Avgust Demšar v
Avgust Demšar v "svojem" Mariboru, mestu, ki mu pripada že celo življenje. Foto: Maja Modrinjak

In nobenega dvoma ni, da Demšarjeva receptura deluje: z desetimi romani – najnovejši, Cerkev, je izšel letos – se uvršča med najbolj plodovite in dosledne pisce žanrskega romana pri nas. Zasluge, da je slovenska kriminalka trenutno tako zelo priljubljena, moramo pustiti (tudi) na njegovem pragu. Že trinajst let niza zgodbe o višjem kriminalističnem inšpektorju Vrenku, tihem možaku srednjih let in zadržanega obnašanja, ki z genialnimi prebliski intuicije in sklepanja razkrinkava morilce po Pohorju. Demšar to počne brez zatekanja k nabuhlemu jeziku in brez metaforičnih pasaž o nagniti družbi: v maniri kake Agathe Christie zločin obravnava kot izoliran družbeni dogodek, kot fascinanten oreh, ki ga bo bralec poskušal streti še pred – ali pa vsaj vštric z Vrenkom.

Pripadam generaciji, ki je doživela razcvet Maribora. Če si dvajset let pozneje priča degradaciji istega okolja, to pusti določen pečat. Nikoli pa nisem imel namena pisati romana o mestu in njegovih tranzicijskih težavah.

Avgust Demšar

Demšar pravi, da si nikoli ni znal predstavljati, kakšen je Martin Vrenko na videz: na to vprašanje bo že 10. januarja odgovorila nadaljevanka Primeri inšpektorja Vrenka, ki je nastala v produkciji Televizije Slovenija ter pod režijsko taktirko Slobodana Maksimovića in Borisa Jurjaševiča. Podobno kot v lanski ekranizaciji Jezera Tadeja Goloba bomo tudi tokrat dobili šest petdesetminutnih delov v tedenskih odmerkih. V tem času bomo razkrinkali kar tri morilce: serija namreč ekranizira prve tri Demšarjeve romane, Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led.

V glavni vlogi se bo preizkusil Dario Varga, Vrenkovo kriminalistično ekipo pa sestavljata še Marko Breznik (Jurij Drevenšek) in Oskar Brajdič (Lotos Šparovec), Katarina Čas in Janez Hočevar pa upodabljata osrednji figuri Vrenkovega zasebnega življenja. Na serijo bo treba torej še malo počakati – nekaj o njenem nastajanju pa že lahko izveste iz spodnjega pogovora.

Napovednik že daje slutiti, s kakšnimi primeri bo imel opravka inšpektor Vrenko

V januarju na male zaslone prihaja nadaljevanka Primeri inšpektorja Vrenka. Opišite mi, kako se je vse skupaj začelo. Prijavili ste se na razpis Televizije Slovenija za kriminalno serijo in nabrali največ točk. Je bil to isti razpis, na katerem je bilo izbrano tudi Jezero Tadeja Goloba? Je obstajal kakšen konkreten razlog, da niste bili prvi na vrsti za ekranizacijo?

Kriminalke sem začel pisati leta 2007; brane so bile relativno dobro in ljudje so me pogosto spraševali, ali jih bodo kdaj lahko videli na televizijskih zaslonih. Vedno sem odgovarjal, da to pač ni v mojih rokah – dokler leta 2017 nisem izvedel za razpis Televizije Slovenija za izvirno domačo serijo v šestih delih. Zakaj pa ne, sem si rekel ter pripravil sinopsis in prvi scenarij. Ne vem natančno, kdo je dobil koliko točk, vem pa, da so od 28 predlogov izbrali dva, Golobovo Jezero in moje Primere inšpektorja Vrenka. Vrstni red snemanja so narekovali praktični razlogi: Jezero se dogaja pozimi, zato so najprej snemali to serijo.

Trojico, odgovorno za iskanje morilcev pod Pohorjem, so upodobili Dario Varga, Jurij Drevenšek in Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Televizija Slovenija
Trojico, odgovorno za iskanje morilcev pod Pohorjem, so upodobili Dario Varga, Jurij Drevenšek in Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Televizija Slovenija

Pravzaprav vas pogosto spremlja oznaka "prvega". Vaš kriminalni opus lahko postavimo na začetek manjšega preporoda žanra kriminalke pri nas; prav tako ste eden najbolj plodovitih in žanru zvestih avtorjev pri nas. Kakšen odnos imate do tega statusa? Ste si ob pisanju Olja na balkonu lahko predstavljali, da ste na pragu izjemnega porasta zanimanja za ta žanr? Vas to navdaja z zadoščenjem?

Po trinajstih letih uporabe imena Avgust Demšar ne čutim več kot psevdonim, ampak kot eno od svojih imen. Na literarnih večerih se izogibam razpravam o tem, kaj počnem in kje živim - ne zdi se mi, da bi bilo to posebej zanimivo. Živim popolnoma povprečno meščansko življenje.

Avgust Demšar

Kar se tiče razporejanja na prve in druge, na te stvari gledam zelo športno. Zame je prvi še vedno tisti, ki naredi korak v neznano: pokloniti se moramo Jakobu Alešovcu ali pa morda Ljubi Prenner. Ko sem se lotil pisanja, so v slovenščini že obstajali ciklični detektivski romani – pisala sta jih tako Sergej Verč kot tudi Vladimir Štefanec. Priključil sem se struji in se pisanja lotil iz gole ljubezni do žanra, a si seveda nisem predstavljal tega, kar se dogaja zdaj. Vse skupaj se mi zdi izredno pozitiven trend – ne samo za žanr, ampak za slovensko književnost kot celoto. Marsikdo, ki pred 15 leti ne bi niti pomislil na pisanje žanrskega romana, zdaj z veseljem stopi na ta vlak. Gre za sinergijo: vsak dober krimič prepriča nove bralce o o dragocenosti slovenskega žanra in krepi zavest, da se ga splača brati. Pred 15 leti te zavesti ni bilo. To lahko ponazorim s konkretno izkušnjo: v letu 2019 nisem izdal nobene knjige, pa se mi je kljub temu za 50 odstotkov dvignila branost v slovenskih knjižnicah. To lahko pripišem temu, da je žanr postal ljudem zanimiv.

Foto: Maja Modrinjak
Foto: Maja Modrinjak

Kako ste doživljali izjemno pozornost, ki je je bil deležen Tadej Golob najprej z romanom, potem pa še po zaslugi serije Jezero? Poleg pozitivne plati, ki ste jo pravkar opisali, si lahko predstavljam tudi pritisk. V smislu televizijske ekranizacije greste namreč po stopinjah Jezera in primerjavam se bo najbrž težko izogniti.

O tem za zdaj še ne razmišljam preveč: primerjanje prepuščam medijem in bralcem. Iskreno mislim, da bi se moralo pojaviti še vsaj pet ali šest avtorjev, ki bi resno zagrabili žanr. Andrej Blatnik je nedavno komentiral, da sva midva z Golobom tista, ki vzdržujeva kondicijo, a dobro bi bilo, če bi jo še kdo. Kritičarka Petra Vidali je prav tako izrazila željo, da bi Mojca Širok nadaljevala žanrsko pisanje. Slovenski žanr imam rad in vesel bi bil, če bi nas bilo toliko, da bi lahko tvorili skupino, se med seboj oplajali in konec koncev tudi prepirali – tako, kot je bilo na primer v tridesetih letih v Angliji.

Pri Dariu Vargi mi je bilo všeč, da je bil zagret za vlogo, da je sebe videl kot ta lik – pa čeprav delno drugačen od tega, kar sem imel sam v glavi. To, da je igralec z dušo in srcem pri stvari, je pomembneje od tega, da ustreza nekim mojim projekcijam.

Avgust Demšar

Občutek imam, da nordijski noir na vas ni naredil takega vtisa kot na številne pisatelje, ki so si ga vzeli za vzor. Vaš inšpektor Vrenko, ki ga odlikujeta izjemna intuicija in občutek za detajle, se prej zdi dedič Sherlocka Holmesa ali Hercula Poirota. Bralcu radi ponudite zaključeno množico oseb, med kateri moramo najti morilca. So bile klasične anglosaksonske kriminalke, ki se razpletejo v salonih, vaša prva ljubezen in navdih za pisanje?

Prvega pač ne pozabiš nikoli (Smeh). Ko sem odraščal, je bil na razpolago cel kup romanov Agathe Christie in Arthurja Conana Doyla, zato se me je to pač prijelo. Od nekdaj mi je bil všeč čisto določen tip detektivskega romana, t. i. 'kdo je storilec'. Z veseljem pa spremljam tudi Skandinavce. Velik vtis je name naredila trilogija Millenium Stiega Larssona, uživam v romanih Håkana Nesserja in v zgodnjih delih Joja Nesboja. A ko sem se sam lotil pisanja, sem vzore raje iskal v okolju, ki mi je bližje. Ravnokar spet prebiram kriminalko Avstrijca Wolfa Haasa , kjer najdem veliko povezav z našim okoljem. Angleške vplive pripisujem bolj obdobju svojega odraščanja.

Ves čas razmišljam o nečem, kar bi lahko preraslo v balkanski detektivski žanr, pri katerem bi sodelovali avtorji iz nekdanje Jugoslavije, Romunije, Grčije in podobno. V okviru festivala Alibi, ki ga vodi Renato Bratkovič, je pravkar izšla knjiga 25 kratkih zgodb s tega ozemlja. Pomembno se mi zdi, da dogajanje kriminalke izhaja iz lokalnega okolja.

V romanih je Vrenko poročen, v seriji pa se šele zbližuje z Mojco (Katarina Čas), lastnicodžezovskega lokala, ki se je v Maribor priselila iz Ljubljane. Foto: TV Slovenija
V romanih je Vrenko poročen, v seriji pa se šele zbližuje z Mojco (Katarina Čas), lastnicodžezovskega lokala, ki se je v Maribor priselila iz Ljubljane. Foto: TV Slovenija

Lokalno okolje za vas pomeni Maribor. A že ob branju prvega romana se zazdi, da Maribor, ki ga omenite kot "obubožano mesto ob Dravi", za vas ni bil idealna izbira samo zato, ker ga pač najbolje poznate. Med drugim zapišete: "V dobrih petnajstih letih se je iz enega največjih in uspešnih centrov Jugoslavije, dvajsetmilijonske balkanske velesile, spremenilo v tipično provincialno propadajoče mestece brez prave perspektive." Morda v Mariboru vidite primeren milje za razcvet kriminala, za umazane skrivnosti, če hočete.

Veliko sodobnih kriminalk v ospredje postavlja junaka in vse njegove psihološko-značajske probleme. Mene osebno to ne zanima, ne pišem romana o detektivu. Moj junak je zgodba sama.

Avgust Demšar

Najverjetneje res. Z izjemo kratkih izletov v času študija že od rojstva živim v Mariboru; vedno se mi je zdelo samoumevno, da bo to prizorišče mojih zgodb. Pripadam generaciji, ki je doživela razcvet Maribora: v času mojega odraščanja so se odprle vse veleblagovnice in podobno. Če si dvajset let pozneje priča degradaciji tega okolja, to pusti določen pečat. Nikoli pa nisem imel namena pisati romana o mestu in njegovih tranzicijskih težavah. Od nekdaj me je najbolj zanimal kriminalistični zaplet – morda pa me kdaj malo zanese, da opišem še kaj, kar ni neposredno povezano s tem. Če bi bil strog do sebe, bi moral po klasičnih pravilih žanra ob drugem branju črtati vse, kar ne prispeva k razpletu detektivskega primera. Ampak včasih si malo pogledam skozi prste.

V odštevanju do premiere nadaljevanke je prve tri romane Avgusta Demšarja ponatisnila založba Pivec. Naslovnice zanje je oblikoval ilustrator in grafični oblikovalec Nenad Cizl. Foto: Založba Pivec
V odštevanju do premiere nadaljevanke je prve tri romane Avgusta Demšarja ponatisnila založba Pivec. Naslovnice zanje je oblikoval ilustrator in grafični oblikovalec Nenad Cizl. Foto: Založba Pivec

Je bilo od samega začetka pogovorov o ekranizaciji odločeno, da se bo serija snemala v Mariboru? Slovenska produkcija je precej centralizirana, ogromno filmov in serij je vezanih na Ljubljano.

Dogajalni prostor nadaljevanke primeri inšpektorja Vrenka ni bil nikoli pod vprašajem. Nasprotno – urednik Jani Virk je presodil, da je to eden od ključnih elementov serije. Eden izmed dveh režiserjev, Boris Jurjaševič, je prav tako Mariborčan.

So se pa debate o spremembi lokacije dogajale pri prejšnjih poskusih ekranizacije, ki so ostali na ravni pogovorov. Moje sodelovanje so že od začetka pogojevali s tem, da bi moral dogajanje prestaviti kamor koli drugam, samo v Maribor ne. Načeloma bi lahko sodeloval pri čem takem, če bi šlo za popolnoma nov projekt. A če govorimo o ekranizaciji obstoječih romanov, se mi Maribor vseeno zdi tako pomemben element, da se mu ne moremo izogniti. Sploh pa to vprašanje zelo zanima štajerske bralce: na vsakem literarnem večeru so me doslej v zvezi s serijo najprej vprašali, ali bo okolje ostalo enako.

Foto: Maja Modrinjak
Foto: Maja Modrinjak

Zakaj vas zanima umor? Razmislek o umoru je razmislek o človeški naravi, natančneje, o njenih najtemnejših vzgibih. Vrenko v Retrospektivi razmišlja takole: "Dobri stari umori, ki so jih narekovale srčne zadeve, prevare, ljubosumje, so postajali vedno redkejši. (…) Tudi za umori Korenikovih, o tem je bil višji kriminalistični inšpektor prepričan, se skriva banalen razlog, najverjetneje se bo spet vse končalo pri denarju in pohlepu.“ Torej obstajajo banalni in bolj vzvišeni razlogi za ubijanje? Umor iz strasti se vam zdi privlačnejši, zanimivejši?

V enajstem romanu, ki ga pišem ta hip, se je Vrenko upokojil. Trenutno še sam ne vem, kaj bom storil z njim. Tudi on sam ne ve, kako naj se sooči z luknjo, v katero je padel: kot klasičen literarni detektiv je obseden s svojim delom, ki mu v življenju pomeni vse.

Avgust Demšar

Na začetku nisem razmišljal o tem, zakaj me zanima umor; hotel sem se preprosto pokloniti S. S. Van Dinu, ki je leta 1927 postuliral, da se kriminalke ne splača pisati za kaj manj, kot je umor. Nihče ne bo prebral tristo strani romana, da bi ugotovil, kdo je izmaknil kozarec vložene zelenjave. Potem pa je seveda prišlo do tega, da sem moral umor opisati in o njem razmišljati. Globoko spoštujem življenje – tega ne mislim v religioznem, ampak v etičnem, človeškem smislu. Včasih moj razmislek o dragocenosti življenja pronica tudi v sam roman, a načeloma se skušam temu izogibati. Umor je pač nujni nebodigatreba, ki ga v žanrskem romanu moram imeti. Ni pa to nekaj, kar bi zlahka odpravil.

Nobena skrivnost ni, da je Avgust Demšar psevdonim. Pisateljsko ime postavlja jasno ločnico med vaše življenje in med delo. Odgovor, da "psevdonim pač pritiče žanru", me ne zadovolji. Vas je bilo na začetku pisateljske poti strah pretirane pozornosti, kritike? Ste se želeli ogniti temu, da bi se resnični ljudje iz vašega življenja iskali v vaših romanih?

Bodite pozorni, da Demšarja ne zgrešite v miniaturni epizodni vlogici v eni od epizod prve sezone. Foto: Radio Maribor/Mitja Mlakar
Bodite pozorni, da Demšarja ne zgrešite v miniaturni epizodni vlogici v eni od epizod prve sezone. Foto: Radio Maribor/Mitja Mlakar

Pisati sem začel sebi v zabavo, vse skupaj je bila velika šala – če sem se hotel "igrati“ žanr v celoti, je k temu sodil tudi psevdonim. Res pa je, da sem si želel ohraniti tudi del svoje zasebnosti. Danes je vse tako javno, da je osebno življenje, ki ga lahko zadržim zase, dragoceno. Ni šlo za strah, da bi se kdo prepoznal, ker mi je bilo jasno, da dandanes ne moreš ostati popolnoma anonimen oziroma bi to moral izvajati veliko bolj dosledno. Po trinajstih letih uporabe imena Avgust Demšar ne čutim več kot psevdonim, ampak kot eno od svojih imen. Situacijo lahko obrnemo tudi na glavo: ime mi je Avgust Demšar in se ukvarjam s pisanjem, v svojem zasebnem življenju pa imam drugo ime.

Kako dolgo ste lahko to skrivnost potem tudi ohranili? Že prvi roman vam je prinesel nominacijo za kresnika in s tem pozornost širše javnosti. V Sloveniji, ki je majhen prostor, se najbrž ne bi dalo vzdrževati krinke, kakršno ima denimo Elena Ferrante.

Mislim, da še danes resnice marsikdo ne ve, če ga ravno ne zanima in je ne poišče na spletu. Zaposlen sem kot pedagog in poučujem velike skupine študentov, ki večinoma nimajo pojma, kaj počnem v prostem času. Medije pa prosim, naj o meni razmišljajo kot o Avgustu Demšarju, kadar se pogovarjamo o knjigah. Tudi na literarnih večerih se izogibam razpravam o tem, kaj počnem in kje živim – ne zdi se mi, da bi bilo to posebej zanimivo. Živim popolnoma povprečno meščansko življenje.

Najbolj so ga že v mladosti zaznamovali klasični detektivski in kriminalni romani. Skandinavski avtorji so sledili pozneje, a jih ne prebira z nič manjšim užitkom. Foto: Maja Modrinjak
Najbolj so ga že v mladosti zaznamovali klasični detektivski in kriminalni romani. Skandinavski avtorji so sledili pozneje, a jih ne prebira z nič manjšim užitkom. Foto: Maja Modrinjak

Kako je potekala predelava romanov v scenarije? Predstavljam si, da je v tem procesu manj svobode kot v pisanju romana, saj je televizijska serija kolektiven projekt. Treba je najbrž tudi črtati številne elemente, ki niso primerni za ekranizacijo. Ste v tem procesu uživali ali pa je bil naporen?

Najprej sem vseh šest scenarijev napisal sam. Sledilo je dogovarjanje s producenti, dramaturgi in naposled soscenaristi, scenariji pa so se postopoma preoblikovali. Pod serijo bom podpisan kot scenarist, poleg mene pa še dva soscenarista.

Kadar sem sam gledal kake ekranizacije romanov, sem jih pri sebi vedno primerjal z literarnimi predlogami. V zadnjih dveh letih, ko sem bil sam prvič vpet v filmski proces, pa sem ugotovil, da gre za dve čisto ločeni stvari; literarni in filmski medij uporabljata popolnoma različna jezika. Pisanje romana je individualno, pisanje serije pa skupinsko delo. Razumljivo je, da imajo pri seriji besedo tudi režiser, snemalec, igralci … vsekakor sem se moral navaditi, najprej nisem razumel, za kaj pri vsem skupaj gre. Danes pa na serijo, ki je še nisem videl, čakam z enakim pričakovanjem in veseljem, kot če ne bi bil del projekta.

V prvih dveh epizodah, ki sledita romanu Olje na balkonu, bomo raziskovali smrt dobro situiranega, ločenega zdravnika. Kdo od sostanovalcev v luksuzni stolpnici je videl skozi njegovo okno in ve, kaj se je dogajalo? Foto: Založba Pivec
V prvih dveh epizodah, ki sledita romanu Olje na balkonu, bomo raziskovali smrt dobro situiranega, ločenega zdravnika. Kdo od sostanovalcev v luksuzni stolpnici je videl skozi njegovo okno in ve, kaj se je dogajalo? Foto: Založba Pivec

Enega izmed najbolj znanih angleških literarnih junakov, Hercula Poirota, imamo možnost videti v več različicah. Tista najbolj znana, z Davidom Suchetom v glavni vlogi, zelo zvesto sledi romanu, tudi v vzdušju, ne samo zgodbi. Obstajata pa na primer tudi ekranizaciji Kennetha Brannagha in Johna Malkovicha; ta je Umore po abecedi priredil na popolnoma samosvoj način. Enim gledalcem ustreza, kadar sta si predloga in priredba čim bolj podobni, drugim se zdi, da takemu pristopu nekaj manjka, da je zastarel. Jaz vem, kaj je bolj všeč meni, a marsikdo ima drugačno stališče.

V zadnjih treh letih sem ugotovil predvsem to, da mi je žal, da nisem o teh vprašanjih začel razmišljati pred štiridesetimi leti. Če bi, mislim, da bi raje postal scenarist kot pa pisatelj.

Zanimiva se mi je zdela odločitev, da se bo vsak umor reševal v dveh epizodah. Tak format ni najbolj običajen: po navadi se umor reši v petdesetih minutah ene epizode ali pa kriminaliste zaposluje celo sezono. Vsaka liha epizoda se bo torej končala in medias res, vsaka soda pa z razrešenim primerom?

Razpis Televizije Slovenija mi je narekoval format: šest delov, dolgih po 50 minut. 50 minut za en primer mi kot gledalcu po navadi ne ponudi zadoščenja, taka epizoda me pusti praznega. Devetdeset minut ali miniserija v treh delih se mi zdi idealna dolžina za kriminalno zgodbo. Od samega začetka sem vedel, da bom prirejal prve tri romane, ki so krajši od knjig, ki jih pišem zdaj. Če bi katerega koli od teh treh romanov – Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led – raztegnili na šest delov, bi izgubili napetost, ki je za ta žanr nujna. Na RTV-ju so moj predlog sprejeli in pri tem je ostalo.

Serija nas bo vrnila na sam začetek, k prvemu primeru inšpektorja Vrenka. Je Vrenko v Olju na balkonu (2007) drugi Vrenko kot tisti v Cerkvi (2020), je doživel kake spremembe? Ali pa pravila žanra junaku ne dopuščajo pretirane osebnostne rasti? Je detektiv na neki način le obrazec, v katerega nizate nove primere?

Ko sem bral romane, ki so nastali pred več kot desetimi leti, to počnem s čisto drugačnimi očmi. Danes bi marsikaj spremenil in naredil drugače. Moram pa biti uvideven do tega, da je šlo za prvi poskus. Določenim stavkom in naslovom knjig iz tistega časa celo zavidam.

Inšpektor Vrenko je ostal bolj ali manj enak; kot pisatelj sem ga dovolj ponotranjil, da je postalo njegovo vedenje psihološko verjetno in da nikoli ne zapada v druge karakterne vloge. Svojim likom dopuščam, da se razvijajo, kot bi se v resničnem življenju: romani si sledijo po kronološkem zaporedju, ljudje v njih se starajo, dobivajo otroke in tako naprej. V najnovejšem romanu je prišlo do tega, da se je Vrenko moral upokojiti. Kolega, ki ima stik s policijo, sem vprašal, koliko šestdesetletnih kriminalistov pozna v Mariboru, in odgovoril mi je, da žal nobenega.

Bo v prihodnje Vrenko primere reševal kot upokojenec – v slogu veteranov v akcijskih filmih, ki vedno na začetku razglasijo, da so "prestari za te hece"? Ali pa se boste od njega dokončno poslovili?

Vprašanje lokacije zelo zanima štajerske bralce: na vsakem literarnem večeru so me doslej v zvezi s serijo najprej vprašali, ali bo okolje ostalo enako.

Avgust Demšar

Z eno besedo: ne vem. V enajstem romanu, ki ga pišem ta hip, se je upokojil. Trenutno še sam ne vem, kaj bom storil z njim. Tudi on sam ne ve, kako naj se spopade z luknjo, v katero je padel: kot klasičen literarni detektiv je obseden s svojim delom, ki mu v življenju pomeni vse. V mislih imam nekaj možnosti, kaj bi lahko počel – v vsakem primeru pa mislim, da bo ostal vpet v dogajanje v mojih prihodnjih romanih.

Ste kdaj dobili občutek, da so se določeni elementi prvih romanov glede na spremembe v družbi slabo postarali? V teh prvih knjigah je kar nekaj zastarelih predsodkov o tem, kakšne so ženske, ki se "oblačijo kot vlačuge“, o "tipičnem" obnašanju homoseksualcev, o tem, kako veliko stigmo s sabo potegne transvestitizem. Vsa ta stališča sicer izrečejo posamezni liki, ki jih Vrenko nato okara ali celo sankcionira. Vseeno si težko predstavljam, da bi te izjave zaživele v seriji in ne bi bile moteče.

O tem smo se na sestankih na RTV Slovenija tudi pogovarjali; vprašanje je na mestu. Določene elemente zgodbe smo v resnici aktualizirali. Prvi roman je nastajal leta 2005 in v okolju, ki nikoli ni bilo zelo liberalno ali napredno; o kraljicah preobleke in drugih subkulturah se takrat ni govorilo. Krivda je bila tudi na moji strani, ker v prvih romanih še nisem bil tako vešč pisanja. Na začetku kariere so mi nekateri v odzivih očitali, da je v romanih čutiti homofobijo. Ob tem sem bil užaloščen, ker moj namen niti slučajno ni bila nestrpnost. Ne zdi pa se mi nerealistično, da se junak Olja na balkonu zaradi pritiska okolice znajde v takem stanju, kot se. V določenem delu družbe bi se to danes še vedno zgodilo.

Foto: TV Slovenija
Foto: TV Slovenija

V romanih Vrenkovega videza ne opisujete podrobno. O njem izvemo, da je zadržan in umirjen, na videz neorganiziran, da ima velika nihanja v razpoloženju in seveda sijajne sposobnosti sklepanja. Koliko se Dario Varga sklada s podobo Vrenka, ki ste jo imeli pred očmi sami? Meni se zdi, da je lik doživel klasično "nadgradnjo" televizijske izkušnje: postal je bolj čeden, karizmatičen, impozanten. Kako ste doživljali to, da je prvič zaživel kot oseba iz mesa in krvi?

Ko sem ustvarjal lik Martina Vrenka, sem imel pred očmi določena pravila in vzorce, po katerih nastajajo liki v žanrskih romanih. Danes s tem nisem več stoodstotno zadovoljen: ko sem začel pisati, so me pritegnili predvsem detektivski zapleti. Ko sem imel dva že razdelana, sem ugotovil, da še nimam detektiva, zato sem si ga moral hitro izmisliti. Martina Vrenka in njegovega pomočnika Marka Breznika si nikoli nisem vizualno predstavljal – v nasprotju z nekaterimi drugimi liki, ki sem jih razvil na podlagi točno določene vizualne predstave ali resnične osebe. Ko smo se začeli pogovarjati o ekranizaciji in s tem o porazdelitvi vlog, nisem imel izrazitih preferenc. Pri Dariu Vargi mi je bilo všeč, da je bil zagret za vlogo, da je sebe videl kot ta lik – pa čeprav delno drugačen od tega, kar sem imel sam v glavi. To, da je igralec z dušo in srcem pri stvari, je pomembnejše od tega, da ustreza nekim mojim projekcijam.

Pisatelj Andrea Camilleri, ki si je zamislil inšpektorja Montalbana, je v nekem intervjuju povedal, da si je za ekranizacijo zamislil popolnoma drugačnega človeka, kot je Luca Zingaretti, ki nastopa v seriji Il commissario Montalbano. A ko je videl, kaj je Zingaretti z vlogo naredil, sta postala najboljša prijatelja. Druga interpretacija lahko vnese v zgodbo novo globino.

Aleksandra Balmazović igra ambiciozno učiteljico biologije Klavdijo Oblak, del šolskega kolektiva, v katerem začne v peti epizodi sejati smrt. Foto: Televizija Slovenija.
Aleksandra Balmazović igra ambiciozno učiteljico biologije Klavdijo Oblak, del šolskega kolektiva, v katerem začne v peti epizodi sejati smrt. Foto: Televizija Slovenija.

Ste bili poleti na snemanju serije ali pa je bilo vaše delo končano, ko je bil dokončan scenarij?

Še preden se je snemanje začelo, mi je Jani Virk položil na srce: "Scenarij je kot tvoj otrok, ki je postal polnoleten. Čas je, da gre po svoje.“ Imel je prav: tako kot ne hodim za svojo dvajsetletno hčerko, moram tudi ljudi na setu pustiti, do opravijo svoje delo. Sem si pa seveda želel videti, kako delo poteka. Povabili so me na prvi dan snemanja v Mariboru, potem pa ekipe nisem več motil. Bil pa sem zelo vesel klica Slobodana Maksimovića, ki me je povabil, naj se v seriji pojavim v kratkem prizoru. Epizodne vlogice si nisem zaželel, ker je to počel Hitchcock, ampak zato, ker je to počel Colin Dexter, avtor Inšpektorja Morsa. Pojavil se je skoraj v vsaki od 33 epizod serije, pa čeprav samo za kako sekundo: enkrat sedi na klopci in hrani golobe, drugič poje v zboru … V mojem primeru je bilo sicer problematično to, da sem lesen, nefotogeničen in da nimam igralskega talenta. Ko sem prišel na snemanje in se je izkazalo, da imam besedilo, se je vse skupaj malo zakompliciralo. Ampak bilo je kratko in sem zmogel.

V kateri epizodi naj bomo torej pozorni na vas?

Ne vem, v kateri epizodi. Gre za prizor, v katerem Vrenko pride v džezklub, v katerem se bo dobil z Mojco. Jaz na tej točki stopam ven.

V Olju na balkonu je dogajanje postavljeno v luksuzen stanovanjski blok z malo stanovanji. Za zgodbo je ključnega pomena, kakšen tloris imajo ta stanovanja, kdo lahko vidi skozi okno katerega soseda in podobno. Če ste si to zgradbo izmislili, si lahko predstavljam, da je predstavljala velik izziv za produkcijo. So morali zgraditi kuliso, ustvariti iluzijo s pomočjo filmske magije ali kaj tretjega?

Ne vem natančno, kako so to rešili – sem pa vesel, da se mi s tem ni bilo treba ukvarjati. V literarnih detektivkah mi je bilo vedno všeč, kadar se je ob besedilu pojavil kak načrt ali shema; Stieg Larsson je prvi del svoje trilogije utemeljil na zelo specifični prostorski situaciji. Vem samo, da so zunanje lokacije snemali v Mariboru in notranje v Ljubljani.

Vem pa, kako so iskali galerijo, v kateri se zgodi umor v Retrospektivi. Pri pisanju sem imel v mislih Umetnostno galerijo Maribor, a za serijo niso mogli uporabiti niti njene zunanjosti. Notranjost galerije so namreč posneli na Gospodarskem razstavišču, v modernistični stavbi z velikimi prostori in velikimi okni. To se preprosto ne bi skladalo z zunanjostjo stavbe iz 20. let prejšnjega stoletja. Zato smo iskali druge rešitve in našli stavbo IZUM, nekdanji Dom družbenopolitičnih organizacij Maribora.

Janez Hočevar v seriji igra Vrenkovega očeta, ki je bil dodan posebej za ekranizacijo. Foto: TV Slovenija
Janez Hočevar v seriji igra Vrenkovega očeta, ki je bil dodan posebej za ekranizacijo. Foto: TV Slovenija

V romanih sicer nakažete, da imata tako Vrenko kot Marko Breznik zasebno življenje, a njuni ženi nikoli prvoosebno ne vstopata v samo zgodbo, večinoma sta odsotni ali le bežno omenjeni. V nasprotju s skandinavskimi grozljivkami vas ne zanima temačna, travmatizirana psiha detektiva. V seriji pa je večji poudarek na Vrenkovem zasebnem življenju. Ste presodili, da bo njegov lik tako bolj tridimenzionalen?

V mojih romanih je daleč največji poudarek na kriminalnih zgodbah. Junaki imajo nekaj malega zasebnega življenja, a to sem namerno vedno držal zelo ob strani; tak je pač moj pristop k žanrskemu pisanju. Veliko sodobnih kriminalk v ospredje postavlja junaka in vse njegove psihološko-značajske težave – a mene osebno to ne zanima. Ne pišem romana o detektivu; moj junak je zgodba sama. Razumem pa, da je ta del treba za serijo malo bolj razdelati, saj bo to za gledalce privlačno. Verjamem tudi, da je večji izziv za igralca, kadar upodablja kompleksno osebnost, ki se preizkuša tudi v odnosu s partnerico in drugimi ljudmi.

V romanu Retrospektiva (ter v tretji in četrti epizodi serije) raziskujemo umor, do katerega je prišlo na odprtju umetniške razstave. Foto: Založba Pivec
V romanu Retrospektiva (ter v tretji in četrti epizodi serije) raziskujemo umor, do katerega je prišlo na odprtju umetniške razstave. Foto: Založba Pivec

Bomo v seriji videli tudi kak ženski lik, ki ima vlogo onkraj tega, da "počloveči" protagonista? Prva dva romana omenjata kriminalistko Ivano, ki pa je na porodniškem dopustu. Ženskam ostanejo vloge žrtev, prič, žen.

Res je, da so ženske v romanih predvsem v funkciji odnosa do glavnega junaka: načelnica Berta mu na primer dovoli, da je takšen, kot je. Ivana je bolj zanimiva; vidim jo kot osebo, ki zna z lahkoto in v rokavicah opraviti s pogosto zateženim Vrenkom. Po romanu Miloš (2013) vpeljem tudi lik Nike. Se pa vseeno zavedam, da so ženske v mojem pisanju na stranskem tiru – obratno bi bilo, če bi si namesto Vrenka zamislil glavno junakinjo. A ne počutim se sposobnega, da bi se pisateljsko dovolj suvereno prestavil v zorni kot ženske. Lahko pa povem, da zelo uravnoteženo menjavam morilce in morilke.

Predstavljam si, da je morebitna druga sezona Primerov inšpektorja Vrenka odvisna od uspeha prve. Obstajajo zanjo že kakšni načrti?

Ne obstajajo še nobeni konkretni načrti; predstavljam si, da bo pomemben odziv na prvo sezono. Sam bi bil sicer zelo vesel nadaljevanja in pripravljen sodelovati na kakršen koli način.

Zasledila sem tudi informacijo o načrtih za celovečerec Miloš, ki bi bil prav tako ekranizacija vaše kriminalke. Režiral bi ga tudi Boris Jurjaševič. Bi bil ta projekt v celoti ločen od serije Primeri inšpektorja Vrenka ali pa ste imeli v mislih kako povezavo med nadaljevanko in filmom?

To sta popolnoma ločena projekta z različnima protagonistoma. Ideja za film Miloš obstaja in je celo zelo konkretizirana. Scenarij, ki sva ga napisala skupaj z Borisom Jurjaševičem, je dokončan in po mojem mnenju dober. Producent se je z njim že prijavil za sredstva na SFC, a na razpisu nismo bili uspešni. Zdaj je treba dodelati scenarij ali pa poiskati sredstva za snemanje drugje. Če bi kdaj snemali drugo sezono primerov inšpektorja Vrenka, bi roman Miloš pač preskočili. Imam še dovolj drugih romanov in tudi nerealiziranih idej, ki so bolj primerne za televizijsko adaptacijo.

Primeri inšpektorja Vrenka - napovednik