Toda če je Čarovnica iz Blaira nagovarjala tisti prvinski strah, ki je vsajen v vsakomer od nas - le kaj se ponoči skriva v gozdu? - naj bi se v Paranormalnem bali … konservativno opremljene spalnice? Seveda je to, kaj nekomu nažene strah v kosti, prav tako subjektivno kot smisel za humor, ampak “najgrozljivejši film vseh časov”? Lepo vas prosim. 85 minut škripanja z vrati in skrivnostnih treskov iz pritličja večini gledalcev najbrž ne bo dolgoročno kratilo spanca.

Dogajanje se ne premakne z območja manjše družinske hiše v San Diegu, doma našega Teroriziranega Para. Samozavestni, rahlo arogantni Micah (Micah Sloat) se je opremil s kamero, da bi na film ujel sovražno nastrojene nadnaravne sile, ki njegovo dekle Katie (Katie Featherston) spremljajo že od osmega leta (in ki se jih iz neznanih razlogov nikoli prej ni skušala otresti). Čeprav je Katie živčna in s kamero ne bi rada še bolj antagonizirala nepovabljenega gosta, se Micahu vse skupaj pravzaprav zdi precej “kul” in si predvsem želi oprijemljivih dokazov o skrivnostnem dogajanju. Njegov absurdni mačistični bravado (“To je moja hiša in moja punca in tole bom sam uredil!!”) seveda ni najbolj verjeten, ampak konec koncev moramo sprejeti tudi to, da sta protagonista še po dveh tednih nadlegovanja iz onstranstva vsak večer sposobna mirno zaspati (že zato, da se potem lahko kriče zbudita).

Medtem ko se sprašujemo, kdaj bo Katie objestnežu s kamero končno pokazala vrata, na pomoč pokličeta tudi strokovnjaka za paranormalno dogajanje (očitno edini demonolog v Kaliforniji je bil tisti dan, ko sta ga le sklenila poklicati, odsoten), ki ne naredi dosti drugega kot to, da zgodbi priskrbi nekakšno šepavo razlago, zakaj za vraga se junaka iz obsedene hiše ne pobereta.

Nadaljnega zapleta ne bomo razkrivali, najbrž pa že veste, da tudi ta film igra na karto “najdenih posnetkov”, kar naj bi, skupaj s tresočo kamero “iz roke”, zgodbi dalo večjo kredibilnost. Hommage (kopija?) Čarovnice iz Blaira je tudi nekakšen nejasen mitološki okvir dogajanja. Podobnih “prvoosebnih” filmov je bilo še po "Čarovnici" seveda že malo morje – Cloverfield ter španski Snemaj! (oziroma njegova ameriška adaptacija, Karantena) so le najbolj očitni primeri.

Mali film, ki je zmogel
Bolj zanimiva je zgodba o genezi Paranormalnega: pomanjkanje vsakršnega proračuna (film je režiser in scenarist Oren Peli za 15.000 dolarjev posnel v enem tednu in v svoji lastni hiši) je pomenilo, da se je bilo treba zanesti na učinkovito promocijo “od ust do ust”. Stavili so na zgolj polnočne projekcije in internetno glasovanje, ki je odločalo, kje bodo film še lahko videli. Stevena Spielberga je film menda tako prestrašil, da ga v prvem poskusu ni mogel pogledati do konca (ko ga naposled je, je stopil v stik s Pelijem in mu predlagal drugačen konec, ki je kakopak tudi tisti, ki ga zdaj lahko vidimo v kinu (prvotnega pa ni pretežko najti na spletu, če vas zanima)).

Krasen primer t. i. viralnega trženja, ki je v ZDA zgeneriral vrste pred blagajnami, studio Paramount pa pripravil do tega, da je letos naposled film poslal še v redno distribucijo ter na tuje trge. Studiem z “michaelbayevsko” spektakularnimi posebnimi učinki in visokoproračunskimi grozljivkami mora biti neznansko nerodno.

Seveda pa taki vnaprejšnji fami sledi neizbežno razočaranje. Paranormalno preprosto ne postreže z nečloveško grozo, ki smo jo po tihem pričakovali.

Ocena: +2; piše: Ana Jurc