Abby Richter (Katherine Heigel) je urejena in na videz uspešna producentka jutranje TV-oddaje v Sacramentu. A gledanost njenega programa je na rekordno nizki ravni, zato vodje naredijo tvegano potezo in najamejo zgovornega voditelja Mika Chadwaya (Gerard Butler), ki v svoji rubriki Grda resnica brez dlake na jeziku razkriva skrivnostno pot do ženskega srca - bolje rečeno ženskih hlačk.

Prelepa in preosamljena
In seveda, Abby je še ena ženska več, ki je predstavljena kot (telesno) sanjska, a obupana, saj zaradi strogega kriterija lastnih pravil ne more priti do svojega sanjskega moškega. Ko naleti na morebitnega kandidata (novi sosed v podobi Erica Winterja), potrebuje Mikov nasvet ali dva. In seveda Mika sprva sploh ne mara ...

Od začetka do konca po najbližji (in najlažji) poti
Razplet zgodbe vam je najbrž kristalno jasen, a to niti ni najslabša stvar v filmu. Človek bi pričakoval vsaj kakšen preobrat, nekakšno spremembo v karakterju, nekaj, drobec, vsaj eno malenkost, ki bi zgodbo peljalo mimo najbolj togih smernic.

Še huje, nekateri prizori so narejeni preveč na silo, enostavno ne "potegnejo" (denimo celoten prizor na bejzbolski tekmi). Še slikovitejši primer je morda "orgazmični" prizor v restavraciji, kjer Heiglova dobro opravi svoje delo, a preostali del (slika, ozadje, odnosi) se spet zdijo na silo skupaj "zmetani". Morda le zato, da spomnijo na Meg Ryan?

Zakaj se trudijo? Denar, seveda
Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se filmski ustvarjalci tako trudijo, da seksi, privlačne igralke upodobijo kot nesrečne iskalke svoje popolne ljubezni. Nikoli me niso prepričali, da Julia Robertson (oziroma njen lik) ne more priti v stik z moškim in samopomilovalno obupuje. Pri Katherine Heigl so šli še očitno dlje, saj njen filmski opus v zadnjih letih zajema le take vloge - od Napumpane (kjer sprejme "prvega prišleka") do Vedno priča, nikoli nevesta. No, en odgovor sicer obstaja - tako si v resnici osamljene ženske lahko rečejo: "Pismo, še Heiglova je osamljena, potem pa sploh ni grozno in brezupno, da sem tudi sama ... Tudi zame je upanje ...". In seveda množično romajo v kino.

Dovolj kemije, premalo zgodbe
A da ne bo pomote, pri ogledu filma nikakor nisem trpel, kot bi morda kdo pomislil. Zato je poskrbela naveza Heigel/Butler, ki iskrivo in prepričljivo nakreše več kot dovolj isker in je pravo gonilo razvoja. Škoda le, da ima v rokah tako slab material. In pomislite, scenarij so napisale tri ženske ...