V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo danes premierno uprizorili črno komedijo Volpone, pod katero se kot avtor priredbe in režiser podpisuje Diego de Brea. V ospredju igre je zgodba o beneškem plemiču Volponeju (lisjaku), ki z lažnimi obljubami, da jim bo zapustil imetje, privablja lovce na dediščino. Naslovno vlogo je de Brea zaupal Primožu Pirnatu.

Igra po režiserjevih besedah pripoveduje o nas samih, o tem, da smo pripravljeni za kvazisrečo, ki je skrita v bogastvu, izgubiti lastno srečo, da nas to, kar nas žene, v resnici žene v nesrečo. Foto: Peter Giodani/MGL

Nomen est omen ...
Volpone se torej pretvarja, da je na smrt bolan. Kljuko vrat Volponejevega doma si tako podajajo Voltore (jastreb), Corbaccio (krokar) in Corvino (vran), ki med seboj tekmujejo v prilizovanju, prinašajo darila in Volponeju obljubljajo vsemogoče usluge. Volponeju ob strani stoji prisklednik Mosca (podrepna muha).

Izhodišče za predstavo je komedija Volpone ali lisjak elizabetinskega dramatika Bena Jonsona iz leta 1605, ki govori o človekovem hlepenju po denarju, prestižu, mladosti in ugodju, pa tudi o njegovi zmožnosti pretvarjanja in poigravanja z drugimi ljudmi, torej o umetnosti prevare, kot da je vpisana v človeško naravo.

Za prednost pred tekmecema je vsak pripravljen narediti marsikaj: Corbaccio namerava razdediniti svojega sina, Corvino je Volponeju voljan prepustiti svojo lepo in mlado ženo, Voltore pa ga s potvarjanjem resnice brani na sodišču. Foto: Peter Giodani/MGL

Ustvarjalci so med študijem vedno bolj posegali tudi po besedilu avstrijskega pisatelja in dramatika Stefana Zweiga, ki je Volponeja leta 1926 priredil in posodobil. Jonsonovo besedilo je iz verzov prelil v prozo, skrčil je število dejanj in prepolovil število oseb, nadel živalski imeni tudi pozitivnima likoma ter konec spremenil tako, da denar razkrinkanega Volponeja pripade Mosci.

V srži MGL-ove različice po besedah dramaturginje Petre Pogorevc ostaja jonsonovski junak, ki bolj kot po samem bogastvu hlepi po tem, da bi se igral, da bi izzival lovce na svojo dediščino in hkrati lastno smrt.

Zakaj sta torej kapitalizem in sreča po režiserjevem mnenju nezdružljiva? Kapitalizem zahteva večno akumulacijo, v tem večnem akumuliranju pa je tudi ogroženost vedno večja, kar pomeni, da se tudi užitek ves čas odmika in se z njim srečamo šele ob smrti. Igra po njegovih besedah pripoveduje o nas samih, o tem, da smo pripravljeni za navidezno srečo, ki je skrita v bogastvu, izgubiti lastno srečo, da nas to, kar nas žene, v resnici žene v nesrečo.

Negativni liki imajo po vzoru srednjeveških bestiarijev živalska imena: ob lisjaku Volponeju so tu podrepna muha Mosca, jastreb Voltore, krokar Corbaccio in črni vran Corvino. Foto: Peter Giodani/MGL

Lik Mosce, igra ga Jaka Lah, je od Jonsonove igre doživel največje spremembe. Je razširjen in poglobljen, poleg tega je zaostren njegov odnos z Volponejem. Voltore je Gašper Jarni, Corbaccio Jožef Ropoša, Corvino Jernej Gašperin, Colomba Ana Pavlin k. g., Canina Tanja Dimitrievska, Leone Matej Zemljič, Sodnik Mario Dragojević k. g. in Poveljnik Boris Kerč.
De Brea je tudi scenograf in oblikovalec svetlobe, kostumograf je Leo Kulaš, avtor videa Izidor Farič.

V MGL-ju premierna uprizoritev predstave Valpone