Aleksander Valič (10. februar 1919–26. oktober 2015). Foto: BoBo

Vsakič ko se je pojavil na odru, je predstava zaživela. Ne samo zaradi njegove izrazite odrske prezence, predvsem zato, ker so gledalci pričakovali vsakič drugačno osvetlitev neke pristne človeške lastnosti in se pripravili na smeh.

iz utemeljitve Borštnikovega prstana

Aleksander Valič je v poklicno gledališče prišel po gledališkem nastopanju na partizanskem ozemlju, kjer je bil nazadnje v skupini frontnega gledališkega 7. korpusa na Dolenjskem. Med drugo svetovno vojno je bil sodelavec OF-a, partizan, organizator mitingov, recitator in pevec.

Še med vojno, leta 1944, je opravil gledališki tečaj v Semiču, po osvoboditvi pa je postal član Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje. Prva predstava, v kateri je nastopil, je bila Hlapec Jernej Ivana Cankarja.

Aleksander Valič je med drugo svetovno vojno s soborci uprizoril več kot 160 predstav oziroma nastopov. Foto: Bobo

Član SNG-ja Drama Ljubljana je postal leta 1947, istočasno je obiskoval igralsko akademijo, veliko snemal za radio in bil med tistimi, ki so začenjali televizijska snemanja. V ljubljanski Drami je bil redno angažiran do leta 1974. S prefinjeno ironijo je oblikoval predvsem komične in tragikomične like.

Med pomembnejšimi vlogami so bile profesor v Kozakovem Profesorju Klepcu, Pantalone v Goldonijevem Lažniku, Rameaujev nečak v odrski priredbi Diderotovega istoimenskega dela, Hvastja v Cankarjevih Hlapcih, Geront v Molierovih Scapinovih zvijačah in naslovni junak v Mercejevem Flintu in v Molierovem Sganarelu. Nastopal je tudi v Shakespearovih igrah, kot so Milo za drago, Henrik IV. ali Sen kresne noči.

Aleksander Valič: Vse življenje me je spremljala sreča

Tudi veliko platno in mali zaslon
Na velikem platnu je med drugim zaigral v prvem slovenskem umetniškem filmu Na svoji zemlji ter v filmih Jara gospoda, Dolina miru, Tistega lepega dne, Naš avto, Samorastniki in Decembrski dež. Nastopal je tudi v TV-igrah in nadaljevankah, kot so Noč na verne duše, Hlapec Jernej in njegova pravica, Dekameron in Odprava zelenega zmaja, bil je Ferenc v Utonilo je sonce.

Gledališke izkušnje, prelite med platnice
Valič je celo objavil dve knjigi iz gledališkega življenja. Spomine na partizansko gledališče je leta 1980 opisal v knjigi Frontniki (1980), zgodnje tržaške izkušnje pa v knjigi Sanje in resničnost – Spomini na prva leta Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje: 1945–1947, ki je izšla leta 1999.

Borštnikov prstan so igralcu namenili leta 2008. Foto: BoBo

Poln pehar gledaliških nagrad
Za vlogo Rameaujevega nečaka v odrski priredbi Diderotovega dela je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1972 je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Geronta in leta 2002 častni znak svobode RS. Njegovo upodobitev Rameaujevega nečaka je kot merilo, ob katerem se v našem okolju merijo vsi poskusi monodrame, izpostavila tudi žirija, ki je Aleksandru Valiču v letu 2008 podelila Borštnikov prstan, najvišje igralsko priznanje pri nas.