Če smo bili še ne tako dolgo nazaj omejeni na spremljanje televizijskih vsebin brez možnosti izbire, kaj bomo gledali na sporedu ob določenem dnevu in uri, so danes stvari v mnogočem precej drugačne. Kako pa je bilo včasih?

Ozrimo se dobro stoletje v preteklost, natančneje sto dvaindvajset let, v zdaj že dokaj oddaljeno leto 1897. Morda bi, ob dosežkih našega modernega časa, napačno domnevali, da naši predniki, takrat razkropljeni po več deželah Avstro-Ogrske, niso bili obveščeni o pomembnih, nekoliko manj pomembnih, pa tudi nenavadnih ter popolnoma življenjskih dogodkih in prigodah znotraj ter zunaj meja Dvojne monarhije. V naslednjih nekaj prispevkih bomo predstavili te pomembne, manj pomembne, nenavadne ter čisto življenjske dogodke, ki so odmevali v medijih na Slovenskem ob skorajšnjem prelomu stoletja. Takratni mediji so bili seveda omejeni na časopisje, ki je bilo tudi pri nas kar dobro zastopano. Tako so bili na Kranjskem med najbolj branimi Slovenec in Slovenski narod, pa tudi Kmetijske in rokodelske novice, znane tudi pod krajšim imenom Novice. Pogledali si bomo, o čem vse se je poročalo v zgodnji pomladi "davnega" leta 1897.

Na današnji dan, ko se športni svet spominja tretje obletnice smrti izjemnega borca Muhammada Alija, z rojstnim imenom Cassius Marcellus Clay mlajši (17. januar 1942–3. junij 2016), pa posvetimo nekaj trenutkov dvoboju, ki je potekal skoraj pol stoletja pred njegovim rojstvom. V ZDA sta se za naslov prvaka v težki kategoriji spopadla Bob (Robert) James Fitzsimmons in James John Corbett. Tednik Novice je o "pestenju", kot se je v tistem času reklo dogodku, ki se je zgodil na dan sv. Patrika (17. marec), poročal z dvomesečno zamudo (21. maja), je pa zato bralcem ponudil natančen opis boksarskega dvoboja, ki je potekal prek luže, čeprav komentar avtorjev besedila, kot bomo lahko videli v nadaljevanju, ni bil ravno prizanesljiv do tega športa. Prav tako se je piscem v besedilo prikradlo nekaj vsebinskih in tipkarskih napak, tako je tudi priimek enega izmed borcev – Bob Fitzsimmons vsakokrat zapisan brez črke s - kot Fitzimmons.

Kljub temu pa naj nas čar stare slovenščine za nekaj trenutkov popelje v devetnajsto stoletje, čas, ki je bil v mnogočem drugačen od današnjega, toda zato nič manj privlačen.

Pestenje
"Ozrimo se na najposlednje pestenje, katero se je vršilo 17. marca v Nevadi, državi Nebraska [napačno, op. a.] v Ameriki kakor poroča `Am. Slov.´ [Amerikanski Slovenec je najstarejši časopis Slovencev v ZDA, op. a.] Razvideli bodemo na kako nizki stopinji omike smo v dobi `razsvitljenega´ devetnajstega stoletja."

"Malo mesto Nevada je bilo doslej povsem mirno, prebivalci mesta so delavni ljudje. Misel, da bi se pestenje v tej državi vršilo, rodila se je prvemu v glavi Mr. Smithu, kateri je metal denar na desno in levo, da bi se le uresničila njegova želja, in da bi pridobil dovoljenje z višjega mesta, da se sme pestenje javno vprizoriti v Nevadi. Posrečilo se mu je pridobiti za to srca vseh merodajnih krogov. Toda kmalu na to zagnali so velik hrup večji in manjši časniki in če tudi so ostro prijemali zavoljo tega guvernerja in poslance, vse ni nič izdalo. Misel ta je vendar dosegla toliko, da je javno pestenje za vselej pokopano in da se ne vprizori nobenkrat več niti v državi Nevadi, niti v kateri drugi državi Zjedinjenih držav."

"Preidimo k stvari. Ljudje so vreli v Nevado že tri dni preje, predno se je imela igra pričeti. Prihajali so radovedneži, po številu več tisoč iz Čikage, Bostona, New Yorka, St. Louisa, Philadefije; iz lepe solnčne Kalifornije videti je bilo, da so ljudje najbolj zastopani. Bogatini so naročili iz strankarskega namena železničnim družbam, naj ne odjenjajo s cenami pri osebnih vlakih, češ da se ne zanimajo za pestenje. Ker je pot sila dolga in vožnja draga, ni bilo došlo tja razven bogatinov in domačih ljudij prav nič zunanjih, manj premožnih."

"Nestrpno je pričakovala gospoda trenutka, ko se prične pestenje. Ob deveti uri bila je v areni (prostor, kjer se vrši pestenje) tolika gnječa, da je mnogim slabo prihajalo, jeden podjetnikov pestenja je celo v nezavest padel. Vreme namreč je bilo kakor sredi poletja."

"Dogovorjeno je bilo, da bo stal sedež v prvi vrsti 10 dolarjev, ali ko so podjetniki videli hud pritisk občinstva, nastavili so sledeče cene za vstop v areno: Sedež v prvi vrsti za jedno osebo 40 dolarjev, drugi sedeži po 30, 20 in 10 dolarjev, na skrajnem vrhu, kjer je bilo natlačeno polno ljudstva, stala je vstopnica 5 dolarjev. Vstopnina je vrgla 175.000 dolarjev."

"Od vseh stranij je bila arena pokrita, le z vrha ne. Ko se je ob 12. uri pestenje pričelo, ljudje so bili kakor omamljeni. Nam se utegne to čudno zdeti, ker nimamo pojmov o tej igri. Nestrpnost postajala je skrajna.

In zakaj? Zato, ker so se vršile velike in majhne stave v areni, in to je stavoželjnim ljudem pamet osolilo. [Na stavnicah je kazalo, da bo zmagovalec Corbett, op. a.] Corbett je bil ljubljenec večine navzočih, saj ni čudno, ker velik del navzočih so bili igralci in ljudje, kateri si ne služijo z žuljavimi rokami kruha; bili so torej za Corbetta, ki je tudi mlad igralec ter spada v ono vrsto ljudi, kateri nemoralno žive. Corbett se je ločil od prve žene ter vdrugič poročil z damo, katera ni bila na dobrem glasu.

Vse drugače je omeniti o Fitzimmonsu, on živi zmerno. Da ima ženo ostrega značaja vidimo iz tega, ko je kot gledalka iz prostora vpila nad svojim možem: `Čuj ti Bob (to je Fitzimmonsovo ime), ne postani kukavica nasproti kukavičnemu protivniku tvojemu, udari ga, toda ne po glavi, se strani, ne glej na par kapljic krvi, ki ti prihajajo iz ustnic (Fitzimmons je krvavel od udarca Corbettu) drži se možato, sicer te zamenjam. Nekoč hotela je celo čez ograjo priti in pomagati možu Corbetta tepsti, kar pa so redarji brzo zabranili ter jo pomirili."

"Navadno je, da se pestilca pozdravita predno se pričneta boriti in v ta namen zadostuje, da si podasta desnico. Corbett prvi ponudi Fitzimmonsu pozdrav, ali ta mu na začudenje vseh pozdrav odkloni. To je storil vsled tega, ker ga pri dveh jednacih prilikah Corbett ni hotel pozdraviti. Ta čin je Corbetta zelo vznemiril, lahko se mu je to iz obraza videlo.

Po pestilskem določilu, morata se oba borilca najprej tehtati. Corbett je imel 183 funtov [83 kg; po drugih virih pa 180 funtov ali 81,5 kg, op. a.], Fitzimmons pa 157 ½ funtov [71 kg, oziroma 168 funtov ali 76 kg, op. a]."

"V začetku borbe bil je Corbett zmagalec, vedno se kazal hitrejega, nego njegov nasprotnik. Fitzimmons je pustil Corbetta, da se je s tem utrudil, vedno pa gledal, da bi ga z jednim dobro preračunjenim udarcem uničil. In kakor je mislil, prav tako se je zgodilo. Po ustanovljenem dnevnem redu je bila borba razdeljena v dva dela, namreč 3krat sta se sprijela, a enkrat imela sta odmor. Blizu njiju stal je človek, kateri je borbo ravnal in borilca k nji klical, dalje bile so prisotne priče, kakor je to v navadi pri dvobojih, in zraven tega bilo je še šest slug, kateri so pestilcema pri vsakem odmoru brisali kri in ju umivali. Prve sedeže so zavzemali odlični ljudje, kakor sodniki, veletržci, advokati in na stotine časnikarjev."

"Pri 14. klicu opazilo je ljudstvo vidno pehanje moči Corbetta, to priložnost je Fitzimmons porabil v to, da je z dobro preračunjenim udarcem udaril Corbetta po zgornjem delu srca tako, da je Corbett padel na kolena. Po vsej areni je nastalo veliko upitje, krik in ploskanje je pozdravljalo Fitzimmonsa. Ljudje so bili pač brez čutil, brez usmiljenja, ko so ploskali in se navduševali za človeka, kateri je skoro ubil druzega člověka, kajti Corbett je tako težko dihal po prizadetem udarcu, da se je splošno mislilo, da umira. Nadzornik pri pestenju naštel je do deset, toda Corbbett ni mogel vstati. Ko je izustil številko enajst je šele Corbett vstal. Kakor razdražen lev, ne zmeneč se za predpisana določila o pestenju, se je zagnal v Fitzimmonsa vnovič in da niso razsojevalci in priče naredili miru, bil bi gotovo jeden teh dveh mrtev. Določili so, da je borbo dobil Fitzimmons."

"Fitzimmons je takoj odpotoval v San Francisco z 33 tisoč dolarji v gotovini, kar je prejel od podjetnika tega pestenja. Kar pa je posebej prejel, pa gotovo presega omenjeno svoto. Govori se, da znašajo vse stave izven tega mesta blizu pol drug milijon dolarjev.

Obadva pestilca sta rojena od irskih starišev ali po narodnosti se imenuje Corbett, kot rojen Amerikanec, a Fitzimmons je rojen v Avstraliji in običajno tam prebiva.

Čez nekaj časa po dovršeni borbi se je zavedel Corbett, ali udarec bode dlje časa občutil. Njegova dva brata sta mu pomagala obleči se. Ko se je Corbett umiril, jel je jokati kakor malo dete, brata sta ga tolažila kar se je dalo. Prisotnim je pravil, da je za trdno mislil, da ga je Fitzimmons ubil. Zdravniki so ga v navzočnosti prič preiskali in našli, da ni pogubno ranjen, in da mu z udarci ni nobene kosti poškodoval."

"V areni opaziti je bilo guvernerja države Nevada, ki je neki kričal in ploskal Fitzimmonsu, kakor vsak drugi udeleženec. Ta pojav pač ni povsem originalno amerikanski. Pri dohodu v areno bil je vsakdo skrbno pregledan, da ne bi imel seboj kacega orožja, s katerim bi utegnil napraviti nered. Bali so se, da ne bi med stavami prišlo do izgredov, kar se pa ni zgodilo."

Dvoboj na filmskem platnu
Boksarski spektakel, kot bi dogodek verjetno poimenovali danes, je odmeval daleč prek meja Nevade. K temu je v veliki meri pripomogel tudi dobrih devetdeset minut dolg nemi film, ki je bil premierno predvajan 22. maja 1897. Dvoboj je postregel s presenetljivim zmagovalcem, ki mu stave niso pripisovale prevelikih možnosti za zmago, odziv na film pa je bil tudi nekoliko drugačen od pričakovanja. Ustvarjalci so film namenili predvsem moškemu občinstvu, ki običajno spremlja tovrstne športne dejavnosti, zato so bili precej začudeni nad velikim zanimanjem pripadnic nežnejšega spola nad filmom, kar pa se je poznalo tudi pri prihodkih.

Čez štirinajst dni bomo namenili nekaj pozornosti še drugim dogodkom, ki so odmevali v naših krajih spomladi 1897.