Hell Ride je že drugi celovečerec, v katerem je Larry Bishop zavzel vse ključne položaje pri ustvarjanju filmov (scenarista, producenta, režiserja, glavnega igralca). Poteza, za katero je potrebna zvrhana mera samozavesti in nastopaštva, da o velikem egu niti ne govorim.

Zamisel za film o zahrbtnem rivalstvu dveh motorističnih band je Bishop dobil pri drugorazrednih žanrskih filmih, ki jih je snemal na začetku svoje kariere, ko je igral v tovrstnih filmih, kot so Angel Unchained (1970), The Savage Seven (1968) in Chrome And Hot Leather (1971). Njegovo navdušenje nad Tarantinom, ki je Hudičeve jezdece tudi produkcijsko blagoslovil, je več kot očitna, saj dobesedno polzi iz vsakega prizora in celo dialoga. Rezultat je večinoma neuspešen poskus križanca med poklonom (homage) in parodijo.

Gre za pretenciozno lepljenko žanrskih klišejev, ki se sicer ne jemlje pretirano resno, vendar tega ne pokaže dovolj jasno tudi tistim, ki niso ravno goreči privrženci podžanra motorističnih filmov 60. in 70. let. Podobno bi lahko rekli za večino igralcev, ki se z izjemo Dennisa Hopperja in Davida Carradineja ne morejo vživeti v svoje like, ki citirajo besedilo, kot otrok, ki pohlevno z nasmeškom gloda izsušene babičine piškote. Zato je toliko presenetljiveje, da je Bishopu uspelo privabiti poleg omenjenih dveh kultnih veteranskih igralcev še Michaela Madsena in Vinnija Jonesa. Da je mera polna, pa je samega sebe kot najmanj karizmatičnega od vseh nastopajočih postavil v glavno vlogo Pistolerosa, na prepričljivosti katerega sloni celoten film.

Posnemanj Tarantina je kot rečeno malo morje. Eden najbolj izstopajočih je Tarantinov zaščitni prizor skupinske debate za mizo, okrog katere se vrti kamera, le da tukaj pogovor nima smisla. Ali pa poskus zaplesti v osnovi preprosto zgodbo o maščevanju z vrsto "flashbackov" in nepotrebnih dvojnih prevar. Okus delno popravi kopica golih ali pomanjkljivo oblečenih brkih deklet, ki pohotno oblegajo umazane motoriste, pa naj izpade še tako nezrelo.

Bishop se odkrito spogleduje z "grindhouse" filmoma dueta Tarantino/Rodriguez (Smrtno varen/Planet terorja). Nedvomno bi oba njegova vzornika s predelavo scenarija, izkušeno režisersko roko in zamenjavo glavnega igralca znala izkoristiti potencial Hudičevih jezdecev.
Ob vrsti izvrstnih filmov, ki vsako leto zgrešijo slovenska platna, me bega, kako se na spored prikradejo filmi, ki za naše razmere v najboljše primeru sodijo neposredno na video.

Ocena: 2

Uroš Šetina