Vladislav Knežević (D) in Igor Prassel (L) med pogovorom v Slovenski kinoteki. Foto: Asiana Jurca Avci
Vladislav Knežević (D) in Igor Prassel (L) med pogovorom v Slovenski kinoteki. Foto: Asiana Jurca Avci

Knežević je bil pred kratkim v Ljubljani gost in osrednji avtor mednarodnega festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X Ljubljana, ki sta ga pripravila SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA in Slovenska kinoteka.

Sorodna novica Festival V-F-X usmerja pogled v eksperimentalno umetnost

V festivalskih dneh so usmerjali pogled v različne avtorske poetike, raziskovanja in eksperimentiranja na področju umetniškega videa in filma. Režiser in avdiovizualni umetnik je v okviru festivala predstavil samosvoj opus v duhu avantgardne uporabe filmskega jezika, ki ga povezuje z napredno računalniško grafiko. Predvajali so njegovo retrospektivo, del v stereoskopski 3D-projekciji. Vodil je tudi mojstrsko delavnico, namenjeno mladim ustvarjalkam in ustvarjalcem.

V središču njegovega zanimanja so koncepti, povezani z obrobnimi področji kategorij resničnosti, doživljanjem novomedijskih podob, digitalno estetiko, utilitarno-fantastičnimi konstrukti in posledicami tehnološko-znanstvenih raziskav za človekovo izkušnjo, so opisali organizatorji.

Aqualia. Vladislav Knežević, Hrvaška, 2021. Foto: SCCA
Aqualia. Vladislav Knežević, Hrvaška, 2021. Foto: SCCA

Ukvarja se predvsem z avdiovizualnimi raziskavami in ustvarja dela z uporabo posnetega videa, digitalne fotografije, mikroanimacije, stereoskopske 3D-tehnologije in generativnega elektronskega zvoka v poskusu ustvarjanja nove izkušnje gledanja filmskih medijev.

Od leta 1989 se ukvarja z eksperimentalnimi in umetniškimi filmi, ki jih je prikazal na več kot 200 festivalih in razstavah v Evropi, ZDA, Avstraliji, na Japonskem in v Braziliji. Je tudi poklicni TV-režiser in dela z več kamerami, kot režiser pa je v obdobju od leta 1994 do 2017 realiziral skoraj 2000 televizijskih oddaj in dokumentarnih filmov. Je soustanovitelj in kustos festivala 25 FPS. V zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja je v sodelovanju s kolektivom FX Interzone sodeloval pri več glasbenih videospotih, ki so jih predvajali na MTV Europe, Viva in MCM.

Vabljeni k branju pogovora z njim.

Na svojem mojstrskem tečaju v Slovenski kinoteki ste poudarili, da vas pri filmu zanima tisto, kar je njegova avtentičnost. Kaj jo opredeljuje?
Želel sem poudariti dejstvo, da je film globoko in temeljno obremenjen s književnostjo in narativnostjo. Pri svojem delu je ne izključujem kot možnosti, pri nekaterih filmih vodim linijo pripovedovanja, zgodbe. A me zanimajo samo tisti narativi, ki odpirajo polje pomena, pozicijo pripovedovanja, ki zamegli razumevanje, onemogoča detekcijo naracije. Želim dekonstruirati linearnost.

Torej, da se mora občinstvo potruditi, da razvozla naracijo?
Da, to je ena možnost.

Kaj pa se zgodi v odsotnosti naracije? V kakšnem odnosu je tedaj film s svojo avtentičnostjo?
Druga možnost avtentičnosti so vsi mogoči načini, ki jih ponujata slika in zvok ter odnosi med tem dvojim. Izjemno zanimivo je, do kakšne mere se danes poanta osredotoča na zgodbo po eni strani strani in po drugi na določeno temo. Film ima kot medij svojo logiko, svojo popolnoma avtentično dimenzijo, ki je ne moreš inducirati v nobeni drugi umetnosti.

Ta občutek, to energetsko polje, ki ga lahko vzpostavi film, je tisto, kar me primarno zanima. Od nekdaj želim ustvarjati in infuzionirati določene avtentičnosti filma, da bi doprinesel input na gledalca, ki je fizičen in vezan na čute, neposreden v smislu percepcije in fizičnega bivanja.

Občutek imam, da vaši filmi sledijo teoriji. Da je pred sliko in zvokom določena teorija, ki vas vleče k sebi, fascinira, iz nje pa nastane ideja za film. Kaj so za vas temelji filmskega ustvarjanja?
Formalno sem študiral na zelo konservativni akademiji, študiral sem filmsko in televizijsko režijo na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Tam vse temelji zgolj na delu z igralci ter pripravi teksta, scenarija. Zdi se mi, da je ob stran potisnjen vidik slike, znanja o sliki in svetlobi, tega, kako z aventeničnimi filmskimi sredstvi, kot so rakurzi in premiki, artikulirati določena stanja. Da ne govorim o avditivnem vidiku in celotnem frekvenčnem polju zvoka. Zame je bistveno na primer to, kako vkomponirati v film klasične instrumente. Kako priti do čustva z glasbo?

Dokument Parakozmik. Vladislav Knežević, Hrvaška, 2018. Foto: SCCA
Dokument Parakozmik. Vladislav Knežević, Hrvaška, 2018. Foto: SCCA

Načrt je torej priti do določenega čustva, ga povzročiti?
Seveda, vedno obstaja neko čustvo.

Na katero čustvo točno merite?
Delam izrazito hladne filme, v katerih je čustveni dejavnik minimiziran, a v njih obstajajo neko nelagodje in druga občutja, ki so ekvivalentna žanru znanstvene fantastike ali grozljivkam. Zanima me hermetizacija žanrskih predispozicij. Zanima me, kaj se zgodi, ko žanr oguliš, pri njem odpraviš sloje, ki ga delajo komercialnega, pop, vse, kar je na prvo žogo. Šele takrat namreč prideš do ravni, ki jo sestavljajo znanstvene postavke, tehnološke predispozicije.

Katere postavke so to?
Slika, rendering (ustvarjanja filma iz 3D-modela), animacija, mutacije generičnega zvoka, če jih naštejem nekaj.

Ali v vašem filmskem svetu obstaja kasting?
Da, ampak to niso igralke in igralci. V mojih filmih imajo glavno vlogo objekti, arhitektura, zvok, animacijski proces. To je v prvem planu. To so neke vrste organizmi, reaktanti, entitete, bitja, nečloveške stvori, ki v nas vzbujajo specifične emocije. Zagotovo ni dolgočasno, je pa lahko izjemno intenzivno. Moj idealni kast niso hollywoodske zvezde, ampak objekti, stvari, procesi, informacije, gibanje.

Pa ste kdaj vloge dajali tudi igralkam in igralcem?
Že od začetka sem imel veliko težavo s tem, zato tudi nisem zdržal na faksu. Ker je bilo tako zelo definirano, kaj se pričakuje, ta diskurz pa je zame izjemno problematičen. Delam tudi stvari za televizijo, tam so pravila drugačna: TV-režija je veščina, neka spretnost.

V čem se razlikujeta klasična in eksperimentalna režija?
Klasična režija nima stereoskopskega pogleda. Nima smisla, da bi ti avto v akcijskem filmu šel mimo rame. Stereoskopija je nova strategija pogleda, ki je zanimiva za raziskovanje. Kar počnemo v digitalni estetiki, na primer v virtualni resničnosti, so izmišljene, kreirane ideje, to je bolj tehnologija za eksperimentiranje kot pa tehnologija, ki bi bila uporabna za mainstreamovske filme. Zanima me morfiranje medija, kako preurediti in delati amalgamate, spoje, nove energije.

Kateri od izrazov, ki ga za vaše filme uporablja filmska teorija, vam je najbližje – eksperimentalni, avantgardni, nenarativni?
V postmodernem stanju je bilo to zelo pomembno, vzpostaviti te izraze. To so bili pojmi, ki so določali različnost, drugo, paradigmatsko, alternativno, progresivno, avantgardno. V današnjem pogledu pa mi je bližje termin raziskovanje, v katerem imajo mediji nove vizije in možnosti. Tako da se ustvarja mimo namere in da se anulira instantno, predvidljivo, sintetično, ideološko, da se vzpostavlja kritična zavest skozi uporabo AV-medija.