pedagoškim delom (uči na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na Akademiji umetnosti Nova Gorica in na Pedagoški fakulteti Maribor). Živi in dela v Ljubljani. Foto: Katarina Kolenc

Kot sam pravi, se mu zdi pri umetnosti pomembno, da ne razjasni vsega. Zanimajo ga podobe, ki v svoji dvoumnosti vodijo gledalca od enega spoznanja k drugemu. Slikar dosega to s prepletanjem različnih referenc, ki jih vsaj v obrisih vsi dovolj dobro poznamo, da nas spodbujajo k razmisleku in nam dovolijo vstop v strukturirano satiro protislovnega sveta. Pregl se trenutno predstavlja s tremi cikli, ki so na ogled v Galeriji Y v Ljubljani (razstava z naslovom Lepa reč! bo na ogled do 1. decembra, 29. novembra ob 19.00 pa bo umetnik s kuratorico Mašo Žekš tudi vodil po razstavi) – to so: Jedke jedkanice, nekakšen grafična različica risb, ki smo jih imeli nedolgo nazaj priložnost videti v Mestni galeriji Nova Gorica, majhna olja na papirju Kolateralne slike in pa osrednji del razstave Podobe, ki prihajajo, slikarski cikel, ki ga je slikar prvič napovedal že v GalleryGallery.

Rojstvo slikarstva, 2022, olje na platnu, 140 cm × 110 cm. Foto: Arhiv umetnika
Rojstvo slikarstva, 2022, olje na platnu, 140 cm × 110 cm. Foto: Arhiv umetnika

Kot nam da slutiti naslov serije Podobe, ki prihajajo, je težko določiti, kje se je vse začelo, gotovo pa je bila na samem začetku risba. Umetnik je precej spontano vsak dan ustvarjal risbe, ki so vznikale brez posebne agende, zgolj kot neke vrste utrinki, premisleki in vtisi ožje in širše družbe, ki ga obdaja, pozneje pa so nekatere med njimi svoje mesto našle na večjih platnih.

Precej na začetku teh prenosov z risbe v sliko stoji delo Rojstvo slikarstva, ki ga poudarjamo kot dober povzetek hotenj celotne serije. To je podoba Adolfa Hitlerja, ki stoji ob slikarskem stojalu, na katerem je postavljeno belo platno z rumenim jabolkom, tem znamenitim sadežem pogube. Figura Hitlerja je gola in stoji v pisanem raju, kjer v ozadju ob bukoličnem goščavju vidimo prav tako golo Evo. Svetlolasi temnopolti Hitler s predirljivimi modrimi očmi gleda neposredno v nas, gledalce, v levici ima čopič, v iztegnjeni desnici pa morda drugo slikarsko orodje, ki pa obenem spominja tudi na nož. Pozorno nas opazuje, kot bi preverjal naše poreklo, morda pa samo razmerja, da jih bo lahko prenesel na svojo sliko – a vemo, kako klavrno se bo končala njegova slikarska kariera, pa tudi koliko grozodejstev bo prizadejalo njegovo delovanje. Naslov slike je vsaj dvojen – na eni strani je to sam začetek serije, s katero Pregl zgolj na videz humorno, v resnici pa zelo resno razmišlja o svetu, potem je tu rojstvo silnic zla, ki vedno znova vodijo človeštvo v pogubo. (Kaj bi se torej zgodilo, če Hitlerjeva slikarska pot ne bi bila v kali zatrta, ali bi se zgodovina odvijala drugače? Tip vprašanja, ki si ga zgodovinarji ne morejo zastavljati, zato pa lahko to počnejo umetniki ali internetni forumi.) A to je lahko tudi slika o tem, kdo vse je lahko umetnik in kdo po drugi strani ne more biti, pa tudi o nepremišljenem slavljenju določenih oseb, in kam to poveličevanje lahko vodi.

Arjan Pregl v zadnjem obdobju pomemben naslon najde v velikih delih zgodovine umetnosti, tako slovenskega kot mednarodnega ustvarjanja – od slikarske feministične ikone Artemisie Gentileschi do Francesca Robbe, od Bruegla do Tisnikarja, vmes pa sta vsaj še nemški romantik Caspar David Friedrich in ameriški abstraktni ekspresionist Mark Rothko. “Pokazalo se je, da so nadčasovni motivi lahko izjemno aktualni. Mislim, da tudi umetnost to dela za nazaj. Ko gledamo v muzeju neko klasično sliko pretekle dobe, se lahko izkaže za povsem aktualno delo. Čeprav gre za zelo klasične teme,” pravi Pregl.

Postavitev razstave Lepa reč Galerija Y, 2023. Foto: Arhiv umetnika
Postavitev razstave Lepa reč Galerija Y, 2023. Foto: Arhiv umetnika

Ob svinčniku in čopiču sta Preglovi stalni "orodji” dvoumnost in humor. Že v prejšnjih ciklih, zlasti Karnevalu, ki je bil leta 2019 med drugim vključen na odmevno skupinsko razstavo Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji (Moderna galerija, kustosinja Martina Vovk), je umetnik raziskoval smehovno kulturo in pomen, ki ga ima smeh pri spopadanju z nelagodnimi temami vsakršnega obdobja. Tudi sam skuša s humornim pristopom nasloviti pereča vprašanja današnjega časa, vendar to je vselej zgolj vstopna točka v njegovo podobo – ob pozornem opazovanju množice povednih poudarkov nas ta kmalu strezni in pokaže, da smeh potrebujemo predvsem zato, ker je edini način za soočenje z grotesknostjo situacije, ki je pred nami.

Več pa v spodnjem pogovoru.


O vašem slikarskem delu je pravzaprav nemogoče govoriti, ne da bi se dotaknili tudi vaše družbenokritične drže in s tem povezane prisotnosti na družbenih platformah, kjer to izražate. Že vse od serije Karneval, pri kateri ste naslavljali tudi problematiko komuniciranja na družbenih omrežjih in posledicah anonimnih spletnih identitet, ste prav na družbenih omrežjih tudi tarča posmehovanj na račun lastnega dela, na kar ste se pri svojem delu vsaj do neke mere v preteklosti tudi že odzvali. Letos ste kot odziv na te nenehne kritike na družbenih omrežjih začeli serijo predstavitev, v kateri skušate na kratko zainteresiranim približati različna poglavja umetnosti preteklega stoletja oz. moderne in sodobne umetnosti. Aktualna serija Podobe, ki prihajajo se v marsikateri točki zelo jasno referira tudi na starejša dela iz likovne umetnosti. Je to kako povezano? Je vaš poskus približevanja manj razumljenega likovnega ustvarjanja na družbenih omrežjih sprožilo tudi ta naslon ali obratno?

Sploščena Slovenija. Foto: Arhiv umetnika
Sploščena Slovenija. Foto: Arhiv umetnika

Vsekakor se pri meni to ves čas malo prepleta. Moram pa reči, da mi je bilo prav odziv na cikel Karneval zelo zanimiv, saj sem se najbolj konkretno navezal na politično situacijo v resnici veliko prej, ko sem delal cikel Sploščena Slovenija. Projekt sem leta 2007 predstavil na razstavi v Žalcu, šlo pa je za to, da sem reagiral na konkretne politične težave. Naredil sem recimo svetilnike – Slovenija, svetilnik Evrope in to – iz rasističnih stavkov, kar je bilo potem v sklopu Grafičnega bienala razstavljeno po mestu. In ljudje so se razburjali, češ da, zakaj pišem take stvari, kaj se vendar grem. Potem sem pojasnil, da so bili vsi ti stavki izrečeni v parlamentu. Šlo je torej za zelo konkretno in neposredno politično akcijo. Priznam, da me je takrat dejansko malce skrbel morebiten buren odziv, ampak ga ni bilo. Dobil sem sicer nekaj elektronske pošte od ljudi, ki so bili šokirani in so mi očitali, zakaj pišem take svinjarije. Nobenega odziva pa ni bilo od ljudi, ki so te besede dejansko producirali. Še danes so to zelo aktivni politiki. To razlagam zato, ker sem bil pri poznejših ciklih precej manj neposreden. Na trenutke si sicer umetnost lahko privošči neposredne intervencije, a večinoma deluje drugače.

Zlasti pri Karnevalu nisem razmišljal, da bi izrazil neko politično stališče. Razmišljal sem o sodobni obliki portreta, kako bi lahko klasično temo upodobitve osebe prikazal na sodoben način. To me je vodilo k razmisleku o sodobnem tvorjenju identitet, o tem, kako zelo se poistovetimo z določenimi idejami, maskotami, skupnostmi. Da smo torej združeni v neke vrste plemena, se zapiramo v mehurčke. Torej, cikel še zdaleč ni bil mišljen kot kakšna neposredna kritika določene politične skupine ali stranke. Zato mi je zanimiv odziv, ki je sledil predstavitvi cikla v Moderni galeriji v sklopu skupinske razstave pregleda sodobnega slovenskega slikarstva. Cikel je dobil zares velik odmev prav na družabnih omrežjih, večinoma od uporabnikov, ki slik niso niti videli v živo. A ironično, slike govorijo natanko o njih, o sodobni tribalizaciji, skupnih identitetah, ki se skrivajo za avatarji iz otroških risank, recimo, kot se je zgodilo z Žabcem Pepetom in alt-right skupino. Ta digitalna plemenskost, tvorjenje skupnosti povsem izoliranih posameznikov, ki pa seveda bolj ali manj aktivno ne le sodelujejo v družbi, ampak tudi intervenirajo v digitalni prostor, na tem nivoju pa seveda slike se dotikajo družbenih vprašanj, političnosti v tem pravem, ne strankarskem smislu. Skratka, ne da bi se dejansko prepoznali, so prav iz teh digitalnih mehurčkov udarili po teh slikah. Očitali so mi tisto ponarodelo, da slikam kot otrok, a ta serija slik je, ironično, precej bolj metiersko obdelana, kot bi očitno sploh lahko razumeli. Pri naslednjem ciklu Otroške slike pa sem se potem nanašal prav na ta njihov odziv. Zanimivo mi je, kako ima neka popolnoma abstraktna, zelo likovna tvorba lahko tako konkreten odziv. Fascinantno se mi je zdelo, da sta te barvne lise potem z besnimi komentarji delila celo takratni premier in notranji minister. Krog se je sklenil. S tem sem se ukvarjal na eni strani, a obenem me je zanimalo, kaj lahko z abstrakcijo danes počnem, saj gre za področje, ki ima že kar precejšnjo zgodovino in se je že kar nekajkrat izpelo.

Postavitev cikla Karneval, Moderna galerija Ljubljana, 2018. Foto: Dejan Habicht
Postavitev cikla Karneval, Moderna galerija Ljubljana, 2018. Foto: Dejan Habicht
Foto: Arhiv umetnika
Foto: Arhiv umetnika

Ko ustvarjam, običajno izhajam iz neke izhodiščne teme, potem pa naredim cikel zaključenih slik. To je veljalo za mnoge moje cikle, tudi za zgoraj omenjene. Pri novejšem ciklu Podobe, ki prihajajo, pa je drugače. Dogaja se mi nekaj novega, teme in poti se mi odpirajo sproti, tudi v nepredvidljive smeri. Začel sem delati sliko Razbiti inceli, kjer sem se spet navezal na internetno kulturo incelov, torej mladih fantov, ki dneve preživljajo na internetu, za to, da nimajo dekleta in spolnosti, pa krivijo družbo, feminizem ipd. A naslov sem dal pozneje, in tudi masko sem "incelu", ki se je prikradel v kompozicijo, nadel pozneje, v osnovi sem si zamislil seksualni prizor z mnogo ljudmi, v resnici me je v izhodišču zanimala ideja figuralne kompozicije množice figur. Druga slika pa je bila figuralna kompozicija, kjer se je odvijalo izrazito nasilje, a spet v množici figur in s poudarki na telesnih tekočinah, ki jih to izvabi iz teles. Vse se mi je začelo odvijati zelo sproščeno, risal sem v bloke, se navezoval pri tem tudi na kakšne zgodovinske teme, vendar sprva nisem vedel, kakšna bo skupna podoba tega cikla, kam me to pelje. Ta svoboda mi je dopuščala marsikaj, tudi to, da sem se lahko na kakšno stvar bolj neposredno navezal. Obenem pa pri ciklu nikoli nisem razmišljal, da bi bil strašno politično aktualen. Nato pa so se zgodile nekatere stvari, kot je recimo vojna v Ukrajini, tudi afera s Fotopubom je padla v to, pa tudi drugi dogodki, in se je izkazalo, da se te moje podobe seksualnih ekscesov in masakra lahko bere kot odmev trenutnega dogajanja, čeprav sem risbe naredil že dosti prej. Izkazalo se je, da so se dela precej naključno navezovala na dejstva okrog mene in v svetu. Pokazalo se je, da povsem konkretne podobe lahko dobijo nadčasovno dimenzijo, obenem pa da so lahko klasični motivi povsem aktualni. Mislim, ko gledamo v muzeju mitološko sliko pretekle dobe, se lahko izkaže za izjemno aktualno delo, ki živo nagovarja sodobnost. In po mojem dela to v obe smeri, mislim, da recimo Artemisie Gentileschi ne moremo povsem dojeti, če ne razumemo Marine Abramović ali Tracey Emin.

Ditka, jedkanica, 2023, 20 x 15 cm (plošča). Foto: Arhiv umetnika
Ditka, jedkanica, 2023, 20 x 15 cm (plošča). Foto: Arhiv umetnika

Naslov serije Podobe, ki prihajajo se poigrava z več pomeni; na eni strani so to torej risbe, ki prihajajo iz vaše (pod)zavesti, potem slike, ki se šele naknadno uresničijo iz risb, ki so bile izhodišče zanje, obenem pa so to tudi podobe, ki se referirajo na dela iz zgodovine umetnosti, ki pa potem vedno znova generirajo nova dela – vsako umetniško ustvarjanje je na nek način zazrto nazaj in obenem naprej. Se strinjam. Ko sem razmišljal o tem naslovu, je šlo poleg naštetega tudi za podobe nasilja, specifičnih ekstremnih večfiguralnih kompozicij, da tako rečem, ki jih dnevno dobivamo prek različnih medijev. Pravzaprav so te situacije vedno prisotne, ampak se jih morda ne zavedamo toliko, če niso blizu nas. Ampak vsekakor gre tudi za navezavo na to, kar ste omenili – na večno povezovanje zgodovine in v tem smislu večne aktualnosti. Kar me pri tem ciklu še vedno žene, je prav to, da nimam agende in puščam vse zelo odprto. Ker izhajajo podobe iz risbe, kjer nimam nobene cenzure, kjer lahko prihajajo tako nasilne in seksualne podobe, kot tudi popolnoma brezvezne ali pa hecne stvari, besedne igre ali risbe mucke, ki držijo miš. Se pravi v tej prvi fazi nimam nobenih zavor, v naslednji pa potem že malo bolj premislim, kaj točno bi lahko s tem naredil in v katero smer bi lahko nekaj zapeljal. Trudim se, da ne ostane podoba pri enoplastnem branju. Takšna je na primer podoba Hitlerja, ki slika. Gre za sliko z naslovom Rojstvo slikarstva, ki je najprej nastala kot risba. Razmišljal sem o tem, da na začetku vsega stoji Hitler in se vzpostavi neka vzporedna zgodovina, kot nek 'fake news'. To se mi je zdelo zanimivo za pozicijo sodobne umetnosti, sodobne slike, ki vzame neko obstoječo idejo, kaj bi se zgodilo, če bi Hitler ostal pri slikarstvu. Ko sem začel razmišljati v tej smeri, se mi je začela odpirati tudi barvna shema.

Izhodišče mi je predstavljal Hitlerjev citat, kako bo dal tiste, ki pri slikanju nebo pobarvajo zeleno in travnike modre, sterilizirati. Namerno sem šel potem v to smer. Na skici sem se v računalniškem programu igral z barvami. Ko sem isti barvni zamik nanesel še na ostali del podobe, je postal Hitler temnopolt in svetlolas. In reka je postala rdeča. In tako je naenkrat v sliki ostalo dvoumno prikrito nasilje, ki se je prikradlo nekje od zadaj. Ko da ni imelo kaj, da ne bi izbruhnilo. Ampak ne vem, ni bilo delano tako linearno in pomensko. Nekako se je poklopilo, nekaj sem vnesel sam, nekaj pa se je zgodilo sproti, skoraj nujno je, da se nekaj zgodi. Sliko sem naslovil Rojstvo slikarstva, in lahko na nek način postavil na začetek tega cikla, procesa, napetosti in dvoumnosti, ki se mi je zgodila.

Iz serije Kolateralne slike, olje in tisk na papir, 29,7 x 21 cm, 2022-23. Foto: Arhiv umetnika
Iz serije Kolateralne slike, olje in tisk na papir, 29,7 x 21 cm, 2022-23. Foto: Arhiv umetnika

V zanimivem kontrastu sta seriji Jedkih jedkanic in Kolateralnih slik – prve zaznamuje izrazita natančnost poteze, premišljenost kompozicije, strukturiranje prizora, druge so v resnici, kot že naslov pove, nekakšen stranski produkt ukvarjanja s slikarstvom, zatorej bolj sproščene, ekspresivne poteze, ki se giblje ponekod že v smeri abstrakcije. Kaj vam pomenijo ene in druge oz. predvsem proces, ki vas je vodil k enim in drugim delom? Koliko je v vašem delu avtomatizma? Z izjemo Kolateralnih slik ze zdi vse zelo premišljeno in strukturirano? Mogoče so Kolateralne slike nek višek ali presežek, ki se mi ne dogaja v slikah, pa ga moram nekje drugje izraziti. Čeprav se tudi v slikah, četudi so kompozicijsko jasno nastavljene, dogaja čudna dvojnost. Risbe so precej sproščene, tudi nekontrolirane. Nekatere nastanejo v treh minutah, večje in bolj kompleksne slike, ki nastanejo po teh risbah, pa slikam več mesecev, počasi, repetitivno nanašam barvo, skoraj kot meditacija. Izrazito se ukvarjam s površino, z nanosom barve. V tem polju se dogajajo čudne stvari, prisotne so neke kompleksnosti, ko risbo prenašam in se na primer barva pocedi dol po sliki. Ampak jaz potem pri polaganju barve izredno pazim, kje je barva stekla dol in naredim vse, da to naključje ostane, a za to navidezno moram vnesti zelo veliko dela.

Krokar, 2023, olje na platnu, 140 x 110 cm. Foto: Arhiv umetnika
Krokar, 2023, olje na platnu, 140 x 110 cm. Foto: Arhiv umetnika

Kot na primer pri Krokarjih? Tako. Nekomu, ki ni slikar, se morda zdi, da gre za spontane stvari, spet drug pa morda opazi, kako sem se namučil, da je ostalo natanko tako. Na eni strani gre torej za naključja, na drugi pa za tista, ki jih zelo počasi in z veliko truda ohranim, da delujejo kot naključja. V tem je neka kontradikcija na ravni snovi, teksture slike, ki vsaj po mojem tudi poudarja kontradiktornost, notranja trenja podob.

No, če se vrnem k prejšnjemu vprašanju, morda zares nek ta višek neposrednosti, ki mi ostane pri zelo strukturiranem nanašanju barve na večje slike, potem na Kolateralnih slikah pride na plano. Čeprav imajo tudi te slike vedno neko strukturo. Pogosto ustvarjam vzporedno in nastajajo različne serije sočasno. Že od prvih serij delam tako, da na razstavah skoraj vedno predstavim še kak vzporedni cikel. Večinoma so tudi barve, ki jih zmešam za kakšno drugo sliko, pristale na teh. Torej vzporedni produkt v vseh pogledih. Obenem pa pri vseh skušam reševati nek določen problem. Pri Kolateralnih slikah mi je zanimiv prav ta sprotni, neposreden zapis v času izjemno dovršenih, ne zgolj mojih, ampak podob nasploh – medijskih, slikarskih ali danes podob umetne inteligence. Znotraj tega se mi zdi zelo specifična gesta, da nekaj namočiš v snov in to pustiš na papirju, taka prvinska sled. Torej v smislu vračanja k izvoru jezika in obenem razmisleka o tem, kaj to pomeni. Ker ta, kot češ prvinska izkušnja, je lahko povsem lažna. Obenem pa si niti sam ne predstavljam čisto natančno, kaj se tam dogaja, se mi zdi pa izjemno zanimivo.

Kar se mi zdi zanimivo pri teh večjih slikah, je to, da čeprav gre za nekaj, čemur se je nekoč reklo dokončano delo, torej delo, ki je za razliko od risbe ali študije tisto, ki naj bi bilo bolj dodelano in s tem končni rezultat, vselej ohranjate stik z materialnostjo samega platna – vedno ga puščate, da ostaja ponekod surovo, nepobarvano. Ves čas gledalca opominjate na snovnost slike, na to, da za končano podobo stoji nekdo, torej umetnik, ki je iz materialov ustvaril to končno podobo. Res pa je za to potrebno srečanje s sliko v živo, pri reprodukciji ne pride toliko do izraza. Pri mojih slikah je velikanska razlika, če jih vidimo v živo ali pa na reprodukciji. Verjetno tisti, ki se malce bolj posvečajo slikarstvu, to opazijo, drugi mi še vedno za kakšno sliko, ki sem jo delal tri mesece, rečejo, da sem tole napacal v pol ure (smeh).

Zelo se ukvarjam z vprašanjem, kaj lahko s sliko danes počneš, kaj lahko pomeni. Povsem premalo se mi zdi o tem razmišljati na nek fetišističen način, da se bom ob veliki prisotnosti sodobnih medijev vrnil k sliki in bo to že samo po sebi neka iskrena prvinska izkušnja. Ne gre za to. Slika je en medij od mnogih. Ima sicer zelo dolgo in močno zgodovino, ampak ravno zato je treba raziskovati in premišljevati, kaj natančno lahko pokažeš in poveš s sliko.

Glede surovega platna pa. Na primer slika z nogometašem, ki stoji pred platnom z vzorcem nogometne žoge, ima hkrati podobno strukturo kot kakšen Caspar David Friedrich, kot tisti njegov menih pred morjem ali sprehajalec nad veličastnim breznom, obenem pa premore tudi strukturo karikature. Potem je tu odnos sublimnega slikarstva – in doseganje neke nadosebne izkušnje, ki nas kot posameznike presega, kar mnogim pomeni danes nogomet. Skratka, poskušam poglavja zgodovine navezovati na pojave, ki so sodobni. Vendar ne na način, da je to izključno karikatura, postmoderni pastiš ali lep skupek barv. Iščem strukturo, ki je ni mogoče razložiti z nobeno od teh posameznih pristopov. Skušam premišljevati o sodobnosti prek presečišč.

Ikarov padec, 2023, olje na platnu, 420 x 240 cm. Foto: Arhiv umetnika
Ikarov padec, 2023, olje na platnu, 420 x 240 cm. Foto: Arhiv umetnika

V svojih delih odpirate vrsto perečih vprašanj tega časa – od nestrpnosti, spolne neenakosti oz. položaja ženske v družbi, globalnega segrevanja, patriotizma, odnosa do umetnosti, kar pa ves čas počnete na humoren način. Pri filmu je na primer žanr komedije nekaj, kar je zgolj na videz lažje ustvariti, v resnici pa je lahko zares učinkovita komedija posebne vrste spretnost. Je pri slikarstvu s tem podobno? Imate kdaj pomisleke, da lahko humor oz. igrivost odvrne od resnosti problema, ali pa je v resnici njegova moč ravno nasprotna temu?
Res imam kdaj strah, da bi kakšna stvar izpadla zgolj kot štos, enovrstičnica. Malo hodim po tem robu, dejansko in pri nekaterih stvareh šele na koncu vidim, če delujejo. A kot je rekel Žižek, najboljši filmi o holokavstu so komedije. Gre torej za to, da smeh ni samo dejavnik, ki malo sprosti napetost, potem je pa vse boljše, ampak da so stvari, ki so tako strašljivo groteskne, ki presegajo tragedijo, kot da te groze ni mogoče drugače nasloviti kot skozi smeh.

No, glede hoje po robu med igrivostjo in resnostjo naj omenim sliko Ikarov padec, ki je nastala po izhodiščni risbi z naslovom Hommage Brueglu. Bruegel je naslikal podobo vsakdanjega početja, oranja njive, zadaj nekje se zgodi padec Ikarja, torej vsakdanjost, znotraj katere se zgodi mitološki moment. Torej ne gre za povsem kontingentne stvari, ampak je mitološka dimenzija vedno z nami, četudi kot neka šala, ki jo ponazarjajo nogice. Meni se je zdelo, da bi bilo mogoče zanimivo risbo prenesti na zares ogromno platnu, kjer sem vpeljal valove, ki spomnijo na Hokusaia, sam format oz. odnos gledalca do platna pa je bližje abstraktnemu ekspresionizmu Rothka, ko se horizont dvigne skoraj do vrha slike in do slike gledalec vzpostavi povsem telesen odnos. Žareče obzorje je nad nami, prostora ne moremo zaobjeti, če stojimo spredaj pred sliko. In ta del nenadoma začne delovati bolj mitsko, nogice pa kot šala. Ena prvih reakcij ne sliko, ki je bila sicer izrečena z namenom žaljenja, ampak se mi ni zdelo zgrešeno, je bila opazka, če sem naslikal begunce na poti v Evropo. Žalostni komentar, ki pa je povsem na mestu! Sam sem, če bi že navezoval na kaj aktualnega, imel bolj v mislih podnebno krizo in moč narave, ampak se mi zdi to povsem dobra interpretacija. Zelo sem zadovoljen, ko pride do drugih branj slik, kot bi jih sam pričakoval. Precej bolje, kot če bi nekdo celotno sliko razumel le kot hec. Mora se zgoditi še nekaj drugega. Smeh se mi zdi ena od možnih poti, ne pa tudi cilj.

Post, 2022, olje na platnu, 85 x 67 cm. Foto: Arhiv umetnika
Post, 2022, olje na platnu, 85 x 67 cm. Foto: Arhiv umetnika

S smehom sem se začel malo resneje ukvarjati pri Karnevalu, čeprav me je humorni aspekt zanimal že prej. Takrat sem bral Mihaila Bahtina, ki govori o srednjeveškem karnevalu kot družbeno pomembnem običaju, ki je izenačeval družbene sloje, saj so v istem procesu plesali tako plemiči in duhovniki kot kmetje. Zanimala me je smehovna kultura, kakor jo on imenuje. Kjer smeh ni samo nekaj, kar lepša vsakdan, ampak je tudi način spoprijemanja s smrtjo. V karnevalu se ne smejejo nekomu tretjemu, ni to satira ali poniževanje kogar koli, ni šala o blondinkah, je smeh samemu sebi, svetu in smrti. Torej polje, kjer je smeh dejansko zelo, no, resna reč (smeh).

Če še malo postojiva pri triptihu Ikarov padec. Sami ste omenili kar nekaj umetnostnozgodovinskih referenc – Bruegla, Hokusaia, barvne pasove Marka Rothka, pa če dodava še celotno sporočilo malega človeka v mogočni naravi romantične krajine 19. stoletja. Gre za umetnike različnih obdobij in seveda slogovnih rešitev. Zakaj tak raznovrsten spoj? Je v njem tudi nekaj opomnika o pomenu umetnosti kot take, vloge, ki jo ima za samo človeštvo, ne glede na dobo, v kateri je ustvarjena? S tem pa je nemara povsem posredno sicer tudi nekaj odgovora kritikom umetnosti oz. umetnikov, ki se jim v javnem diskurzu kar naprej očita zajedavstvo …
V tem primeru zgolj bolj v posrednem smislu. Drugače je kot pri Otroških slikah, ki sem jih začel delati kot odgovor na tovrstne kritike, čeprav absolutno niso bile samo to, saj bi se mi zdelo škoda enega leta mojega življenja in materiala za nekaj, kar bi lahko odgovoril v enem komentarju. Zdelo pa se mi je dobro izhodišče, to internetno trolanje, da odprem tudi določena vprašanja abstrakcije, torej nečesa presežnega, tak smešen, produktiven spoj. Pri Podobah, ki prihajajo, pa nisem imel v mislih kakršnega koli dejanskega gledalca, vsaj ne na ta način. Kvečjemu sebe. Bolj mi je šlo za ustvarjanje malo bolj kompleksnih podob, ki se čez kontradikcije povezujejo s sodobnostjo, ne neposredno. Eden od načinov za to je bilo sprehajanj po zgodovini, kar sem sicer delal pri kakšnih ciklih tudi že prej, a tukaj pa morda še celo bolj spontano. Kot sem že prej poudaril, poskušam puščati stvari odprte in presenetiti samega sebe. Nekatera dela imajo zelo jasne reference, druga jih sploh nimajo ali pa so zelo posredne.

Sublime is now, 2022, olje na platnu, 85 x 67 cm. Foto: Arhiv umetnika
Sublime is now, 2022, olje na platnu, 85 x 67 cm. Foto: Arhiv umetnika

Prej sva govorila o humornem momentu vaših del in nekako podobno vlogo prevzema pri aktualnem ciklu tudi kolorit, ki je vselej veder. Barve so živih odtenkov, se pravi v kontrastu s težo vsebine, ki jo slikate.
Pri kakšnih slikah, čeprav so te v manjšini, si zadam barvno shemo, ki ima določen pomen, kot pri omenjenem Hitlerju v rajskem vrtu. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pri Ikarovem padcu, kjer sem skušal aludirati na rothkovsko vzdušje. Ampak ne gre za to, da bi imel nekaj prav posebej vnaprej zamišljeno. Pri vsaki sliki se nekaj zgodi. Pri fontani se mi je samo od sebe začelo slikati v sladoledarskih, a vseeno bolj zamolklih, barvah neba, potem sem neko kompleksnost iskal v odnosu do spektra zelenih odtenkov. V bistvu so tudi v barvah prisotna hecna nasprotja. Pravijo mi, da uporabljam lepe barve, ki ustvarjajo toplo vzdušje. A mislim, da se mi čez leta kolorit precej spreminja. Vsak cikel mi prinese nekaj novega. Pri Otroških slikah sem po dolgem času vključil črno, ki je potem vplivala na cel spekter drugih barv. Pri zadnjih slikah je črna kot robna risba, barve so večkrat precej bolj zamolkle, manj čiste kot včasih, a ko jih dam na določen način skupaj, seveda zažarijo. Pri nekaterih slikah imam to bolj jasno začrtano, drugje se razvija sproti. Omenili ste Tisnikarja (Sliki Krokar, ki se poklanjata Tisnikarjevim krokarjem, op. n.) sem absolutno namenoma izbral barve sončnega zahoda, potem pa preverjal, ali bi dodal zeleno. A pri tisti sliki je glavni trik v sencah.

Postavitev razstave 299 kosmatih in Bobu bob v Mestni galeriji 2, 2009. Foto: Foto DejanHabicht
Postavitev razstave 299 kosmatih in Bobu bob v Mestni galeriji 2, 2009. Foto: Foto DejanHabicht

Pomembno vlogo imajo naslovi slik, ki ob že tako izpovednih podobah s svojimi dovtipi spodbudijo dodatne asociativne vezi. Če ob tem pomislimo še na to, da se poleg slikarstva posvečate tudi pisanju, me zanima, ali bi zase rekli, da ste bolj človek podobe ali besede?
Oboje se pri meni zelo prepleta, a verjetno sem bolj človek podobe. Mogoče sicer, da bi v intervjuju ob izidu nove knjige rekel obrano (smeh). No, v resnici se s tem prepletom večkrat ukvarjam. Se zgodi, da veliko vizualnega dela vložim v besedno igro. Tako je bilo na primer pri razstavi 299 kosmatih, za katero sem tri mesece vsak dan risal in risal, da sem prišel do 299 risb. Potem pa sem še naknadno dorisoval, za vsako odkupljeno risbo sem narisal novo. Mislim, da še okoli 200. Ta razstava se je torej navezovala na besedno igro, čeprav je izhajala iz razmisleka o statusu podobe, o tem, kaj je upodobljeno, povezavo konkretnega kulturnega okolja in množice podob, ki s tem nimajo zveze. Vse je temeljilo na splošno prepoznavni frazi in ta odnos se mi je zdel produktiven. Včasih pa tudi obratno. Tako sem na primer nekaj kratkih zgodb napisal na način, kot da bi vanje vstopal prek slike. Že nekaj časa razmišljam tudi o avtorski slikanici, ampak še nisem čisto tam.

Ali vsak dan delate? Pri tem imam v mislih predvsem risbo, s slikanjem je verjetno nekoliko drugače. Ali gre tudi pri slikarstvu za ohranjanje neke "kondicije".
Malce je res podobno kot pri športu, to s kondicijo. Poskušam risati vsak dan, a se mi tudi zgodi, da nekaj časa ne rišem in potem je prva risba izredno nerodna in se mi zdi prav zaradi tega dobra. Imam pa obdobja, ko zares veliko naenkrat rišem. Ker si služim kruh še s pedagoškim delom in še s čim, je treba kdaj malo uskladiti dejavnosti. A večja dela poskušam vseeno slikati naenkrat, saj se lahko samo tako zares posvetim, nekatere stvari jasneje vidim, se mi prej odpre.

Postavitev razstave Otroške slike, Tobačna 001, Ljubljana, 2020. Foto: Arhiv umetnika
Postavitev razstave Otroške slike, Tobačna 001, Ljubljana, 2020. Foto: Arhiv umetnika
Svoboda vodi ljudstvo, 2022, olje na platnu, 85 x 67 cm. Foto: Arhiv umetnika
Svoboda vodi ljudstvo, 2022, olje na platnu, 85 x 67 cm. Foto: Arhiv umetnika

Če se vrneva na začetek najinega pogovora. Tudi sami ste dokaj vključeni v razprave na družbenih omrežjih, ki jih že dolgo ne gre več odpisati kot zanemarljive platforme, ampak vpliven prostor, kjer se formira javno mnenje. Ali kdaj razmišljate o svoji vlogi znotraj tega diskurza in smislu tovrstne komunikacije – ste soočeni z dilemo, ali je treba vztrajati pri posredovanju sporočila in vrednot, za katere se zdi vredno boriti, ali pa je prepričevanje prepričanih boj z mlini na veter in gre za posledično komuniciranje s krogom istomislečih ljudi?
Mislim, da si glede tega puščam neko odprtost, se ne zapiram preveč v mehurček. Imam internetne prijatelje, ki so dosti upravičeno blokirali nekaj sto ljudi. Jaz sicer kdaj to naredim, a redkeje, saj me zanima, kje živim, kdo me obdaja in s kom tvorimo neko družbo. Kadar pa začnejo vpletati mojo družino, zlasti otroke, seveda potegnem črto. Če se spravljajo izključno name, sem se pa večinoma že navadil to sprejeti. Če se le da, poskušam širiti polje debate. Lani sem na Twiiterju začel pisati Niti o umetnosti #slikanadan, kjer želim različna dela približati z razlago. Ampak opažam, da tisti, ki niso prepričani, tudi ne bodo spremenili mnenja. Veliko časa mi vzame, da to dobro napišem in poskušam predstaviti neko kompleksno delo, pa še na koncu vseeno pride do klasičnega odziva, da bi znal kaj takega narisati otrok. Pri Rothku ali Maleviču! Po drugi strani pa so nekateri zelo zadovoljni in veseli, da jim predstavim nekaj, česar še niso poznali. V zadovoljstvo mi je, ko dobim odziv v smislu: taka umetnost mi ni blizu, ampak to se mi zdi pa dobro. V takih primerih vidim, da je mogoče seči tudi čez vnaprejšnje okvirje.