Sergej Polunin. Foto: Izidor Farič

"Ugotovil sem, da lahko ples na ljudi vpliva, ne da bi jih užalil, ne da bi jim bilo treba kaj razlagati – morajo samo priti na predstavo in ga začutiti. Gre za to, kaj čutiš, in ne za to, kaj veš ali kaj ti skušam jaz dopovedati. Ni pomembno, ali poznate življenjsko zgodbo Vaclava Nižinskega ali ne. Lahko preprosto pridete v gledališče in se sprostite, sprejemate videno – nekaj se bo v vas spremenilo. V tem je moč plesa."

Besede so strastne, a baletni zvezdnik jih odmerja z umerjeno resnobnostjo: Sergej Polunin je vljuden in zgovoren govornik, vseeno pa si z zbrano novinarsko četico v Ljubljani ni prizadeval ustvariti toplejšega odnosa. Profesionalno opravlja svojo promocijsko dolžnost, a pred začetkom uradnega programa tiskovne konference in po njem vztrajno strmi v svoj telefon ali v tla. Morda to pritiče umetniku, ki mora toliko sebe razdajati na odru. Ne, Ljubljane si mu še ni uspelo ogledati, odvrne na obvezno novinarsko vprašanje, ker je večino časa počival v hotelu. "A pokrajina, ki sem jo videl z letala, je bila zelo lepa. Zdi se mi, da gre za zanimivo zmes narave in stolpnic, kaosa in strukturiranosti." Tudi avditorij Cankarjevega doma je nanj naredil vtis.

Majhen pogled v Poluninov vsakdan ponudi podatek, da praviloma v mesecu nima niti enega prostega dneva, ko ne bi plesal oziroma vadil. Foto: BoBo
Sergej Polunin nocoj prvič na odru trikrat razprodane Gallusove dvorane

Tri zaporedne večere – v nedeljo, ponedeljek in torek – bo eden najslavnejših trenutno delujočih baletnikov na svetu pred slovenskim občinstvom v družbi dveh soplesalcev interpretiral plesni ritual Sacre na partituro Igorja Stravinskega. Vse tri ponovitve so bile v hipu razprodane, po Ljubljani pa se Polunin odpravlja še v Beograd, kjer bo nastopil 7., 8. in 9. marca. "Več ko nastopa, bolj je v formi in bolje pleše," je ob tem pripomnila srbska producentka Zrnka Mišković Petrović.

"Nič zares ne mine"
Uvodna koreografija večera Paradoks razgrinja dinamiko odnosa med Nižinskim in Sergejem Pavlovičem Djagilevom, vizionarskim impresarijem znamenite skupine Ruski baleti. "Pred predstavo nisem veliko razmišljal o Nižinskem," priznava Polunin. "Ko smo vadili koreografijo, pa sem ga naenkrat začutil, začutil njegovo osebnost, njegova takratna čustva. Zavedel sem se tudi krožnosti časa in tega, da se vse vrača. Plesalec je živel takrat in plesalec je tu danes. Čez petdeset let me bo nadomestil drug plesalec. Misel, da nič zares ne mine, me je osrečila."

Tiskovne konference so se udeležili koreografka Juka Oiši, Sergej Polunin in producentka Zrnka Mišković Petrović. Foto: BoBo

Dolgo sem se počutil nesprejetega, kar me je obremenjevalo. Premišljeval sem o tem, da bi se umaknil iz plesa in se preizkusil v čem drugem. Sčasoma pa sem dojel, da imam večje poslanstvo, čeprav morda še nisem vedel, kakšno to poslanstvo je.

Sergej Polunin

Svoje slave, ki je veliko pripomogla k popularizaciji sodobnega plesa, Polunin ni od nekdaj dojemal kot blagoslov. "Dolgo sem se počutil nesprejetega, kar me je obremenjevalo. Premišljeval sem o tem, da bi se umaknil iz plesa in se preizkusil v čem drugem. Sčasoma pa sem dojel, da imam večje poslanstvo, čeprav morda še nisem vedel, kakšno to poslanstvo je. Niti ne gre za približevanje baleta ljudem, gre za vnašanje sprememb v industrijo."

Neoprijemljivo jedro umetniške veličine
Preprostega odgovora na poizvedbo, kaj "je ključ do uspeha", Polunin seveda nima. "Za uspeh se mora uskladiti več elementov. Ključnega pomena sta seveda predanost in naravna predispozicija, kot so lahke kosti in primerni telesni proporci. Znati moraš igrati, biti moraš zanimiva osebnost na odru, obenem pa moraš biti dovolj močan, da dvigneš dekle. (Nasmeh.) Pri vsem tem pa moraš imeti za uspeh tudi srečo. Če si zares nadarjen, mislim, da te tudi brez pretirano trdega dela čaka uspeh. Če imaš tisto nekaj, to preprosto imaš. Dolžnost staršev je, da pri otroku prepoznajo to iskro in mu pomagajo odpirati vrata. Se pa da veliko nadomestiti s trdim delom, le dlje traja."

Foto: BoBo

Vladimir Putin kot sodobni Prometej – nosilec luči?
Morda ni naključje, da se je tiskovna konferenca končala takoj po tem, ko je osrednjega gosta "doletelo" predvidljivo vprašanje o njegovi večkrat izpovedani ljubezni do ruskega predsednika Vladimirja Putina. (Ne pozabimo, da si je dal Polunin Putinov portret vtetovirati na nezgrešljivo mesto sredi prsnega koša.) "Občutek imam, da je dobra oseba, ki skuša doseči nekaj pozitivnega," je svojo podporo državniku poudaril v Ukrajini rojeni umetnik. "Od ljudi, ki so mu blizu, sem slišal, da dela zelo pozitivne stvari. Globoko human je in zavzame se tudi za umetnike v težavah, ki se obrnejo nanj. V boju med svetlobo in temo stoji na strani svetlobe, zato mi ni všeč, kadar ga prikazujejo v negativni luči. Ni izbral teme, ampak luč. Tako mi govori moja intuicija."

Sergej Polunin prvič v Ljubljani

Vzhajajoča filmska zvezda
Neopažena ni ostala niti Poluninova vse dejavnejša igralska kariera (med drugim je imel majhni vlogi v vohunski drami Rdeči vrabec ob Jennifer Lawrence in v zvezdniški zasedbi nove priredbe Umora na Orient Expressu). Obljublja nam sicer, da balet ostaja njegova prva ljubezen. "Pravkar sem končal snemanje filma Passion Simple (francoska ljubezenska drama režiserke Danielle Arbid, v kateri Polunin igra ruskega diplomata, op. n.). Do filmov čutim globoko strast, a obenem ostajam zavezan baletu. Bi pa rad našel projekt, v katerem bi združil obe industriji, filmsko in plesno. Film izjemno učinkovito prenaša sporočila, ljudi ne nagovarja samo z besedami." Kot pozitiven vzor tako omenja poslovni model skupine Cirque du Soleil, ki svojo umetnost uspešno monetizira in pošilja na obsežne turneje. V tem duhu se Polunin že v aprilu podaja v Prago, v maju pa bo nastopal v londonskem Palladiumu.

"Ko nisem vedela, kaj storiti, sem Sergeja prosila, naj nekaj trenutkov ne počne ničesar." Foto: BoBo

Včasih lahko gib pove tudi preveč - tako kot če preveč govoriš in na koncu ne poveš ničesar.

Juka Oiši

Kako ujeti obliko duše?
"Prvi del predstave, Paradoks, je malo bolj abstrakten, temelji pa na zasebnem dnevniku Nižinskega," je pojasnila avtorica predstave, japonska plesalka Juka Oiši. "Hotela sem prodreti v njegovo glavo, razumeti, kaj je čutil, ko je pisal svoj dnevnik. Pri ustvarjanju sola pa sem se bolj osredotočila na njegovo dušo, na to, kako se je s plesom povezoval z različnimi ravnmi energije. V tretjem delu, Epilogu, lahko spremljamo, kako se telo in duša razhajata. S triptihom sem hotela izraziti svojo hvaležnost Nižinskemu."

"Pri ustvarjanju predstave sem se naslonila na več gibov samega Nižinskega; kdor pozna njegovo delo, ve, da je svoje telo premikal na zelo specifičen način, bil je zelo ženstven," je pojasnila koreografka. "A nisem se hotela nasloniti na videz: svojske gestikulacije so zame oblike njegove duše. Ne gre za prenos te ali one tehnike, ampak za obliko duše. Seveda sem uporabila določene gibe, a jih je Sergej kot umetnik lahko poustvaril po svoje; pri improviziranju skozi gib ima popolno svobodo."

"Sergej ima toliko naravne karizme, da lahko samo stoji pri miru, pa iz tega nekaj nastane." Foto: Izidor Farič

Zanimiv je bil tudi njen pristop k trenutkom ustvarjalne blokade. "Ni me bilo strah iti v studio brez kakršnih koli idej. Ko nisem vedela, kaj storiti, sem Sergeja prosila, naj nekaj trenutkov ne počne ničesar. Morda mi glasba narekuje, da je tako prav, sem si mislila. Včasih lahko gib pove tudi preveč – tako kot če preveč govoriš in na koncu ne poveš ničesar. Tudi Sergej ima dovolj samozavesti, da lahko sprejme take odločitve; koga drugega bi bilo strah imeti glasbo, ob kateri se na odru dogaja prav veliko. Ampak on ima toliko naravne karizme, da lahko samo stoji pri miru, pa iz tega nekaj nastane. To je bilo zame zelo osvobajajoče."