Novejša zgodovina sodobnega plesa pri nas bi bila nedvomno precej drugačna, če Ksenija Hribar nekje na prehodu med poznimi 70. in zgodnjimi 80. leti preteklega stoletja ne bi srečala plesalke Sinje Ožbolt, preberemo v obrazložitvi.

"V njen plesni talent, ki je bil povezan z idealnimi telesnimi predispozicijami, plesno gibkostjo, domišljijo in smislom za improvizacijo, v njeno vzneseno zanimanje za umetnost, občutek za duh časa ter navsezadnje v njen čisti človeški etos je Ksenija Hribar položila vse svoje koreografske upe in ga tako rekoč v hipu spremenila v odločilen sodobnoplesni načrt. Sinja Ožbolt je bila gorivo, ki ga je Ksenija Hribar potrebovala za ustvarjalni sodobnoplesni stroj, ki si je sredi 80. let nadel ime: Plesni teater Ljubljana," še piše v utemeljitvi.

Plesna zgodba Sinje Ožbolt se začne konec 70. let v Studiu za svobodni ples, pri Živi Kraigher in njenih učenkah. Potem se po ovinkih, ko je bila na začetku 80. sprejeta na študij dramske igre na AGRFT-ju, kjer je zaključila prvi letnik, nadaljuje na London Contemporary Dance School. Ta šola je bila v času njenega študija na enem izmed svojih vrhuncev in Sinja Ožbolt se je tam temeljito seznanila s plesnimi in kompozicijskimi tehnikami ameriškega plesnega modernizma, koreografsko paradigmo, ki je najmočneje izoblikovala njeno umetniško samozavest.
Ob vrnitvi v Slovenijo takoj pleše v koreografijah, ki jih je Ksenija Hribar ustvarila za Slovensko mladinsko gledališče (SMG) in Plesni teater Ljubljana, in kot plesalka nosi ta repertoar. Svojo plesno veščino kombinira z igralskim talentom, pri katerem je treba izpostaviti njen pretanjen občutek za komiko in osupljivo odrsko karizmo.

Utemeljitev kot nepozabne našteva vloge v obeh predstavah Jaz nisem jaz v SMG-ju, pa v predstavah, kot so Bridke solze za L.M., Koncert, Alpsko sanjarjenje, Nostalgija in Odisejev povratnik Ksenije Hribar, v Pismih iz črnega marmorja in Metastazi – Laibach Damirja Zlatarja Freya, v Izgubljenem opusu št. 2 Maje Milenović Workman ter v Panoptikumu Braneta Završana.

V koreografskem opusu, ki ga je Sinja Ožbolt začela postopoma graditi na prehodu iz 80. v 90. leta, pa je "očiten njen izjemen občutek za prostor in kompozicijsko konsistenco, za inventivne formalne in voluminozne koreografske konfiguracije, ki jim uspe s svojimi klasičnimi sodobnoplesnimi sistemi ustvariti neobičajne atmosfere, saj so vanje praviloma posejane različne vrste vizualnih, akcijskih ali gibalnih spodrsljajev in motenj". V zadnjih letih deluje predvsem kot pedagoginja na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana.

Za svoje delo je leta 1986 prejela zlato ptico, z nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo pa bo prvič nagrajen tudi njen koreografski opus.

Nagrado Ksenije Hribar ji bodo podelili v sredo, 27. februarja, v Moderni galeriji, ko bodo z galerijsko uprizoritvijo Trajanje – minevanje in videoskico DSPS25 odprli 9. bienale slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica. Preostale nagrade Ksenije Hribar v več kategorijah bodo podelili ob koncu letošnjega festivala.