Po nečem, česar ni še nihče preizkusil. Niso več pripravljeni tvegati. Temu sledi seveda linija najmanjšega odpora in recikliranje starih preizkušenih formul. Tako smo v devetdesetih priča tisoč in eni posodobljeni različici starih ali celo prastarih uspešnic. Seveda se niso omejili samo na filmske, temveč govorimo tudi o knjižnih, gledaliških, opernih in televizijskih. Zadnji krik so filmi posneti po uspešnih računalniških igrah ...

Verjetno se še spomnite glasbene komedije Doctor Dolittle iz leta 1967 z Rexom Harrisonom v glavni vlogi. Prejela je kar devet nominacij za oskarja, od tega je dva celo dobila. Eddie Murphy je v vlogi splošnega zdravnika Dolittla, ki se mu nenadoma vrne dar, s katerim sliši in razume vse mogoče živali, na moč dolgočasen.

Film ima svoje trenutke, vendar je neskončno daleč od Murphiyevih nepozabnih komedij, kot sta Policaj iz Beverly Hillsa in Princ odkriva Ameriko. Govoreče živali so ga resnično zasenčile, pa naj bodo male ali velike, kosmate ali pernate, domače ali divje. Tako nima zgodba nič skupnega z izvirnikom, razen tega da se Dolittle lahko pogovarja z živalmi, ki ga prepričajo, da jim pomaga kakor ve in zna.

Med filmom se bodo prav gotovo zabavali predšolski in šoloobvezni otroci, ostali pa počakajte na Norega profesorja 2. Upajmo da bo vsaj tako zabaven, kot je bil prvi del.

Uroš Šetina