Kot 69. premiera novomeškega Anton Podbevšek Teatra (APT) je na tamkajšnjem odru zaživela predstava Muzikofilija: zgodbe o glasbi in možganih, ki temelji na istoimenski knjigi slavnega nevrologa, pisca in profesorja Oliverja Sacksa.

Sacks je ob svoji smrti pred petimi leti za sabo pustil številne znanstvene in nekoliko manj znanstvene članke, zapise in več knjig. V zgodovino se je zapisal tudi z intenzivnim zbiranjem in popisovanjem zgodb ne le svojih pacientov, temveč tudi posameznikov, ki so v njegovih člankih prepoznali svoja stanja in stopili v stik z njim. V marsičem je predrugačil polje, na katerem je deloval, četudi ga znanstvena srenja dolgo ni jemala resno. V knjigi Muzikofilija, ki je izšla leta 2008, je nanizal ogromno zgodb posameznikov s psihološkimi ali fiziološkimi težavami ter njihove ‒ kdaj tudi neverjetne ‒ povezave z glasbo.

Predstavo Muzikofilija je režirala in poskrbela za odrsko adaptacijo Ivana Djilas, za dramaturgijo je poskrbela Jera Ivanc, za glasbo pa Boštjan Gombač. Aleš Valič upodablja Oliverja Sacksa v zrelih letih, Aljaž Jovanović njegovo mlajšo različico ter nekaj njegovih pacientov in bližnjih. Ob njiju pa svoji vlogi odigrata še Gombač in prepariran klavir. "Pravzaprav je to predstava za dve vlogi in klavir oziroma za dve vlogi in glasbo. Opisali bi jo lahko tudi kot besedni koncert za dva igralca in glasbo," pravi dramaturginja, ki je napisala tudi besedilo gledališkega lista.

Več pa v spodnjem intervjuju z Jero Ivanc!

Z Ivano Djilas in Boštjanom Gombačem ste sodelovali že v preteklem letu. Kako je prišlo do ideje za vnovično sodelovanje in tudi do same ideje za aktualno predstavo, ki je bila krstno uprizorjena konec preteklega meseca?
Z Ivano sem sodelovala že pri lanski predstavi za mlade Pesem o Odiseju, za katero sem napisala besedilo. Prav tako je takrat pri predstavi sodeloval Boštjan Gombač kot avtor glasbe in je v njej tudi nastopil ob Pii Zemljič. To je bila glasbeno-zvočna predstava z elementi pripovednega gledališča in gledališča predmetov. Ivana me je nato povabila k sodelovanju pri aktualni predstavi, idejo katere sta zasnovala z Boštjanom, ki v zadnjem času veliko delata v polju glasbenega gledališča. Ivana mi je predstavila njuno zamisel, da bi šlo znova za koncertno predstavo s pripovedovanjem zgodb, torej v polju hibridnega gledališča. Seveda sem bila za vnovično sodelovanje in se lotila branja precej zajetne knjige Muzikofilija, v kateri je Sacks popisal ogromno zgodb svojih pacientov.

Kako je nato potekalo vaše sodelovanje? Sploh z vidika, da gre za predstavo, ki se do te mere vrti okoli glasbe.
Po strinjanju glede osnovne zasmili smo se posvetili snovanju koncepta in izboru zgodb, ki so tako gledališko kot glasbeno zanimive. Ob tem pa se je gradila tudi glasbena dramaturgija z Boštjanom, kjer je šlo denimo za vprašanja, ali naj se začne s klasično glasbo in se nato preide do džeza ter do katere mere naj se pri tem zvesto držimo Sacksovih primerov. Pri njegovih zgodbah imamo namreč v res veliki večini opravka s klasiko, malo je sicer tudi džeza in nekateri so mu tudi očitali, da se ni nič posvečal sodobnim glasbenim tokovom. Pri snovanju smo se posvečali tudi vprašanjem, kot je denimo, kje naj bodo zgostitve in kje tišine.

Že Sacksova življenjska zgodba je nadvse zanimiva in smo jo od začetka uporabili za središče uprizoritve, vendar v končni različici ni tako zelo v ospredju. Pri tem, ko smo za narativni okvir vzeli njegovo življenje, sem informacije poleg knjige Muzikofilija črpala še iz njegovih drugih del. Vendar se je položaj na tej točki konkretno zapletel, saj je producent predstave od nosilca avtorskih pravic dobil dovoljenje samo za Muzikofilijo, pri čemer se mora uprizoritev zelo zvesto držati v njej zajetih zgodb. Ko je bil Sacks še živ, so ustvarjalci običajno kar njemu pošiljali svoje ideje in je z njimi kar pogosto sodeloval. Niti ni bil tako strog, kot je založnik, ki je po Sacksovi smrti nosilec avtorskih pravic za njegova dela.

Sacks je bil zapisan tradiciji literarnega opisovanja kliničnih primerov in se je tudi sam imel za pripovedovalca zgodb. Zakaj so torej nekatere od teh zgodb manj zanimive ali pač zgolj manj uporabne za postavitev na oder?
Na začetku sem zbrala kar več zgodb in jih spisala po svoje, vendar so nekatere nato odpadle zaradi prej omenjene zagate z avtorskimi pravicami. Tako na primer nismo vključili zgodbe britanskega glasbenika in muzikologa Cliva Wearinga, pri katerem je hudo možgansko virusno obolenje herpes encefalitis povzročilo, da ima spomina zgolj za 30 sekund, kljub temu pa je ohranil sposobnost muziciranja. Njegova zgodba je zelo znana, Sacks jo tudi na dolgo popiše, vendar v tej obliki ne bi bila primerna za uprizoritev. Za oder niso zanimive zgodbe, kjer je preveč opisovanja, morajo biti prisotni dialogi.

O uporabnosti zgodb z glasbenega vidika pa smo razmišljali, kako lahko na odru smiselno sodeluje Boštjan kot glasba oziroma Sacksova podzavest. Vsekakor smo se želeli ogniti pristopu, da bi poenostavljeno rečeno samo malo pripovedovali in nato to še malo pokazali. Res smo si želeli uprizarjanja, pri katerem je glasba enakovredno močan element, čeprav zaradi avtorskih pravic in z njimi nam naložene zavezanosti dobesednosti nismo imeli prav veliko svobode. Zaradi tega je prav tako izpadlo precej Sacksovih lastnih zgodb, tudi zgodb njegovega očeta in enega izmed njegovih treh bratov.

Še pred znamenitim filmom Prebujanja, ki je bil posnet po Sacksovi istoimenski knjigi, je nobelovec Harold Pinter na podlagi te knjige napisal dramsko delo A Kind of Alaska, v prevodu torej Nekakšna Aljaska. Vam je morda znano, koliko je Sacks sodeloval pri nastanku tako enega kot drugega dela?
Kolikor mi je znano, je Pinter poslal Sacksu najprej neki osnutek, nato se mu ni več oglasil in tudi Sacks naj ne bi bil zares zadovoljen s to prvotno različico. Čez čas je sledila druga različica osnutka, ki je bila Sacksu bistveno bolj všeč in tako je Pinterju - kljub še zmeraj prisotni skepsi - dal proste roke pri pisanju drame. Na koncu je bil tudi zadovoljen s Pinterjevim delom, saj je drama, čeprav ne sledi popolnoma njegovi knjigi, zadela bistvo knjige. Pri nastajanju filma Prebujanja pa je Sacks precej intenzivno sodeloval, z Robinom Williamsom, ki ga je upodobil v filmu, pa sta celo postala dobra prijatelja.

Pri Sacksu je zanimivo, da je poleg opisov primerov svojih pacientov, vzel tudi samega sebe za svoj predmet raziskovanja ...
Sacks je tudi sam izkusil veliko nevroloških stanj ali motenj. Med drugim je trpel za kognitivno motnjo prozopagnozijo, torej slepoto za prepoznavanje obrazov. O svojem primeru je zapisal, da se mu je kdaj zgodilo, da je šel mimo izložbe in je v odsevu videl nekega neznanega bradatega moža, ki je seveda bil on sam, vendar se ni bil sposoben prepoznati. Na podlagi drugega lastnega primera je napisal celo knjigo Noga, na katero se opreš, v izvirniku A Leg To Stand On. V njej se posveti situaciji, kako se je iz zdravnika prelevil v pacienta, ko si je tako hudo poškodoval nogo, da je komaj preživel.

Pri njegovem delu je očitno, da nikakor ni bil pristaš v slonokoščeni stolp zaprte znanosti. Kako je še posebej zaradi tega dejstva nanj gledala akademska srenja?
Njegove knjige niso znanstvena literatura. Pisane so na način, da poskuša vse podati in razložiti, vendar operira zgolj s podatki, s katerimi sam razpolaga. Znanstvena srenja ga zelo dolgo ni jemala resno, šele na stara so mu denimo podelili nekaj častnih doktoratov. Delno so mu zamerili ta njegov pristop študija primerov, ki se je zelo razmahnil v 19. stoletju in je bilo še posebej veliko opisovanja psihiatričnih pacientov v različnih umobolnicah. Takrat so ljudje posegali po tej literaturi v iskanju razburljivega branja. Z 20. stoletjem se je začelo tovrstno pisanje obravnavati kot nekaj najbrž moralno spornega. Vendar Sacks najverjetneje svojega dela ni videl na ta način, čeprav je dobro poznal tovrstno literaturo, saj je prav 19. stoletje prineslo tako rekoč izbruh znanosti. In če je Sacks koga citiral, so to bili znanstveniki in filozofi iz tega stoletja. Tudi ena izmed ameriških zvez pacientov mu je očitala opisovanje primerov kot nekakšen freak show, torej cirkus čudakov. Vendar kot rečeno, pa je mnogim prav seznanjenje z lastno motnjo prek primerov, o katerih je pisal, lahko prineslo veliko življenjsko odrešitev.

Znano je, da je bil zelo sramežljiv, vendar imam nekako občutek, da se nemara niti ni trudil, da bi ga akademska srenja sprejela medse ali pa da bi se ji v želji po sprejetju bil celo pripravljen prilagajati ...
Bil je asocialen in zelo negotov vase. Zapisal je, da je njegova intelektualna samozavest na psu v primerjavi z drugimi člani njegove družine. Marsikaj mu ni uspevalo in njegova mati je bila večkrat razočarana nad njim. Denimo med enim izmed poskusov so mu pomrli vsi piščanci, med eno izmed obdukcij je omedlel in podobno. Sledila je selitev v ZDA in odločil se je usmeriti v tisto, kar mu je šlo res dobro od rok - navezati stik s pacienti, jim prisluhniti, biti empatičen. Večkrat je poudaril, da je pacient v središču njegovega dela. Hkrati si je vse temeljito zapisoval in tako je vsako leto nastalo na tisoče strani zapiskov o primerih, ki jih je obravnaval in tudi zapisov njegovih lastnih spominov.

Bil je zelo poseben človek, ki je nekako živel v 19. stoletju. Vse do konca je pisal na roko z nalivnim peresom, kdaj na pisalni stroj, ni uporabljal računalnika. Najverjetneje je bil tak zaradi vpliva svojih staršev, ki ju je oba zelo cenil kot zdravnika. Še posebej očeta, ki je bil skrajno empatičen in je imel paciente za svoje prijatelje. Prav tako pa sta bila tako oče kot mati odlična pripovedovalca zgodb in nekje je zapisal, da ima to zagotovo po njiju. Imel je tri starejše brate in tudi prva dva brata sta bila nadarjena zdravnika. Tretji brat pa je sicer imel shizofrenijo, vendar je bil kljub temu genialen, med drugim se je denimo na pamet naučil dva Dickensova romana in neverjetno dobro igral klavir.

Vendar kljub tej svoji zasidranosti v 19. stoletju, ni zavračal prispevka odkritij najnovejše tehnologije. Prav v uvodu v Muzikofilijo je zagovarjal, da je treba združevati oba pristopa, tako "staromodno" opazovanje kot opisovanje z najnovejšimi tehnološkimi dognanji ...
Da, Sacks kot zdravnik sicer res ni zavračal prispevkov tehnološkega razvoja, vendar je v tem uvodu prav tako poudaril pomembnost tega, da tehnologija ne sme zastreti človeškega stika. Pomembno se mu je zdelo poznavanje konteksta, predzgodbe in na sploh zgodovine pacienta. Z literarnim opisovanjem primerov v vseh svojih knjigah in s članki, ki jih je pisal za poljudne publikacije, je zelo populariziral znanost. Še posebej v smislu, da je bilo izjemnega pomena, da so ljudje - kar je bilo še v času pred razmahom svetovnega spleta - v njegovih člankih lahko prepoznali svoja stanja in ogromno mu jih je nato pisalo glede svojih težav. Eden takih primerov je tudi v predstavi. Pisala mu je namreč starejša gospa, ki je imela amuzijo, torej nezmožnost za muzikalno izražanje ali dojemanje, kar pomeni, da je bila glasba zanjo zgolj hrup. Potem ko je prebrala njegov članek o amuziji, mu je pisala o svojem življenju s to motnjo. Napisala pa mu je tudi, zakaj ni tega članka objavil, ko ji je bilo sedem in ne šele zdaj, ko ima že 70 let.

V Muzikofiliji je med drugim zapisal, kako je vsakič, ko je dobil v roke kak zdravstveni leksikon, preveril, ali ta vsebuje geslo glasba. In vse nekje do konca 70. let minulega stoletja sploh ni obstajala glasbena nevroznanost ali kaj v tej smeri. Tudi njegovi pacienti so mu povedali, da jih prav nikoli noben nevrolog oziroma na sploh noben zdravnik ni povprašal po ničemer v zvezi z glasbo. Vendar v stiku z glasbo dejansko sodeluje ogromno možganskih centrov. In najbrž je zato glasbeni spomin lahko tako močnejši od marsikaterih drugih človekovih spominov, pa naj bodo osebni ali zgodovinski.

Glede na to, da ste po izobrazbi klasična filologinja, naj vas povprašam še o pojmu muzikofilija, angleško torej musicophilia, s katerim je naslovil svojo knjigo zgodb o glasbi in možganih.
Ob izidu knjige je šlo za novo skovanko iz grških besed mousike, ki pomeni muzičen oziroma od muz in se je nato uporabljala predvsem za glasbo. Druga grška beseda pa je philia, ki pomeni ljubezen ali nagnjenost. Sacks je ta svoj nov pojem skoval po vzoru biophilie, ki jo je najprej nemški filozof Erich Fromm vzpostavil kot pojem za označevanje podzavestne nagnjenosti vseh ljudi do drugega življenja oziroma potrebe po stiku z živim svetom. Ta Frommov pojem je nato zelo detajlno razvil ameriški biolog Edward Wilson. Sacks je z muzikologijo označeval človekovo ontološko potrebo po stiku z glasbo. Po izidu njegove knjige se je ta pojem vse bolj uveljavil kot strokovni izraz za vsakršen patološki odziv na glasbo oziroma zvoke.

Ko smo že pri patološkem odzivu, naj povem, da v predstavi kot prvi na odru zaživi zelo znan in neverjeten primer Sacksovega pacienta, ki je tudi v njegovi knjigi na prvem mestu. K njemu je namreč leta 1994 prišel 42-letni kirurg Tony Cicoria, ki je kmalu po udaru strele začutil neustavljivo potrebo po poslušanju klavirske glasbe. Nato je to preraslo v nujo po igranju klavirja in nato še v nujo po skladanju glasbe. Vse to pa ga je obsedalo do te mere, da sta se z ženo ločila, saj se je po službi posvečal zgolj in izključno samo še svoji glasbi. Pri tako skrajnih primerih se človek res vpraša, ali gre za blagoslov ali za prekletstvo. Sicer pa mi je v polju vprašanja potrebe po glasbi ali zvočnosti v življenju zanimivo, kako človeka bolj prizadene gluhota kot slepota. Nekako velja, da gluhota posamezniku odvzame ljudi in odnose, slepota pa mu odvzame zgolj predmete.

Čemu ustvarjalci predstave Muzikofilija menite - kot ste zapisali v gledališkem listu - da se je Sacks odgovoru na vprašanje bistva človekovega bivanja najbolj približal prav s to knjigo? In čemu je po vašem prav v glasbi, ki tako rekoč ni nekaj nujnega za človeštvo, prepoznal tako nedoumljiv vpliv, ki ga ima glasba na posameznika?
Sacks na več mestih navaja znanstvenike, ki pišejo o tem, ali je glasba evolucijsko nujna ali ne. Pravzaprav se sam predvsem sprašuje glede tega in ne poda dejanskega odgovora na to vprašanje. Sicer je izviral iz judovske družine, vendar je bil ateist oziroma na sploh nereligiozen človek. Kljub tem pa lahko ob prebiranju njegovih del in seznanjanju z njegovo življenjsko zgodbo dobimo občutek, da je ves čas iskal boga, vendar ga kot nereligiozen človek pač ni našel. Najbrž bi mu bilo res lažje, če bi lahko pokazal na nekaj, za kar bi lahko zatrdil, da gre za nekaj transcendentnega, nekaj božjega. Vendar česa takega ni nikoli izrekel, čeprav je bil ves čas v iskanju tega, kar je več od zgolj kemičnih in fizioloških procesov v našem telesu. Kot znanstvenik ni znal zares združiti teh različnih svetov.

Besedilo gledališkega lista sklenete z besedami: "Posvečanje časa, misli in energije neoprijemljivim, za večino ljudi finančno nedobičkonosnim in neposredno nekoristnim nesmislom, kot so umetnost, znanost in filozofija, je – skladno s pozivi vodilnih slovenskih mislecev – tisto, kar bo v 21. stoletju vednosti vrnilo vrednost in človekovemu bivanju smisel. Ali pa ga, človeka, ne bo." Na katere slovenske mislece se tukaj navezujete in kaj nas tako zelo peha k možnosti, da "ga, človeka, ne bo"?
Med misleci pri nas sem poudarjanje tega zasledila predvsem pri Mladenu Dolarju in Alenki Zupančič. Dolar je ob lanski 100. obletnici ustanovitve ljubljanske filozofske fakultete govoril med drugim o tem, v smislu Heglovega pojma absolutne vednosti. Prav stavek "Ali pa ga, človeka, ne bo." opominja na težavnost večnega prizadevanja za nominalno rast - ki je zgolj zunanja in ne vsebinska -, saj bomo na ta način preprosto požrli naš planet. Nujno je potrebna sprememba paradigme, do te pa lahko pride le, če se začnemo resneje ukvarjati z mišljenjem, torej s filozofijo, znanostjo in umetnostjo. Te imajo dejansko moč doseganja družbenih sprememb in zato je še kako pomembno posvečati čas dejavnostim, ki morda za koga na prvi pogled delujejo nekoristno in brez nekega dejanskega cilja.

Žal danes svet deluje tako, da bi moralo biti vse narejeno na hitro in se vse bolj zanemarjajo dejavnosti, ki zahtevajo več časa. Na primer tudi vsakodnevno vaditi igranje klavirja je lahko nekaj precej napornega in pot do sposobnosti dobre izvedbe ni kratka. Sicer je tudi sam Sacks odraščal ob igranju klavirja in obiskovanju koncertov, kasneje pa je vsakodnevno in na sploh veliko igral klavir, tako da je bil poleg vsega drugega tudi precej dober amaterski pianist.