Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Foto: Reuters

"Malce se nagibamo k parodiji, v slogu filma Brianovo življenje," je za tiskovno agencijo Reuters pojasnil direktor Kraljevega gledališča Toone Nicolas Geal. "Nočemo biti nespoštljivi, ampak ... to res ni po Svetem pismu. Ne vem, ali bomo šli zaradi tega v pekel ali v nebesa."

Brianovo življenje (1979) je bilo satira izpod peresa (in v izvedbi) humorističnega kolektiva Monty Python. Popisali so usodo nekega čisto običajnega judovskega možaka, ki se je rodil na isti dan, a na sosednjem naslovu kot Jezus Kristus. Vse življenje so ga zamenjevali za Mesijo, čeprav je bil, kot je vedela povedati njegova mama, samo "zelo poreden fant". Film je v času nastanka nekatere grozno ujezil in bil celo tarča kritik, češ da gre za bogokletstvo.

V slogu kolektiva tudi belgijska predstava uporablja karikirane tuje naglase, še posebej za like Treh kraljev. V besedilo so dodali cel kup šal na račun domačega okolja.

Lutke za odrasle
Gledališče Toone je bilo ustanovljeno daljnega leta 1830, v letu ustanovitve Belgije. Geal je na funkciji nasledil svojega očeta, ki je gledališče v šestdesetih letih preselil na trenutno lokacijo v bližini kraljeve palače. V svojem repertoarju imajo več kot 1.400 lutk, s katerimi so uprizarjali že vse od Drakule in Hamleta do Cyranoja de Bergeraca in Carmen; v resnici je njihov program bolj namenjen odraslim kot otrokom.

Evropska tradicija, belgijski nadrealizem
Evropska tradicija lutkovnih predstav sega v čase srednjega veka, ko je cerkvena dogma ljudem prepovedovala, da bi sami uprizarjali božične prizore – zaradi tega so človeške igralce nadomestili z lutkami.

Foto: IMDb
Foto: IMDb

Marionete gledališča Toone, ki imajo na glavo pritrjen majhen drog, so podobne tistim, ki jih izdelujejo na Siciliji, od koder naj bi lutkarstvo izhajalo. Belgijci so jim dodali še svoj lasten pečat: "Za Belgijce je značilno, da se ne jemljemo preveč resno. To je dobra podlaga za nadrealizem."

V Bruslju je nekoč obstajalo približno petsto lutkovnih gledališč, a so bila skoraj vsa prisiljena zapreti svoja vrata – nadomestile so jih druge oblike zabave, predvsem televizija z vsemi svojimi permutacijami. Toone je zadnja večja tovrstna ustanova.