Potem ko so Joksimovićevo partnerico sprejeli na psihiatrično kliniko in je lokalni center za socialno delo presodil, da starša za otroke nista sposobna skrbeti, so mu otroke vzeli.

Po Joksimovićevi zgodbi je srbski režiser Srdan Golubović, ki se je podpisal pod filme, kot sta Krogi in Past, posnel film Oče. Tako kot je za njegove filme značilno, Golubović tudi v Očetu izhaja iz intimne zgodbe, da bi prikazal stanje srbske družbe. V Krogih je tako obravnaval posledice vojne, v Pasti pa Srbijo po Miloševiću, tranzicijsko družbo, ki jo je opustošila vojna in za seboj pustila globoko moralno in eksistencialno krizo.

Sorodna novica Srdan Golubović: Najbolj se bojimo tistih, ki imajo dostojanstvo

Tragična družinska zgodba
Ne preseneča torej, da je zgodba o očetu Nikoli – ki ga igra odlični hrvaški igralec Goran Bogdan – ki mu, potem ko se njegova žena protestno zažge, ker njenemu možu že več mesecev niso izplačali plače in nimata s čim prehraniti svojih dveh otrok, ta odvzamejo, le izhodišče za širšo sliko sodobne Srbije.

Socialni center namreč – tako, kot pri Joksimoviću – presodi, da Nikola za svoja otroka ne more skrbeti, ker nima redne zaposlitve, čeprav je to zato, ker v regiji vlada kronična brezposelnost.

Pojavi se namig, da so otroka v rejništvo predali zato, ker predstojnik komisije služi na račun izplačila rejnin njegovim prijateljem rejnikom.

Ko sosed krade sosedu
Izriše se portret države v hudi socialni, gospodarski, politični krizi, pa tudi, kot pri Pasti, v moralni, etični in eksistencialni krizi vrednot. Redne zaposlitve v nekaterih regijah države, v kateri mali uradniki stisko prebivalstva, pa tudi njihovo neizobraženost in neobveščenost, izkoriščajo za svojo lastno korist, tako rekoč ni mogoče najti. Gre za družbo, prepredeno s korupcijo, družbo, v kateri sosed krade sosedu, preprosto zato, ker sta oba na robu preživetja.

Melanholična pokrajina
Ko se Nikola odpravi na petdnevno pot iz Priboja v Beograd, kjer bi se rad ministru za socialne zadeve osebno pritožil, pripoved o stanju srbske družbe v filmu Oče učinkovito prevzamejo vizualne podobe. Nikola pešači po vaseh z neometanimi hišami, kjer sta napeljava vode in elektrika vse prej kot pravilo, mimo zapuščenih in napol razbitih bencinskih črpalk, avtobusnih postaj, kjer avtobusi že dolgo ne vozijo več, o čemer pričata napol izbrisano ime postajališča in žalosten kiosk za prodajo vstopnic, na katerem so okna, kot kaže, že leta zastrta z žaluzijami.

Nikola prenoči tudi v stavbi, ki je videti kot zapuščen kulturni dom, z dvorano in stoli za občinstvo, ki pričajo o drugačni preteklosti. Na tej točki film spominja na Dom borcev, film Ivana Ramljaka o propadajočem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu.

A če je tisti zapuščeni, vendar še vedno vizualno impresivni objekt v geometrijskih kompozicijah in nasičenih barvah v Ramljakovem filmu – čeprav srhljiva in melanholična – paša za oči, v Očetu skozi podobe pronica predvsem tragična družbena stvarnost.

Oče je brez dvoma naporen film; brezupnost je upodobljena tako učinkovito kot v najboljših filmih Kena Loacha. Včasih si zaželimo, da bi lahko film ustavili in si od njega oddahnili; a življenje ne deluje tako. Tudi Đorđe Joksimović na svoje otroke še vedno čaka.