Knjiga Popolna omama: Droge v tretjem rajhu ponuja vpogled v do nedavna začuda zelo slabo raziskano zgodovino vloge mamil v času nacizma. Prej je bilo resda nekako splošno znano, da se je okoli Adolfa Hitlerja neprestano "svaljkal" njegov čudaški osebni zdravnik Theodor Morell s svojimi injekcijami "vitaminov" in da je, denimo, drugi človek tretjega rajha Hermann Göring redno posegal po morfiju. Ohlerjeva knjiga pa predvsem na podlagi arhivskega gradiva (nekaterega sploh prvič razvozlanega) razkriva neslutene razsežnosti mobilizacije mamil za podvige nacistične Nemčije, ki je očitno ni tako zelo poganjal zdrav duh v zdravem telesu, kakor so promovirali.

Morfin oziroma morfij, kakor se tudi imenuje, je bil prvič izoliran iz opija v letu 1805, torej v istem letu kot je J. W. Goethe napisal svojega Fausta, v katerem nastopa Mefisto kot osrednji antagonist. Morfij pa učinkuje kot "nekakšen farmakološki mefisto, ki bolečino začara v radost," kakor zapiše Ohler v svoji knjigi. Nemčija je iz prve svetovne vojne izšla kot velika poraženka, mnogi poškodovanci so si bolečine lajšali z morfijem in sčasoma postali od njega odvisni. V tem času naj bi bilo po nekaterih navedbah tudi kar okoli 40 odstotkov zdravnikov v Nemčiji odvisnih od morfija.

Če je na volitvah leta 1924 NSDAP, torej skrajno nacionalistična, fašistična in protidemokratična Nacionalsocialistična nemška delavska stranka, dobila le 6,5 odstotka glasov, jo je leta 1930 volilo že 18,3 odstotka volivcev, leta 1932 pa že kar 33 odstotkov. Ko so tako leta 1933 nacisti prišli na oblast, so začeli odvisnike strogo preganjati, da se ti ne bi mogli razmnoževali, saj so odvisnost razumeli kot posledico nekega podedovanega primanjkljaja.

V letu 1937 so v Berlinu začeli postopek za sintezo metamfetamina, ki ga začnejo kot zdravilo brez recepta prodajati pod imenom Pervitin, in ta zaradi svojega močnega stimulativnega učinka hitro postane velika uspešnica med nemškim ljudstvom, postane droga za ljudstvo. Tukaj ni nepomembno niti to, da je bil Pervitin cenejši na primer od kave ali aspirina. In ko dve leti pozneje vodja Inštituta za splošno in obrambno fiziologijo Otto Ranke, ki je bil pristojen za izboljševanje učinkovitosti vojakov, spozna, da si nekateri izmed vojakov pomagajo s Pervitinom, se odloči napraviti test z različnimi substancami, med njimi tudi s to drogo za ljudstvo. Tako da štirim skupinam testnih oseb poživilo Benzedrin, kofein, placebo in Pervitin. Nad učinki zadnjega je nadvse navdušen in zato vojska doda Pervitin v sanitarno opremo vojakov. To pa je dejstvo, ki odgovori na vprašanje, kako so bili Nemci sposobni izvesti svoj Blitzkrieg, torej bliskovito vojno.

Sčasoma so vendarle postali pozornejši na stranske učinke rednega ali čezmernega uživanja Pervitina, zato je bil od leta 1941 zanj potreben recept, vendar je to veljalo zgolj za civilno prebivalstvo, vojska je bila izvzeta in so ji še naprej dobavljali ogromne količine tega poživila, pospremljene z napotki za odmerjanje.

Več pa v spodnjem intervjuju z Normanom Ohlerjem, s katerim smo se pogovarjali ob njegovem gostovanju v Sloveniji.

Katere so bile značilnosti nemške družbe – še posebej berlinskega življa – po prvi svetovni vojni, ki so predstavljale plodna tla za razmah uživanja drog med prebivalstvom?
Nemčijo je po prvi svetovni vojni zaradi poraza seveda zajelo veliko malodušje in tudi gospodarstvo je bilo popolnoma na psu. Veliko mož se je iz vojne vrnilo poškodovanih, zaradi česar so mnogi trpeli hude bolečine, ki so jim jih blažili z morfijem, vendar so sčasoma postali odvisni od njega. Berlin je bil po eni strani v zelo depresivnem stanju, po drugi pa je bilo to v več pogledih zelo svobodno mesto. Ta svoboda je med drugim izhajala tudi iz tega, da so Nemci prvikrat uživali v demokraciji, ki jo je prinesla weimarska republika. In kakor dokazuje več virov, je bilo takrat uživanje mamil med Berlinčani precej razširjeno, šlo je za liberalno in svobodno družbo.

To se je spremenilo, ko je prišel Hitler na oblast, saj so nacisti sovražili to svobodno in demokratično fazo v Nemčiji v 20. letih preteklega stoletja. Ko so zavladali v letu 1933, so takoj odpravili svoboščine, ki so omogočale uživanje mamil. Sicer je bil opijski zakon oziroma regulacija mamil del versajske mirovne pogodbe, ki jo je Nemčija morala podpisati po vojni, vendar se nemške vlade do nastopa Hitlerja niso kaj dosti brigale za upoštevanje teh določil. Hitler pa je takoj po prihodu na oblast začel naravnost srdito uveljavljati ta opijski zakon, ki je s tem sploh prvič zares veljal v Nemčiji.

V Nemčiji ima kemična industrija dolgo tradicijo, ki je prispevala tudi k razvoju gospodarstva in seveda k razvoju različnih drog ...
Da, začetki nemške kemične industrije segajo v leto 1805, ko je mlademu kemiku Friedrichu Wilhelmu Sertürnerju uspelo izolirati opijev alkaloid morfin, ki ga je mogoče uporabiti za izdelavo nadvse močnih protibolečinskih sredstev. Lahko bi dejali, da je Sertürner s tem na neki način izumil kemično industrijo. Po tej njegovi iznajdbi se je v Nemčiji namreč več majhnih lekarn pretvorilo v tovarne, te pa so sčasoma postale gospodarske družbe. S tem je to postala država, kjer je delovalo več sploh prvih velikih kemičnih oziroma farmacevtskih podjetij, kot je na primer leta 1863 ustanovljeni Bayer. Za ta podjetja so delali zelo sposobni kemiki, ki so zanje razvijali raznolike droge. Kot zelo zgovoren primer lahko navedem, da je Bayer dejansko izdeloval heroin, ki je bil takrat popolnoma zakonit nemški proizvod.

Podjetje Merck pa je, denimo, imelo patent za izdelavo kokaina in nekaj časa tudi popoln monopol nad njim. Liste koke so popolnoma zakonito pripeljali iz Latinske Amerike v pristanišče v Hamburgu. Izdelava zdravil oziroma drog je bila velik del razvijajočega se nemškega gospodarstva proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja.

Z gospodarskim razvojem je šel z roko v roki prav tako tehnološki razvoj tudi drugje po svetu, ki je v 50. letih 19. stoletja prinesel novo iznajdbo injekcijo. Zakaj je bila ta iznajdba pomembna tudi za vojsko?
To je omogočilo hiter vnos mamila v telo, kar je bilo menda prvič širše uporabljano med ameriško državljansko vojno, kjer so lahko tako na bojišču poškodovance oskrbeli z morfinom in nekatere nato že kmalu tudi poslali nazaj v boj. To je bila velika sprememba, ki je bila seveda v korist farmacevtskim podjetjem, saj se je povpraševanje po njihovih izdelkih tako le še povečevalo.

Kako je mogoče, da je pod nacizmom, ki je preganjal odvisnike, vsaj za določen čas obstajalo nekaj, kar je bilo tako široko uporabljano, da je veljalo za Volksdroge, se pravi droga za ljudstvo?
Nacisti so torej s prihodom na oblast prepovedali vsa mamila, in če si bil odvisnik, so te poslali v delovno taborišče ali pač kaznovali na kak drug način. V letu 1937 je kemik v Berlinu razvil novo poživilo metamfetamin, danes znano tudi pod imenom crystal meth. Podjetje Temmler ga je začelo na veliko tržiti pod imenom Pervitin, z njim pa so želeli doseči uspeh, kakršnega je imela Coca-Cola. V obliki tablet ga je bilo mogoče dobiti brez recepta v vseh lekarnah, saj se ni obravnaval kot droga, temveč je veljal za nov tip zdravila.

Pri Temmlerju pravzaprav niti niso zares vedeli, za kaj naj bi bil dober, in so ga zaposleni testirali na samih sebi. Zdravnikom pa so pošiljali brezplačne vzorce in jih prosili, da jim sporočijo, kakšne učinke so zaznali. Pervitin so tržili preprosto kot zdravilo, ki je dobro naravnost za vse, se pravi kot panaceo. Tržili so ga torej kot zdravilo, ki te zbudi, naredi inteligentnejšega in ustvarjalnejšega, spodbudno vpliva na spolno življenje itd. Zaužitje ene tablete Pervitina je sicer res učinkovalo tako, da si se počutil bolj živega, vendar pa se takrat sploh niso spraševali o nevarnostih odvisnosti. Pervitin je hitro postal velika prodajna uspešnica, dejansko je bilo mogoče kupiti tudi čokolado, ozaljšano s Pervitinom. In tako je metamfetamin postal droga za ljudstvo, torej Volksdroge.

Koliko je k uspešnosti Pervitina kot blagovne znamke prispevalo oglaševanje?
Temmler se je za oglaševanje obrnil na najboljšo in največjo agencijo v Berlinu, ki se je pri oglasih za Pervitin dejansko zgledovala po Coca-Coli. Oglaševalska kampanja za Pervitin je bila v tistem času ena najbolj profesionalnih in uspešnih. Tudi sama embalaža je bila sodobno oblikovana, priročna in privlačna s svojo dvobarvnostjo –kot kokakola.

Je takratna oblast, kljub temu da je bila vsaj uradno striktno proti drogam, kakor koli spodbujala uživanje Pervitina med civilnim prebivalstvom?
Glede tega vprašanja sem posegel po študiji nizozemskih raziskovalcev, ki so sprva predpostavljali, da je – glede na to, da je govor o diktatorskem sistemu – šlo za odredbo, ki je prišla "z vrha". V resnici pa je šlo za zahtevo, ki je prišla "od spodaj", torej od ljudstva, ki je bilo navdušeno nad Pervitinom. Nacisti niso nikoli dejansko promovirali njegove uporabe. Sem pa prebral več poročil, iz katerih je razvidno, da so ga nekateri zdravniki, ki so bili tudi sami predani nacisti, priporočali svojim pacientom z besedami, da je njegov učinek v skladu z nacistično ideologijo. Ta je zapovedovala, da bi morali vsi člani družbe biti bolj dejavni, več delati in manj spati ter tako čim bolje prispevati k nacističnemu gibanju in gradnji družbe, h kakršni se je težilo.

Kakšen je bil oziroma ali je sploh obstajal črni trg drog v Nemčiji, še posebej v Berlinu pred in med nacizmom in po njem? Tudi glede na to, da so se v skladu s spremembami sistema spreminjali seveda tudi zakoni oziroma njihovo uveljavljanje.

V letih po prvi svetovni vojni ni bilo zares potrebe po črnem trgu mamil, saj jih je bilo mogoče kupiti po popolnoma zakoniti poti, kljub temu pa se je kaj prodalo tudi na črno. V času nacizma je prišlo do zatona črnega trga, saj so nacisti res strogo ukrepali proti uživanju mamil. Tako je bila na tem področju popolna suša med letoma 1933 in 1938, ko je na tržišče prišel Pervitin, ki ga – kot rečeno – niso obravnavali kot mamilo. Po drugi svetovni vojni, ko je bilo nemško gospodarstvo še skrajno nefunkcionalno, je vse trgovanje potekalo na črno. Poražena vojska je takrat razpolagala z velikimi količinami Pervitina, ker so med vojno nabavili na milijone paketov tega priljubljenega izdelka, ki so nato po vojni preplavili črni trg. V letih, ki so sledila, je v Berlinu že zaživela scena nočnih klubov, kjer je bil Pervitin tudi zelo priljubljen, saj so bili ljudje z njegovim zaužitjem lahko pokonci vso noč in se zabavali. Pravzaprav ga je bilo v Zahodni Nemčiji mogoče zakonito kupiti – sicer z receptom – še vse do leta 1988, saj ni pristal med nezakonitimi substancami.

Nacistom je za razširjenost odvisnosti od drog uspelo okriviti Jude oziroma njih označiti za pogoste odvisnike. Kako so sploh ustvarili to navezavo?
Nacisti so se sklicevali na študije, ki so najverjetneje bile tako ali tako potvorjene. Te bi naj dokazovale, da je 50 odstotkov judovskih zdravnikov v Berlinu odvisnih od morfija. Trdili so tudi, da je judovski značaj zaradi svoje intelektualno urbane naravnanosti skrajno nervozen in negotov ter posledično potrebuje morfij ali kokain, da pridobi samozavest. V nasprotju z njimi pa pravi Nemci vsega tega ne potrebujejo, saj so zdrav narod. Tako so povezali svojo rasistično propagando proti Judom in svojo protimamilarsko propagando proti odvisnikom. Vendar nacisti niso edini, ki so izkoriščali tovrstno navezavo, saj se različni politični sistemi v boju proti mamilom nasploh radi spravijo na pripadnike manjšin z obtoževanji, povezanimi z mamili. Tako so na primer v ZDA v 20. in 30. letih preteklega stoletja za Afroameričane trdili, da vsi kadijo marihuano, ki jih naredi spolno agresivne do belopoltega prebivalstva.

Pervitin je bil sicer poživilo, medtem ko dandanes ZDA doživljajo odvisniško krizo zaradi oksikodona, ki ga tržijo pod imenom Oxycontin in je opioid. Bi lahko potegnili kakšne vzporednice med to nekdanjo nemško metamfetaminsko in današnjo ameriško opioidno epidemijo?
Vendar je v ZDA dandanes tudi metamfetaminska epidemija ...

Že, vendar gre za nezakonito substanco, pri Pervitinu in Oxycontinu pa govorimo o zakonitih izdelkih.
Zagotovo obstajajo določene vzporednice, vendar menim, da so razmere v ZDA z več vidikov precej drugačne. Kolikor mi je znano, postanejo od opioidov pogosto odvisni ljudje, ki so že tako ali tako izpadli iz sistema, ker so, denimo, pred časom ostali brez službe. Za današnjo ameriško družbo bi dejal, da je očitno v stanju razpadanja in opioidna kriza to samo še bistveno poslabšuje. V Nemčiji pa so ljudje jemali Pervitin, da bi bili čim učinkovitejši člani družbe in produktivno prispevali k njenemu napredku. Vendar je res, da je bila Hitlerjeva najljubša droga prav ta, ki zdaj povzroča to opioidno krizo v ZDA, in sicer eukodal, kar je zgolj drugo poimenovanje za oksikontin.

Najverjetneje sem se tako kot večina bralcev ob knjigi spraševala, kako je mogoče, da so ta spoznanja prišla na dan šele pred nekaj leti, ko je izšel nemški izvirnik?
Menim, da je to zgolj pokazalo, da imajo zgodovinarji večinoma zelo omejen akademski pogled na svoj predmet raziskovanja. Proučevanje česar koli, kar je povezano z drogami, preprosto ni del uveljavljenega pristopa zgodovinarjev. To je očitno velika napaka, saj bi si upal trditi, da je veliko zgodovinskega dogajanja povezanega z drogami. V mislih imam zelo raznolike droge, ne zgolj tega, kar razumemo pod tem pojmom v najožjem smislu.

Trgovina s sužnji je imela veliko opraviti s tem, da so jih uporabili za delo na plantažah sladkornega trsa. In sladkor je nedvomno ena osrednjih drog, v današnji družbi celo še bolj, česar se večina ljudi ne zaveda. Ali pa na primer čaj, ki je tudi poživilo, na katerega se veže desničarsko gibanje čajankarjev v ZDA. Za moje pojme je zelo pomembno, da se posveti pozornost nečemu, kar prinaša velike dobičke in ljudstvo si pravzaprav želi teh zadev. In zaradi tega, ker so zgodovinarji pogosto tako zelo slepi za določena vprašanja, bi se mi zdelo škoda, da proučevanje zgodovine prepustimo izključno njim. Zgodovina je preprosto bistveno predragocena za kaj takega.

Je bila vaša knjiga deležna tudi kritik, še posebej kritik zgodovinarske srenje?
Spoznal sem angleškega zgodovinarja, ki naravnost sovraži mojo knjigo (smeh). Vendar sem imel občutek, da to intenzivno čustvo izvira iz tega, da je besen, ker je sam očitno spregledal ta dejstva, ki jih navajam v knjigi. Spoznala sva se na konferenci v New Orleansu, na kateri sem predaval. Tam je pristopil k meni in mi dejal, da je predavanje bilo v redu, da pa ja knjiga zanič. Kar je precej smešno, saj je predavanje sledilo temu, kar sem zapisal v knjigi. Menim, da je žal tukaj na delu predvsem ljubosumje oziroma zavist na strani zgodovinarjev, da niso sami napisali takšne knjige, saj so zgodovinarji tudi radi uspešni pri prodaji svojih knjig. Ena izmed razlik med mano in zgodovinarji je žal tudi ta, da se le redki izmed njih dejansko odpravijo temeljito raziskovat v arhive, čeprav so prav tam dejanski dokumenti in torej primarni viri. Konec koncev sem pet let svojega življenja posvetil tej knjigi. Ampak naj poudarim, da sem vseeno bil od večine zgodovinarjev deležen zares pozitivnih odzivov. Knjiga vendarle prinaša podatke, ki jih je mogoče preveriti, in gre za zares verodostojno delo.

Iz Morellovih zapiskov ste razbrali, da se, denimo, pod oznako pacient A skriva Adolf Hitler, pod oznako pacient B Eva Braun, kar je odprlo vrata spoznanju, kakšne ogromne količine raznolikih substanc je Morell odmerjal Hitlerju na vsakodnevni ravni. Vendar so bili Morellovim obravnavam podvrženi tudi drugi, še posebej zanimivo je, da niso bili med njimi samo nacisti in tudi ne samo Nemci. Kako je prišlo do tega?
Nekje okoli leta 1943 je bilo skorajda neizogibno, da si postal Morellov pacient, če nisi želel izgubiti Hitlerjevega zaupanja. Iz krogov nacistov sta bila med njegovimi pacienti, denimo, glavni nacistični arhitekt Albert Speer, Hitlerjeva partnerica Eva Braun, tudi Joseph Goebbels in minister za zunanje zadeve Joachim von Ribbentrop sta hodila k njemu ... Poleg njih pa je obravnaval, recimo, tudi japonskega veleposlanika v Berlinu. Najbolj znan med njegovimi pacienti, ki ni bil Nemec, pa je zagotovo italijanski diktator Benito Mussolini, ki si ga je Morell beležil kot pacienta D, torej z okrajšavo za duce. V Morellovo obravnavo je prišel, ko je bil samo še vodja Italijanske socialne republike, ko so torej Italijo že zavzeli zavezniki, on pa je nato vladal na tem majhnem teritoriju. Na tej točki ni bil nič več samo Hitlerjeva marioneta in tako mu je nemško veleposlaništvo poslalo nemškega zdravnika oziroma ga je najverjetneje bolj kot ne prisililo, da ga sprejme. Vendar je ta zdravnik prejemal navodila od Morella, zato ni tako zelo presenetljivo, da je Mussolini postal odvisen od istih substanc kot Hitler.

Je tudi Morell sam užival različne substance oziroma v kakšnih razsežnostih? In čemu ga je po vašem mnenju Hitler odslovil le dva dneva pred svojim samomorom?
To je zelo zanimivo vprašanje, ki sem ga poskušal razrešiti. Morell namreč ni vodil evidence zase, kakršno je za svoje druge paciente. Vendar pa je res samo na enem mestu v letu 1943 ali leto pozneje zapisal, da si ne more več sam vbrizgati, saj se mu roke preveč tresejo in da je prešibkega zdravja. Zato je dal pripeljati svojega asistenta iz Berlina, ki je nato pripotoval vse iz prestolnice v bavarske Alpe, kjer je bilo Hitlerjevo domovanje Berghof. Iz tega lahko s precejšnjo gotovostjo sklepamo, da ni šlo samo za injekcije vitamina C, povsem mogoče je, da je šlo za eukodal, vendar tega ne morem dejansko dokazati.

Razhod Morella in Hitlerja je bil precej dramatičen, saj je ta svojega zdravnika nič manj kot kriče napodil iz svojega berlinskega bunkerja. Eden od razlogov, da ga je odslovil, je bil popolnoma praktične narave, saj so Morellu na tej točki že pošle zaloge eukodala. Glede na zapiske mu ga je nazadnje dal januarja 1945, predtem pa mu ga je dajal vsak drugi dan. Potem ko so se zatekli v bunker, pa je Morell Hitlerju nehal dajati eukodal. Vendar so bile razmere precej čudne, saj je Morell zapisal, da je enkrat celo poslal dva pomočnika, ki sta morala na svojih motornih kolesih prečesati lekarne po skoraj popolnoma opustošenem Berlinu, da bi tako prišla do kake še obstoječe zaloge eukodala. Seveda sta bila neuspešna, saj je dobava zdravil v Berlinu takrat že popolnoma zamrla. Sklepam, da je Hitler pobesnel nad svojim zdravnikom, ker ni imel več njegove najljubše droge na razpolago.

Morell med drugim zapiše še, da se je njun odnos začel zelo slabšati februarja 1945. Ker pač ni imel več eukodala pri roki, je Hitlerja oskrboval s tem, kar je še imel v svoji zdravniški torbi, vendar so bile te zadeve na tej točki že popolnoma prešibke za njegove takratne potrebe. Stanje se mu je posledično začelo zelo poslabševati, vse pogosteje je bil besen še posebej na Morella, v zadnjih mesecih je naglo propadal.

Kako so Morellovi zapiski, ki so bili za nastanek vaše knjige zagotovo pomemben vir informacij, pristali v arhivih? Jih je pustil v bunkerju, ko je bil prisiljen oditi, ali so prišli do njih šele pozneje, ko so mu na sled prišli Američani?
Glede tega ni popolnoma znano, vendar sklepam, da je vzel zapiske s sabo, saj jih hranijo ameriški arhivi. Morellu se je dejansko uspelo vkrcati na zadnje letalo, ki je takrat še odletelo iz Berlina, in se skriti na Bavarskem, kjer so ga nato čez čas aretirali Američani. Če bi zapiski ostali v berlinskem bunkerju, bi prišli v roke Rusom, zato lahko sklepamo, da jih je odnesel s sabo. Nasploh je veliko nemških dokumentov ob zmagi zaveznikov pristalo v ameriških rokah, vendar so nato večino teh dokumentov v desetletjih po koncu vojne vrnili Nemčiji. Nekaj jih je očitno ostalo na ameriških tleh in tako sem torej do nekaterih dokumentov, ki se nanašajo na Morella, prišel v ZDA, čeprav naj bi Američani vrnili vse.

Bi lahko Theodorja Morella označili za nekakšnega Mefista v tej pogubni zgodbi?
Res bi ga lahko! On je tisti, ki pravi nekaj v tej smeri: "Če imaš kakršne koli težave, bom poskrbel za to, da bodo tvoja doživetja tako lepa, da ne boš hotel, da bi se kdaj koli končala." In prav s tem je tudi Mefisto zapeljal Fausta, zato je Morell zagotovo klasičen mefistovski lik. Vendar pa nikakor ne bi vzporejal Hitlerja s Faustom. Preprosto ni bil dovolj velik za tak lik, bil je diktator in množični morilec. Morda bi lahko dejali tudi, da pa je bil Hitler v vlogi Mefista v razmerju do nemškega naroda.

Kako je Hitlerjev najožji krog sprejemal Morella, ki je bil bolj ali manj ves čas ob njem? Znano je tudi, da si je celo dal izdelati nekakšne približke nacističnih uniform, da bi se bolje zlil s to družbo.
Drugi nacisti so ga naravnost mrzili, saj niso vedeli, kaj zares se dogaja med njim in Hitlerjem. Prav tako nikakor ni bil tipičen nacist, saj so bili ti v večini skrajno arogantni, tudi v skladu s svojo idejo, da pripadajo nadrasi. Morell pa je bil bistveno preobilen in neprivlačen za njihova merila ter so tudi zaradi tega nanj gledali zviška. Znano je tudi, da ni bil vešč manir ob mizi. Na primer Speer je bil klasični primer tega, kakšen naj bi bil pravi nacist: nadvse privlačen in zelo inteligenten. Morella torej niso marali zaradi njegove nespodobnosti, še pomembneje pa je to, da so bili vsi sumničavi zaradi njegovega tesnega odnosa s Hitlerjem. Ne pozabimo, da so si seveda vsi želeli biti čim bliže svojemu vodji, to mesto pa je dejansko zavzel ta čudaški zdravnik. Dejansko se je na Hitlerjevo željo udeleževal tudi njihovih informativnih sestankov, zaradi česar so se spraševali, kaj počne civilni zdravnik na njihovih tajnih vojaških sestankih. Veliko ugibanja je bilo okoli tega, kaj daje Hitlerju, saj to nikoli ni bilo razkrito pred drugimi. Tudi Hitler sam je pravil, da gre za skrivnost med pacientom in zdravnikom. Na eni točki so nekateri špekulirali, da je Jud, med drugim zaradi njegove nekoliko temnejše polti. Morell je bil preprosto obstranec v tem krogu, četudi je bil tako zelo blizu njihovemu vodji, nedvomno je bil njegov položaj precej težak zaradi tega. Njegovi nekakšni fantazijski približki nacističnih uniform pa so bili zgolj še ena dodatna reč, zaradi katere so se mu lahko posmehovali.

Bi dejali, da je bil Morell delno tudi žrtev že kar blazne želje po uspehu? Znano je, da je zelo dobro zaslužil tudi, še preden je postal Hitlerjev osebni zdravnik, in da je bila njegova žena proti temu, da prevzame to vlogo. Ga je nemara zaslepila tudi grandiozna ideja o skrbi za firerja, ki bo zgradil nov svet v skladu z nacističnimi ideali?
Zagotovo je bil žrtev lastnega pohlepa in oportunizma, hkrati pa je bil precej brezhrbteničen. Pravi zdravnik mora vedeti, da če daje pacientu na redni ravni substance, kakršna je eukodal, bo ta postal od odvisen in jih bo hotel vedno znova. To lahko primerjamo z razmerami, kakršne vladajo danes v ZDA, saj zdravniki hlepijo po denarju in vedo, da se bodo pacienti, ki jim predpišejo Oxycontin, vedno znova vračali po nove odmerke. Gre za popolnoma brezbrižno obnašanje in prav to je Morell počel s Hitlerjem. Vendar Morellu ni šlo zgolj za denar, na delu je bil tudi strah. Hitler je ves čas pritiskal nanj in tako je bil Morell v precej brezizhodnem položaju, vendar je bil popolnoma sam kriv, da je zabredel tako globoko.

Znano je, da so nacisti delali tudi poskuse z meskalinom na taboriščnikih, vendar je šlo tukaj drugačen namen, saj so iskali tako rekoč serum resnice. Kaj jih je privedlo do te ideje?
Dejstvo je, da nacisti niso imeli zadržkov do eksperimentiranja, še posebej, ko je šlo za izvajanje poskusov na ljudeh. Za te namene so uporabljali taboriščnike in tako so bila taborišča idealni prostori za to. Poskuse z meskalinom so začeli izvajati v taborišču v Auschwitzu, saj jih je grozno frustriralo, da poljski uporniki niso ničesar izdali, četudi so jih mučili. Eden izmed zdravnikov v Auschwitzu je predlagal, da bi jim dali droge, ne da bi ti posamezniki vedeli za to. Poskuse z meskalinom pa so nato izvajali v taborišču v Dachauu. Podobnih poskusov so se nekoliko pozneje lotili Američani oziroma njihova CIA, ki je testirala, kako s pomočjo LSD-ja pripraviti nasprotnika, da bi izdal skrivnosti. Ko sem raziskoval za potrebe svoje knjige, sem se odpravil tudi v nekdanje taborišče v Dachauu, ki je danes spominsko mesto, ki ima ne prav obširen arhiv. Dejali so mi, da so Američani odnesli veliko dokumentov, tudi tiste, ki pričajo o teh poskusih. Do danes mi jih še ni uspelo videti, bili pa naj bi v arhivu univerze Harvard, kjer je bil dejaven tudi Henry Beecher, ki je nato za CIO razvijal tehnike za pranje možganov. Zagotovo gre za del zgodovine, ki bi ga bilo treba še raziskati. Žal je pač dejstvo, da so se ZDA naučile veliko od tretjega rajha, seveda ne v pozitivnem smislu. Lahko bi dejali, da so ZDA pri uporabi drog z več vidikov današnji četrti rajh.

Najbrž pa nemška vojska ni bila edina, ki je zlorabljala droge v drugi svetovni vojni. Koliko je znanega o tem? In kakšno je današnje stanje na tem področju?
Kolikor je znano, vojske drugih držav v drugi svetovni vojni od začetka niso uporabljale drog. Ko pa je jeseni leta 1944 eden izmed italijanskih časopisov objavil članek o uporabi droge v nemški vojski, so se začeli posvečati vprašanju, ali bi se tudi sami odločili za ta ukrep. Britanci so tako začeli preizkušati različne substance, vendar so se odločili proti metamfetaminu, saj so sklenili, da je premočan za njihove pilote. So pa dali zeleno luč amfetaminu, ki ni tako močan kot metamfetamin. S tega vidika so se torej zgledovali po nacistih.

Vsekakor se droge tudi danes v skladu z naredbami uporabljajo v vojski. Imel sem priložnost govoriti z enim od višjih zdravstvenih častnikov nemške vojske, ki je bil na misiji v Afganistanu. Dejal je, da so posebne enote nemške vojske uporabljale modafinil, ki je nekoliko drugačen od amfetamina, vendar posamezniku omogoči, da je buden tudi po več dni zapored. Vem tudi, da je pred nekaj leti etična komisija nemške vojske razpravljala, ali se naj znova odločijo za uporabo poživil pri vojakih, da bi tako povečali njihovo učinkovitost na bojiščih. Pogovarjal pa sem se tudi s pripadnikom Tjulnjev, elitne enote ameriške mornarice, ki me je nagovoril, potem ko je prebral mojo knjigo. Povedal mi je, da je praksa uporabe drog na posebnih misijah še danes aktualna, saj morajo biti budni nadpovprečno dolgo in zelo osredotočeni. To so namreč vojaki, od katerih se zahteva, da so budni tudi po 60 ur. Zamislite si: če je njihova naloga, da ubijejo Osamo bin Ladna, zagotovo ne gre za neko zgolj peturno nalogo ...