V Mestnem gledališču ljubljanskem na mali sceni krstno uprizarjajo predstavo Ure, dnevi, čas po motivih romana Ure ameriškega pisatelja Michaela Cunninghama. Drama Anje Krušnik Cirnski na montažni način prikaže dan življenja treh žensk v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih sveta. Predstavo je režirala Mojca Madon.

Tri različne ženske zgodbe so v drami zgoščene v samo en dan. Foto: Peter Giodani/MGL
Vse tri ženske povezuje roman Gospa Dalloway (ena ga piše, druga bere, tretja živi), smrt in brezizhodnost (tudi ujetost) v enem (ne)navadnem dnevu, ko se pripravlja zabava. Vsako od njih na neki točki prekine obisk, ki preobrne, iztiri in pretrese dan. Foto: Peter Giodani/MGL

Tako kot roman, po katerem je bil posnet film Ure do večnosti Stephena Daldryja (z Meryl Streep, Nicole Kidman in Julianne Moore v glavnih vlogah), tudi predstava pripoveduje zgodbo treh žensk v različnih obdobjih: pisateljice Virginie Woolf v predmestju povojnega Londona (1923), gospodinje Laure Brown v povojnem Los Angelesu (1949) in Clarisse Vaughan konec 90. let prejšnjega stoletja tisočletja v New Yorku.

Druži jih slavna knjiga Virginie Woolf Gospa Dalloway: prva jo piše, druga bere, tretja pa živi. V predstavi jih bodo odigrale Nataša Tič Ralijan, Tina Potočnik Vrhovnik in Karin Komljanec.

Anja Krušnik Cirnski, ki je bila tudi dramaturginja, je skozi predstavo iskala bolečine, želje in hrepenenja teh močnih žensk, ki so fascinantne same po sebi. Čeprav sta z režiserko izhajali iz feminizma, pa je bilo ob tem treba najti tudi moške duše. "To je bilo zanimivo in zapleteno hkrati," je povedala avtorica dramskega besedila. Moške vloge bosta odigrala Gaber K. Trseglav in Gregor Gruden. Kot gostja v predstavi nastopa še Eva Stražar.

Foto: Peter Giodani/MGL

O feminizmu in samosti
Kot je dodala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, predstava ni feministična, temveč "zelo demokratičen preplet svetov in spolov". Po njenih besedah je feminizem v predstavi nakazan v smislu razmišljanja sodobnih žensk o težavah, dilemah in različnostih ter neumeščanja v kalup konvencij. "A v tem ni nič razboritega ali agresivnega," je dejala direktorica. Predstava tako prikazuje človeške samosti, vzgib, ki ljudi "preganja v zbiranje v pare in skupine". Po drugi strani pa se feminizem kaže v tem, da so v MGL v zadnjem času enakovredno zastopani ustvarjalci obeh spolov.

Ne pričakujte znane zgodbe
Po besedah režiserke so zelo natančno brali roman, da bi dobili fragmente časa, ki so jih želeli predstaviti, predvsem pa je bilo to potrebno zaradi psihologije likov. Film po njenih besedah ni bil toliko pomemben, ker je že umetniško delo, nastalo po romanu. Sami so, kot je pojasnila Mojca Madon, želeli ustvariti lastno umetniško delo. Zato se predstava v določenih vidikih oziroma prizorih zelo ločuje tako od romana kot filma.

"Ljubimo, sovražimo, trpimo, izgubljamo, se borimo proti družbenim pričakovanjem in omejujočim družbenim ureditvam, sami proti sebi in proti drugim, se zavedamo, da čas, ki nam je odmerjen na uri človeške zgodovine, traja le nekaj sekund, kljub vsemu pa čakamo – na kaj?" je v gledališki list ob predstavi zapisala Lara Paukovič. Foto: Peter Giodani/MGL

V predstavi je po režiserkinih besedah zajeto skoraj celotno stoletje ženskosti, kar ponuja že sam roman. "In mi smo temu samo sledili, ker je najbolj prepričljiva zgodba ravno v tem, da so različni časi in da se ženske med seboj ne poznajo, na neki način pa so med seboj povezane."

Nastala je kostumska predstava, za kar sta poskrbeli scenografinja Urška Vidic in kostumografinja Tina Bonča. Kostume je, kot je povedala avtorica, navdihnilo obdobje, v katerem živijo protagonistke, scenografinji pa je bilo "že na začetku jasno, da bo potreben enočasovni prostor", ki bo komuniciral v psihologiji akterjev in poudarjal brezizhodnost likov.
Avtor glasbe je bil Luka Ipavec, lektor Martin Vrtačnik, svetlobo je oblikoval Boštjan Kos.