Po njenem mnenju so namreč prav pisma lahko svojevrstna intimna komunikacija med avtorjem in bralcem in imajo moč, da s pronicljivo izmenjavo misli spremenijo oba.

Teme, ki jih avtorica pretresa v knjigi, so: Kaj se dogaja v možganih, ko beremo? Kateri kognitivni procesi so vključeni v branje in kako nam branje pomaga vstopiti v svet drugega? Kako na branje vpliva digitalna kultura? Ali smo sploh še zmožni poglobljenega branja ali pa so se naši možgani zaradi preobilice digitalnih dražljajev že popolnoma navadili na površinsko branje in nenehno preskakovanje med bralnimi vsebinami?

Nevronska vezja
Beroči možgani so svojevrsten fenomen. Vsakokrat, ko preberemo že eno samo besedo, se v naših možganih aktivira množica nevronskih vezij, se med seboj poveže in nam v pičlih 400 milisekundah dostavi njen pomen.

Lahko si samo predstavljamo, kaj se v možganih dogaja, ko preberemo cel stavek, pesem, kratko zgodbo ali literarno kritiko. Izkušeni bralec tako z vrtoglavo hitrostjo obdeluje in povezuje informacije z najnižje ravni svojega zaznavanja do najvišje, do tega, da v celoti dojame njihov pomen in simboliko.

Digitalizacija ogroža globoko branje
Maryanne Wolf nas pri tem opozarja, da je to, kako dobri bralci stavka ali besedila smo, odvisno od tega, koliko časa smo pripravljeni investirati v oblikovanje vezij za globoko branje. Potrebna so leta rednega in vztrajnega branja, preden se vezje razvije za takšno obliko branja, zato avtorica poudarja pomen branja že od najzgodnejših let. Globoko branje najbolj ogroža digitalna revolucija oziroma njen vpliv na beroče možgane, ki niso ne evolucijsko ne praktično prilagojeni na nenehno bombardiranje dražljajev.

Maryanne Wolf tako o bralcu 21. stoletja pravi: "Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na kar koli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar."

Če torej kot družba začenjamo izgubljati tisto obliko poglobljene pozornosti, ki je potrebna za omogočanje in vzdrževanje globokega branja, kaj lahko storimo? Odgovor Maryanne Wolf ponuja že s samim naslovom knjige: Bralec, vrni se domov. Oziroma kot pravi avtorica, mora dobri bralec nenehno stremeti k temu, da bi ob prebranem prihajal do vse jasnejših misli, nato pa dopustiti, da prav te misli spet delujejo spet nanj. Na tej podlagi bo razvijal čedalje pristnejše, vse bolj celovito razumevanje življenja in sveta.

Ključen je čas otroštva
Dobri bralci drugače skrbijo za prihodnje rodove. Zavedajo se pomena branja, redno berejo s svojimi otroki in si uredijo domačo knjižnico. Maryanne Wolf v knjigi natančno razčlenjuje, skozi kaj vse gre otrok, ko se spoznava z branjem.

Ali kot pravi sama: "Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja."

Pri tem je po njenem mnenju zelo pomembno, da otroci že zelo zgodaj pridejo v stik s fizičnostjo bralne izkušnje. Da tipajo knjigo, jo listajo in tako izkušajo fizično "pričujočnost" knjige, še preden pridejo v stik s kakršnimi koli zasloni. Ključno obdobje, ko se v otroku jezik in misel povežeta prek zgodbe, je med drugim in petim letom starosti. Zgodbe učijo otroka solidarnosti in sočustvovanja z drugimi, ko pa se med petimi in desetimi leti sam nauči branja, stopi na pot najrazburljivejše pustolovščine svojega življenja.