Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor bosta nocoj na oder premierno pripeljala novo postavitev Verdijeve Aide pod taktirko Francesca Rose in v režiji Piera Francesca Maestrinija. V obnovljeni različici tega pri občinstvu priljubljenega dela bo v naslovni vlogi nastopila Rebeka Lokar.

V operi nastopajo še Oscar Marin, Irena Petkova, Luka Ortar, Alfonz Kodrič, Jaki Jurgec, Valentina Čuden, Bogdan Stopar ter zbor, balet in orkester Opere in Baleta SNG Maribor.

Eno najbolj priljubljenih "velikih oper" je Giuseppe Verdi (1813–1901) napisal na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči, po naročilu egiptovskega kediva Ismaila Paše, ki je hotel počastiti odprtje Sueškega prekopa pred 150 leti.

Koračnice, pomp in spektakel
Med Verdijevimi operami Aida zavzema posebno mesto zaradi vključevanja baletov, koračnic, mogočnih zborov in pompoznih sprevodov, pri čemer se mehki italijanski lirizem idealno spaja s spektakelskim vidikom francoske velike opere. Ob vsem zunanjem sijaju pa skladatelj po navedbah SNG Maribor ni pozabil na psihološko globino in posledično prepričljivost svojih likov.

"Kot je poudaril že sam Verdi, z Aido ni želel ustvariti praznega spektakla, ki bi človečnost poteptal z nasilnim razkazovanjem razkošja in moči, ampak prikazati avtentične človeške situacije – nesporazume, medosebne konflikte in naposled kruto usodo, ki ne doleti le protagonista Radamesa in Aide, kot bi morda pričakovali v prototipsko 'romantičnih' sižejih in 'variacijah' ljubezni, kot jo je zamislil že Shakespeare med Romeom in Julijo. Usoda se namreč poigra tudi z Aidino tekmico, egiptovsko princeso Amneris, ki se neuspešno poteguje za Radamesovo naklonjenost in na koncu ostane sama v svojem neizpolnjenem ljubezenskem hrepenenju. Prav to pa se v kontekstualnem pletežu Verdijevega življenja in njegovih zrelejših oper, ki se nagibajo k psihološki poglobljenosti glasbene 'drame', izrisuje kot pomembno gonilo glasbene dramaturgije opere Aida," ob premieri piše Benjamin Virc.

Apokaliptičnost neizbežnega padca
Režiser uprizoritve Pier Francesco Maestrini pravi, da ga "prej kot recikliranje standardnih klišejev, ki po navadi 'preganjajo' sleherno novo produkcijo Verdijeve Aide, zanima raziskovanje takratnega življenja, ki nam kljub vsem razpoložljivim zgodovinskim virom ostaja še vedno velik misterij".

Pri celostni vizualni zasnovi, ki je zmožna iz daljne preteklosti izkopati tudi žive fragmente sedanjosti, je Maestrini po svojih besedah izhajal iz "tesnobnega občutenja in apokaliptične atmosfere" likovnih del poljskega slikarja, fotografa in kiparja Zdzislava Beksinskega (1929–2005).

"Groteskne podobe shiranih teles, ki spominjajo na ujetnike iz nacističnih koncentracijskih taborišč ali stalinističnih gulagov, ter nenavadna ljubezenska sila, ki jo lahko začutimo tudi v tesnem objemu dveh okostnjakov, v nas prebujajo tesnobo in strah pred smrtjo, obenem pa evocirajo prapodobo življenja naših prednikov, v kateri se neizbežno izmenjujeta ljubezen (eros) in smrt (tanatos)," je navedel.

Scenograf je Alfredo Troisi, kiparska dela je opravil Janez Rotman. Za kostume je poskrbel Luca Dall'Alpi, koreograf je Edward Clug, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak in koncertni mojster Saša Olenjuk.