Med vsemi besedami, ki jih je zapisal Josip Stritar, so bile tudi tiste, ki so bolj kot kompleksno zasnovano gledališko predstavo hvalile preprosto ljudsko gledališče. Foto: www.biblija.net
Med vsemi besedami, ki jih je zapisal Josip Stritar, so bile tudi tiste, ki so bolj kot kompleksno zasnovano gledališko predstavo hvalile preprosto ljudsko gledališče. Foto: www.biblija.net
Boštjan Narat
Kot avtor glasbe se tokrat predstavlja Boštjan Narat. Foto: Alan Orlič

Na spored je prišla druga Slodra oziroma projekt povezovanja odlomkov iz slovenske dramatike s konca 19. in z začetka 20. stoletja v predstavo. Pod naslovom Dolina solz - Čez sto let bo vse za nami so v režiji Tomaža Štrucla Daša Doberšek, Gašper Jarni, Uroš Maček in Ajda Toman odigrali predstavo, ki skoraj ironično sledi Stritarjevim načelom.

"Za gledališče je dovolj preprost vaški oder, na katerem bi preprosti igralci igrali preproste igre iz življenja za življenje. /…/ Pišimo igre iz navadnega življenja, da bodo vsakemu preprostemu človeku umevne. Zdrave naj bodo in jedrnate, polne krepkega čuta, ki sega v srce; preprosto dejanje, malo oseb, da ne bode treba drugih priprav." Stritarjev traktat, naj zveni še tako zastarelo in omejujoče, je vendarle omogoče upoštevati tudi pri ustvarjanju sodobne gledališke predstave. Seveda je v tem primeru vanjo zelo verjetno vključena ironija.

Čez sto let se vse obrne po starem
V Gleju pa so se ob Stritarjev zapis "zataknili" tudi zato, ker 100 let po začetku evropeizacije slovenske gledališke produkcije ta vedno bolj privoljuje v Stritarjeve argumente. To očitno hoče občinstvo. Dolina solz je zato namenjena prav občinstvu in slovenski majhnosti, ki proti temu občasno "benti", a je to izražanje jeze bolj ali manj omejeno na deklarativno raven; v sebi ostajajo "zaplankanci".

Namesto afirmacije svoje osebe iskanje razločkov od drugih
Glejevci so o predstavi zapisali: "Dolina solz je zgodba greha, razvalin življenja, maščevanja srenje, bratov, hčera, mater, dedičev nebeškega kraljestva, skratka Amerikancev, ki strti, na smrt obsojeni in samosvoji med krivico in dobroto v blodnem ognju, kadar se utrga oblak kot Hrastovi, Kreflovi, Vrankoviči, Mrakovi, Logarjevi in kar jih še je doživijo očiščenje ali pač izgon iz raja." Predstava zato izkazuje žalostni dejstvo, da Slovenci svojo identiteto največkrat definirajo in uresničujejo kot negacijo. Ne ugotavljajo, kaj v resnici so, ampak se večno primerjajo z drugimi in iščejo razloček med seboj in tistim, kar jim pri drugih ni všeč.

Pri tej predstavi o "resnici" o Slovencih je kot avtor glasbe sodeloval Boštjan Narat, ki je pri svojem delu črpal iz zapuščine Albina Zavadlava, dramske odlomke sta izbrala Branko Jordan in Magda Lojk, na kostumih pa najdemo "etiketo" z imenom Mateja Benedetti.