Po skoraj sedmih letih od zadnjega sola se Magdalena Reiter odmika od strogo koreografske in fizične obravnave telesa ter gledalcu predstavlja nekakšen uprizoritveni hibrid. Prepleta elemente vizualnega kolaža, ready-mada in plesa. Za svoj mehanizem delovanja pa od vsega morda najbolj uporablja kinematografsko logiko. Predstava bo premierno zaživela 30. maja v Dvorani Duše Počkaj, ponovitev bo 31. maja – z nekaj sreče pa sta lahko dve vstopnici za ponovitev vaši.

Koreografinjo in plesalko zanima dihotomija, ki se vzpostavi na odru, ko sta na tem prisotni dve vzporedni resnici hkrati, ko kadrira dele lastnega plesnega imaginarija ter jih postavlja pod lupo, analizira iz nepričakovanega zornega kota ali dekonstruira na osnovne delce. Detajli, na katere se Reiter osredotoča v predstavi Ponaredki, odtisi in drugi vdori – položaji telesa v prostoru, pogledi, dialogi in razmerja – so vedno dramaturško povezani s temami nadzora, manipuliranja ali nasilja, ki so bile skozi zgodovino postavljene za žensko telo. Skozi jukstapozicijo in dekonstrukcijo pomenov ter nato njihovo koreografsko reinterpretacijo ustvari uprizoritveno trenje napetosti, ozračje suspenza. Nastane ponaredek žanra noir, ki je globoko zapisan v kolektivnem spominu, v katerem Reiterjeva enako spoštuje družbene in umetniške modele, ob katerih je zrasla kot koreografinja, hkrati pa postavlja vprašanje, ali si je skozi tako močne omejitve mogoče kdaj izboriti emancipacijo telesa na odru, osvoboditev odtisov, ki so se vanj vrisovali skozi zgodovino, so zapisali o predstavi.

Koreografinja o predstavi pravi, da se igra z idejo moči podob, spomina in fantazije. "Telo, zlasti žensko, ki je postavljeno v prostoru, nikoli ni carte blanche, ampak je konstrukt, zaznamovan z vizualnimi podobami in vzorci, ki so oblikovali našo zahodno kulturo. Zanimalo me je vprašanje, kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo – zasebno in umetniško, znotraj prenasičenosti teh vizualnih vplivov."

Magdalena Reiter je koreografinja, plesalka, pedagoginja, ki od leta 2002 živi in ustvarja v Sloveniji. Je diplomantka Državne baletne šole v Gdansku, Poljska, in akademije P.A.R.T.S. (Performing Arts Research and Training Studios) v Bruslju, Belgija. V produkciji nevladnih organizacij ali v okviru javnih zavodov in plesnih skupin (Studio za suvremeni ples, Anton Podbevšek Teater, Lutkovno gledališče Ljubljana, Polish Dance Theatre – Poznan Ballet, Bodhi Project idr.) je ustvarila več kot dvajset avtorskih solov in skupinskih projektov, ki so bili prikazani doma in v tujini, med njimi: Vibracija posamezne strune (s Katarzyno Chmielewsko in Jakubom Truszkowskim), Preludiji in fuge (z Matejo Rebolj), Conversation pieces, Alica v Čudežni deželi, Forma interrogativa, Attention, Transland, Pars pro Witacy, Bližnji plani, Solo za dva glasova (z Milanom Tomášikom in Anjo Golob) idr. Kot koreografinja deluje v gledališču, operi in filmu. Kot pedagoginja in mentorica je poučevala v Sloveniji in tujini (Folkwang Universität der Künste, Zagrebška plesna akademija, Zagrebški plesni center, SEAD – Salzburg Experimental Dance Academy, SVŠGL, skupina En-knap / EKG, na delavnicah v Franciji, Italiji, Avstriji, Belgiji, na Poljskem idr.). Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar za koreografski opus.

Je pobudnica in umetniška vodja VIBRE – Mednarodnih delavnic in festivala sodobnega plesa v Ljubljani (2013–2020) ter ustanoviteljica Zavoda Mirabelka.