Josip (Jožef) Stritar se je kot zadnji izmed šestih otrok rodil Andreju in Uršuli 6. marca 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah. Njegov precej razvejan kmečki rod je živel v okolici Velikih Lašč, na Brodu pri Leskovcu in v Pobočju. Dve leti je obiskoval velikolaško šolo, jeseni 1846 pa je s 3. razredom normalke nadaljeval v Ljubljani. Leto pozneje je kot gimnazijec postal sošolec znamenite generacije vajevcev, a v Vaje ni pisal. Bil je vzoren učenec, vsakoletni dobitnik prve ali druge nagrade, kar ga je vpisalo med gojence tedanjega Alojzijevišča, vendar je v sedmem gimnazijskem razredu iz zavoda izstopil, ker je spoznal, da duhovniški poklic ni zanj.

Prelomni Dunaj
Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je kljub željam ljubljanskega škofa A. A. Wolfa, da bi študiral na tamkajšnji orientalni akademiji, vpisal študij klasične filologije. Študij sta mu omogočila stric Janez in brat Andrej, oba zapisana duhovniškemu poklicu, prejemal je tudi vseučiliško štipendijo, da pa je bilo njegovo tedanje življenje finančno boljše, je kot domači učitelj poučeval v premožnih meščanskih družinah.

Študij in liberalno okolje prežeto s Schopenhauerjevo filozofijo sta mladega Stritarja oblikovala v intelektualno dejavnega človeka z željo po spoznavanju evropske književnosti in potovanjih. Od konca julija do začetka septembra 1861 je potoval po Belgiji in Franciji, leta 1871 je obiskal Švico, 1873 in 1873 je bil v Dresdnu, v Slovenijo pa ni prišel pogosto. Večino svojih popotovanj je Stritar opisal v Popotnih.

Korespondenčne vezi
Čeprav Stritar, ki se je leta 1873 poročil s kmečkim dekletom iz Aspanga pri Dunaju, ni živel v svoji domovini je bil z njo v precejšnih stikih, vendar se ga slovensko življenje ni dotaknilo neposredno. Bil je gosposki, svetovljanski in zelo razgledan po tedanji Evropi, v razmerju do novih literarnih tokov pa malo konservativen. Leta 1866 je napisal odmeven uvod v novo izdajo Prešernovih Poezij in s svojim obsežnim znanjem razkril umetniško vrednost Prešernovih pesmi in utemeljil osnovne premise novega pojmovanja književnosti.

Svoje misli in pojmovanje literature je poglabljal in razširjal v Kritičnih pismih objavljenih v Slovenskem glasniku (1867-68). Svoje sodelovanje z Jurčičem in Levstikom – z njima je sodeloval že leta 1866, ko so skupaj izdali Klasje – je nadaljeval pri zborniku Mladika, kjer je objavljal pesmi in prozo. V tem času je bil Stritar novo središče slovenske književnosti z zbrano druščino mladih, ki so ga poslušali z zavzetostjo, občudovanjem in odobravanjem.

Leta 1870 je na Dunaju začel z izdajanjem revije Zvon, v katero je večinoma pisal kar sam, kar mu je omogočilo popoln razvoj in razkritje lastnega umetniškega in kulturnega nazora. Časopis je po letu dni prenehal izhajati, zaradi nasprotovanj Levstikovi Pavlihi; z novičarsko mentaliteto je Stritar pozneje obračunal v Prešernovih pismih iz Elezije (1872) in Dunajskih sonetih (1872).

Ponovno z Zvonom
Leta 1876 se je znova lotil izdajanja leposlovnega glasila in obnovil Zvon. Nova revija je odražala precejšen prepad med Stritarjevim svetovnonazorskim pogledom in slovenskim občinstvom, kar je izhajalo tudi iz njegovega nepoznavanja slovenske in družbene resničnosti, s katero je imel le korespondenčne stike (L. Pesjakova, Fr. Levstik, J. Cimperman).

Kljub temu je časnik postal vodilni slovenski književni list v letih svojega izhajanja, Stritar pa je v njem izdal večino svojih zrelih del. Leta 1880 je Zvon nehal izhajati, čez dve leti je Stritar postal solastnik Ljubljanskega zvona, vendar je bil v tem času že precej ustvarjalno oslabel. V devetdesetih letih 19. stoletja se je posvetil predvsem pisanju mladinske književnosti; izdal je štiri knjige Pod lipo (1895), Jagode (1899), Zimski večeri (1902) in Lešniki (1906).

Zadnja leta doma
Po prvi svetovni vojni, leta 1923, se je naselil v Rogaški Slatini, dodeljena mu je bila narodna pokojnina in tudi red svetega Save III., že leta 1919 pa je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je v Rogaški Slatini 23. novembra 1923.

L. Š.