Manca Ogorevc je vlogo Maye oblikovala tako v slovenskem kot angleškem jeziku, Gledališče Celje pa je predstavo premierno uprizorilo 13. septembra 2019. Celjski gledališčniki so predstavo v New Yorku uprizorili v okviru festivala United Solo, ki je potekal v gledališču Theatre Row na 42. ulici na Manhattnu, kjer je februarja letos nastopila Gaja Višnar, še ena slovenska igralka.

V žepu že nagrada ruskega festivala
Ekipa celjskega gledališča je s predstavo doslej gostovala v številnih krajih po Sloveniji in v tujini. Najbolj odmevno je bilo gostovanje na 26. mednarodnem Božičnem gledališkem festivalu v Sankt Peterburgu, na katerem je Manca Ogorevc prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Priznana izraelska pisateljica in dramatičarka Nava Semel (1954–2017) je Večnega otroka napisala leta 1986. To je monolog ženske, ki rodi otroka z Downovim sindromom. Njen zakon je srečen, njena štiriletna prvorojenka je zdrava, z rojstvom sina z Downovim sindromom pa se njihovo družinsko življenje postavi na glavo.

Vprašanje sprejemanja drugačnosti
Maya v predstavi pripoveduje zgodbo na predvečer dneva, ko bo moral njen sin Yotam prvič v šolo. Spopada se z lastnimi strahovi in mislijo, kako bi lahko otroka obvarovala pred neprijetnimi situacijami, s katerimi se bo srečeval na poti v odraslost. Monodrama govori o sprejemanju drugačnosti, odnosu okolice in nas samih do ljudi z motnjami v duševnem in telesnem razvoju.

"Redkokdo je pripravljen sprejeti in se soočiti z dejstvom, da je otrok sicer prizadet in navzven drugačen, a navznoter mil in topel ter povsem enak kot vsi zdravi ljudje. Tudi poimenovati se ga sramujejo, največkrat ga naslavljajo s 'tisti otrok'. Celo oče in Mayin soprog David se egoistično zapira vase in čas večinoma posveča teku, s čimer premaguje svoje nelagodje. Ena redkih, ki je imela s svojim pravnukom iskren in razumevajoč odnos, je bila nedavno pokojna Mayina babica Erika," so o monodrami še zapisali v celjskem gledališču.

Vse od krstne uprizoritve uspešna monodrama
Večni otrok je doživel krstno uprizoritev leta 1987 v Mestnem gledališču v Hajfi v Izraelu, kjer je bil na sporedu 11 let in doživel več kot 1000 ponovitev. Že leta 1988 je bil nagrajen kot najboljša igra leta, leto pozneje tudi kot najboljša uprizoritev leta. Vrsto let je na repertoarjih različnih gledališč v tujini, mnogokrat je zaživel tudi kot radijska igra.