Modernizem je izrazito rušilen do tradicije, istočasno pa v njej odkriva segmente, ki so konstitutivni za realizacijo lastnega interesa. Modernistov forma ni zanimala kot retorično ogrodje, ampak z notranje strani, z vidika subtilnih emocionalnih nians, pomenskih tekstur in vsebinskih odtenkov. Zato iz klasičnega slikarstva izrazito subjektivistično izbirajo, izolirajo in izpostavljajo tiste fragmente in ravni, ki so ostali znotraj pomenljivosti predstavnosti zastrti, obstranski in samoumevno podrejeni upodobljenemu predmetu. S tega vidika je modernizem v odnosu do tradicije mogoče razumeti kot esej. Enako logiko bo kasneje ubral postmodernizem v odnosu do modernizma, ko bo tisto, kar je bilo marginalizirano, postavil za dominantno in potlačeno spravil na površje.
Nadja Gnamuš je diplomirana umetnostna zgodovinarka in anglistka, doktorirala je na Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, podiplomski študij Zgodovinska antropologija likovnega. Piše spremna besedila v katalogih in razprave, ukvarja se tudi s pedagogiko. Pomembnejša besedila: Kontinuiteta modernistične abstraktne slike v slikarstvu Žido, Červelka, Rimeleja, Gumilarja in Prančiča (Likovne besede), Kontinuiteta in diskontinuiteta v slikarski misli od Cézanna do sodobnega slikarstva (Teorija in praksa), Redukcionizem: paradigmatska zanka modernizma (Zbornik za umetnostno zgodovino), Položaj in transformacija slike v intermedijskem dialogu sodobne slovenske umetnosti (Umetnostna kronika). Je soavtorica monografije o slikarju Mitji Ficku.
Novico je napisal uporabnik kibla.