V koprodukciji z ruskim gledališčem Teatr Osobnjak iz Sankt Peterburga in režiji Alekseja Obrazcova se dve igralki in igralec (slovensko-ruska zasedba) vrtijo okoli iste osi – toda vsak po svoje.

"Gledalci vidijo le to, kar je v njihovih glavah. Mi smo vam rodili predstavo in vam jo pokazali – in vi boste videli, kar boste hoteli videti." Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica

"Le za preteklost lahko z gotovostjo trdimo, da je večna. Prihodnost mora to šele postati," so besede Milorada Pavića, ki uvajajo rusko-slovensko ugledališčenje njegovega teksta, pod katerega se podpisuje režiser Aleksej Obrazcov. In se odvrtijo okrog gledališke osi v vnovično Pavićevo misel: "Tako je bila prihodnost večna, preteklost pa je morala to šele postati." Ves vmesni prostor te predstave je odrsko platno, na katerega si metafizične slike riše gledalec sam. Aleksej Obrazcov je predstavi na pot zapisal: "Gledalci vidijo le to, kar je v njihovih glavah. Mi smo vam rodili predstavo in vam jo pokazali – in vi boste videli, kar boste hoteli videti. Gledališče je zgolj in samo energija. Ni ničesar drugega. Samo energija. Nekoristno je pripovedovati zgodbe. Neumno bi bilo vzeti Pavića in potegniti ven kakšno zgodbo. Pomembno je le to, kaj se dogaja v glavi gledalca."

Igralki raziskujeta in spoznavata točko ustvarjanja misli, ki ne pozna jezikovnih in socialnih ovir. Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica

Kaj je Ōs in kaj je os?
Cilj slovensko-ruske predstave je torej gledati, poslušati, občutiti. Poiskati os, Ōs, os(sis) – lat. kost … Vendar kot nematerialen pojem. Os je subjektivna. Je v vsakem izmed nas. Znamo opazovati svojo os? Kajti človeštvo je pogreznjeno v plašnice, v pravila. Živimo življenje vseh prebivalcev tega sveta, le svojega ne. Le malokdo želi usmeriti pogled v drugo smer od resničnosti, kot se mu kaže. Toda svet lahko pogledamo skozi Pavićevo Obrnjeno rokavico. Zgodba se lahko obrne v katero koli smer, v njej se lahko zgodijo kakršni koli dogodki, svet se lahko obrne navzven ali tudi ne. Vse lahko razumemo, brez analize in perspektiv, brez politike in sociologije, brez sovraštva in ljubezni. Le opazujemo svojo os. Sinteza multimedijskih in dramskih elementov v predstavi Ōs prevaja v sodobni jezik dialog dveh mističnih likov. V njem se plete mreža iz vraževerij, ki se le na prvi pogled zdijo arhaična. Iracionalno gledališče v naših težkih časih združevanja in ločevanja kultur prispeva k nastanku misli o skupnosti ljudi in svetov, ki so na videz nezdružljivi. Dve igralki z na videz naključnimi podobnostmi v biografijah, vsaka pa z lastnim notranjim življenjem in z jezikoma, ki si očitno nista podobna, ustvarjata svet, ki ga je mogoče le gledati, poslušati in občutiti. Igralki raziskujeta in spoznavata točko ustvarjanja misli, ki ne pozna jezikovnih in socialnih ovir.

Zasedba

Prevajalec: Bojan Bratina|Režiser: Aleksej Obrazcov| Koreografinja: Rezeda Gajanova

Dramaturška sodelavka: Ana Kržišnik Blažica|Lektor: Srečko Fišer
Asistent scenografinje: Aleksander Blažica|Koordinatorka projekta: Maja Poljanec Nemec
Oblikovalca scenskih elementov in rekvizitov: Vasja Kokelj in Gorazd Prinčič

IGRAJO:
Kristina Skvarek
Maja Poljanec Nemec
Janez Starina / Andrej Žukov

Ob branju Pavića je razum v breme
Pavićevo Obrnjeno rokavico je za to koprodukcijsko predstavo v slovenski jezik prevedel Bojan Bratina. Gre za izbor kratke proze (izšel v Beogradu, 1989), kjer do polnega izraza prihaja Pavićev popolni nadrealizem – tako v jezikovnem smislu kot v izpovednem oblikovanju sveta. Bratina je po opravljenem prevodu povedal: "Pavića velikokrat vodi neke vrste zamaknjenost, ko ukinja realne povezave in ustvarja prostor magičnega. Dimenzije časa se mešajo s prostorskimi, realnost je hkrati tudi svet sanj, sanje so last vsakega posameznika in hkrati stvar za trgovanje ali posel za 'lovce na sanje'. Vseeno pa je čutiti močno izročilo balkanskega iskrivega čutenja stvarnosti, ironičnosti in jedke posmehljivosti. Pavićeva beseda je izjemno sugestivna, bralca prevzame in ga tudi zapelje v svet magičnega ali v svet temnih duhov. Deluje z neke vrste urečenostjo. Pravzaprav je ob branju Pavića razum v breme."

Slovensko-ruska os
Novogoriško nacionalno gledališče in zasebno sanktpeterburško gledališče je povezala igralka Maja Poljanec Nemec. Kot pravi, se je gledališko rodila v Rusiji, kjer je študirala na edini državni akademiji v Sankt Peterburgu med letoma 2002 in 2006. Tam je bila njena profesorica tudi koreografinja Rezeda Gajanova, ki si je želela več mednarodnih projektov. Obdržali sta stike – in po več kot desetletju je prišlo do ponovne naveze z ruskim gledališkim prostorom, tokrat s Teatrom Osobnjak. "Trdno verjamem, da se gledališča in kulture morajo bogateti med seboj. Raznolikost je bila prav zato ustvarjena. Zame sta sicer oba svetova – ruski in slovenski – domača. Zato sem ju želela združiti. In skozi Pavićevo besedilo sta se oba sistema začela prepletati, iskati os." Teater Osobnjak, kar pomeni posebno gledališče, ima tako ime z razlogom. Resnično namreč izstopa iz množice drugih gledališč v St. Peterburgu. Je majhno gledališče, od leta 1989 deluje zunaj prevladujočih gledaliških tokov. Sprva so v njem gostovali različni režiserji, zatem so imeli več svojih, stalnih – poetika in estetika sta se zrcalili skozi njihovo posamezno vizijo. V zgodnjih 90. so bila značilna radikalna branja klasik. Od leta 1996 do milenija se je gledališče osredotočalo na moderno dramo, po letu 2000 pa so bile v ospredju produkcije dram, ki temeljijo na filozofskih in eksistencialnih besedilih Pavića, Frischa, Joycea, Arrabala, Klima, Ionesca, Nietzscheja … Poleg lastnih predstav Osobnjak redno predstavlja tudi dela drugih sanktpeterburških gledališč, ki nimajo lastnega odra, in vrsto drugih neodvisnih projektov.

Cilj slovensko-ruske predstave je torej gledati, poslušati, občutiti. Poiskati os, Ōs, os(sis) – lat. kost … Vendar kot nematerialen pojem. Foto: Peter Uhan/SNG Nova Gorica

Dve igralski in igralec
Premiera predstave je bila pred dobrim mesecem v Rusiji, ta teden (še do sobote, 9. 11. 2019) jo igrajo na malem odru novogoriškega gledališča. Na odru so Maja Poljanec Nemec, Rusinja Kristina Skvarek in kot gost Janez Starina. Koreografinja je Rezeda Gajanova, ki je nad Pavićevem navdušena: "Pavić ne govori le z besedami, pač pa predvsem z gibi. Gib pri njem pa ni eleganten, gladek, okrogel – pač pa je bolj oglat." Za rusko igralko Kristino Skvarek je to že tretja Pavićeva predstava: "Obožujem ga. Pri njem se vse dogaja med besedami, Pavić plete mrežo, ki se je ne vidi. V eno združuje vse – zgodovino, narode, posameznikovo dušo. Ustvarja lepe podobe. In pri tem se zgodi magija. To, da nas je Pavić združil – naše in novogoriško gledališče –, je tudi čarovnija, magija. Tu sem našla sestro (op. a. – Majo Poljanec Nemec), našla sem sorodno dušo." In tik pred slovensko, novogoriško premiero še režiser Aleksej Obrazcov: "Predstava ne pripoveduje zgodbe linearno, ne gre iz toče A v točko B, pač pa pogleda v ta trenutek z vseh strani. Jaz kot režiser ne poimenujem likov – glavni dogodki se odvijajo v glavah vas, gledalcev in za kulisami. Zato nekih pravil, kako narediti predstavo po Pavićevem tekstu, ne najdete nikjer. Pravzaprav o enem Pavićevem stavku lahko razmišljaš vse življenje."

Premiera eksperimentalne predstave ŌS v SNG Nova Gorica