Razglednice preteklosti
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 29 glasov Ocenite to novico!
Italijanska kostnica nad Kobaridom.
Italijanska kostnica nad Kobaridom. Foto: Rok Omahen
Plinske maske
Plinske maske: 2 – ruska, 3 – avstro-ogrska, 5 – britanska, 6 – italijanska, 4 – navodila za uporabo plamenometalca. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Reka Soča pri Mostu na Soči
Reka Soča pri Mostu na Soči. Foto: Rok Omahen
Spominska plošča ob italijanski kostnici.
Spominska plošča ob italijanski kostnici. Foto: Rok Omahen
Načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske feldmaršal Franz Conrad von Hötzendorf
Načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske feldmaršal Franz Conrad von Hötzendorf. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko odlikovanje – vojaški zaslužni križec Svetozarja Borojevića. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Avstro-ogrsko odlikovanje – vojaški zaslužni križec Svetozarja Borojevića. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Vršič
Pomembna oskrbovalna pot med prvo svetovno vojno je bila cesta na Vršič. Foto: Rok Omahen
Pogled z Vršiča.
Pogled s prelaza Vršič. Foto: Rok Omahen
Pogled z Vršiča.
Pogled s prelaza Vršič. Foto: Rok Omahen
Pogled z Vršiča.
Pogled s prelaza Vršič. Foto: Rok Omahen
Ostanki s tirolskega bojišča
Ostanki s tirolskega bojišča. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Dolina reke Soče pri Mostu na Soči. Na desni naselje Modrej.
Dolina reke Soče pri Mostu na Soči. Na desni naselje Modrej. Foto: Rok Omahen
Ostanki prve svetovne vojne v bližini Tržiča (Monfalcone).
Ostanki prve svetovne vojne v bližini Tržiča (Monfalcone). Foto: Rok Omahen
Ostanki prve svetovne vojne v bližini Tržiča (Monfalcone).
Ostanki prve svetovne vojne v bližini Tržiča (Monfalcone). Foto: Rok Omahen
Ostanki prve svetovne vojne v bližini Tržiča (Monfalcone).
Ostanki prve svetovne vojne v bližini Tržiča (Monfalcone). Foto: Rok Omahen
Italijanski plamenometalec. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi.
Italijanski plamenometalec. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Ročna granata francoske izdelave, polnjena z bojnim plinom
Ročna granata francoske izdelave, polnjena z bojnim plinom. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Filter avstro-ogrske plinske maske
Filter avstro-ogrske plinske maske. Hrani Vojaški muzej Žižkov v Pragi. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Sežani
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Sežani. Foto: Rok Omahen
Grob topniškega poročnika Bernharda Rothfelda na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču v Sežani
Grob topniškega poročnika Bernharda Rothfelda na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču v Sežani. Poljak, ki je služil v cesarsko-kraljevi vojski, je padel v deseti soški bitki. Foto: Rok Omahen
Grob sedemnajstletnega avstro ogrskega vojaka v pokopališču v Sežani
Grob sedemnajstletnega avstro-ogrskega vojaka v pokopališču v Sežani. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Sežani
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Sežani. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini. Foto: Rok Omahen

Dodaj v

Sto let, odkar so soško fronto stresli prvi boji – 2. del

Dvanajst soških bitk
31. maj 2015 ob 10:00,
zadnji poseg: 31. maj 2015 ob 11:36
Ljubljana - MMC RTV SLO

Slab mesec je manjkal do prve obletnice sarajevskega atentata, ki je pahnil svet v štiriletno morijo. V letu dni vojne so se naši predniki borili in umirali za cesarja daleč na vzhodu dvojne monarhije na ruski fronti. 23. maja 1915 pa je nastopil dan, ko je bilo treba braniti domačo zemljo proti italijanskemu agresorju.

Ob deseti uri in trideset minut tega dne je italijanski veleposlanik Giuseppe Gualtieri d´Avarna avstro-ogrskemu zunanjemu ministru grofu Buriánu izročil noto z vojno napovedjo kralja Viktorja Emanuela III. Zunanji minister je po prejemu note nemudoma obvestil cesarja Franca Jožefa I. (18301916) in ministrskega predsednika grofa Karla von Stürgkha (18591916) ter poveljnika generalštaba cesarsko-kraljeve vojske generala in kasnejšega feldmaršala Franza Conrada von Hötzendorfa (1852-1925). Vojna na jugozahodu monarhije se je pričela.


Na jugozahodni fronti
Soška fronta, ki se je raztezala na dolžini devetdeset kilometrov ob reki Soči, od Rombona do Jadranskega morja, je bila del šeststokilometrske jugozahodne fronte, ki je potekala od prelaza Stelvio na italijansko-švicarsko-avstrijski meji in preko Tirolske, Karnijskih Alp ter Posočja do morja. Italijani so načrtovali prodor v osrčje monarhije. Pot bi jih vodila prek Beljaške in Celovške ter Ljubljanske kotline v smeri vzhoda oziroma severovzhoda proti Dunaju. Avstro-ogrski generalštab je glede na moč italijanske vojske predvideval, da bi jih avstrijski branitelji lahko zaustavili nekje na območju ljubljanske kotline, kar pa se na srečo naših prednikov ni zgodilo. Na postavitev obrambne linije so vplivale predvsem naravne danosti, saj so gore predstavljale mogočno oviro vsaki vojski, ki bi jih želela prečiti. Po drugi strani pa so gore, ki so ščitile pred prodorom sovražne vojske v notranjost monarhije, predstavljale svojevrsten izziv tudi za branitelje, ki so morali vzpostaviti obrambne položaje v živi skali, na nadmorski višini tudi nad dva tisoč metri.

Avstro-ogrski vrhovni armadni poveljnik med prvo svetovno vojno je bil najprej nadvojvoda Friderik (cesar Franc Jožef je bil že v letih), pozneje pa cesar Karel I. Poveljnik generalštaba avstro-ogrske vojske je bil na začetku vojne Franz Conrad von Hötzendorf, od februarja 1917 naprej pa Arthur Arz von Straußenburg. Poveljnik avstro-ogrskega vojnega letalstva je bil general Emil Milan Uzelac, vojne mornarice pa veliki admiral Anton Haus, od leta 1917 naprej pa admiral Maksimilijan Njegovan. Na italijanski strani je bil vrhovni armadni poveljnik kralj Viktor Emanuel III., načelnik generalštaba vojske je bil general Luigi Cadorna, od novembra 1917 naprej pa general Armando Diaz.


Na večinoma težko prehodnem gorskem območju soške fronte, pa tudi na nižjem kraškem terenu in v zaledju se je zbralo do tedaj nevideno število vojakov. Prek milijon mož sta vojskujoči strani premestili na območje; avstro-ogrski branilci so zbrali štiristo petdeset tisoč, Italijani pa kar sedemsto tisoč vojakov. Poveljstvo nad italijansko armado na soški fronti je prevzel general Luigi Cadorna, kasneje maršal Italije [čin je bil enakovreden feldmaršalu v Avstro-Ogrski], nasproti pa mu je stala avstro-ogrska peta armada pod poveljstvom generala pehote (General der Infanterie) in kasnejšega feldmaršala Svetozarja Borojevića von Bojne (18561920). Na tirolskem odseku fronte so Italijanom stali nasproti vojaki enajste avstro-ogrske armade pod poveljstvom generalpolkovnika (Generaloberst) Viktorja Dankla von Krásnika (18541941) in kasneje generalpolkovnika in kasnejšega feldmaršala Franza Rohra von Dente (18541927). Vsi trije visoki častniki pa sprva niso bili plemiškega porekla in so plemiške nazive dobili med vojno, kot priznanje za izjemne zasluge na fronti.

Razglas cesarja Franca Jožefa I. ob italijanski vojni napovedi
"Mojim narodom! Kralj italijanski Mi je napovedal vojno. Zvestobo je prelomila kraljevina italijanska svojima zaveznikoma kakor zgodovina ne pozna enakega. Več nego trideset let je trajala zveza, v kateri je mogla Italija množiti svojo teritorialno posest in se razcvitati, kakor nikdar ni slutila, tedaj nas je Italija zapustila v uri nevarnosti in je z razvitimi zastavami prešla v tabor naših sovražnikov. Mi nismo ogrožali Italije, nismo tratili njenega ugleda, nismo se dotaknili njene časti in njenih interesov; vedno smo zvesto izpolnjevali Svoje zavezniške dolžnosti in smo ji nudili Svojo zaščito, ko je šla na bojišče. Storili smo še več: Ko je začela Italija s svojim pohlepnim očesom gledati čez naše meje, smo bili odločeni za velike in bridke žrtve, za žrtve, ki so posebno bolele Naše očetovsko srce, samo da obranimo zavezniško razmerje in mir. Toda pohlepnost Italije, ki je mislila, da je treba izkoristiti trenutek, se ni dala potolažiti. In tako se mora izpolniti usoda. Mogočnemu sovražniku na severu so se Moje armade zmagoslavno upirale v desetmesečni gigantični borbi in v najzvestejšem sobojevništvu z vojskami Mojega presvetlega zaveznika. Novi zavratni sovražnik na jugu jim ni nov nasprotnik. Veliki spomini na Novaro, Mortaro, Kustoco in Vis, ki so ponos Moje mladosti, in duh Radeckega, nadvojvode Albrehta in Tegetthoffa, ki še živi v Moji vojni moči na kopnem in na morju, so mi poroki za to, da bomo tudi proti jugu uspešno branili meje monarhije. Pozdravljam Moje v boju izkušen zmagonosne čete. Zaupam njim in njihovim voditeljem! Zaupam Svojim narodom, kojih brezprimerni požrtvovalnosti gre Moja najiskrenejša očetovska zahvala. Vsegamogočnega pa prosim, da blagoslovi Naše zastave In vzame Našo pravično stvar v svoje milostno varstvo. Na Dunaju, dne 23. maja 1915. Franc Jožef s. r. Stürgkh s. r."


Italijani korakajo proti meji

Okoli polnoči s 23. na 24. maj je italijanska armada, ki je štela okoli dvesto petdeset tisoč mož, prišla do avstro-ogrsko-italijanske meje. Še preden so prišle do mejne črte, so avstro-ogrske obmejne baterije s Predela in območja Rabeljskega jezera odprle ogenj na prihajajočo vojsko. Spopad je bil kratke narave, saj je avstrijska vojska izpraznila območje in postavila obrambno črto bolj proti vzhodu, proti reki Soči. Boji prvega dne oziroma bolje rečeno noči so potekali v težkih razmerah, saj je na območju močno deževalo, v višje ležečih krajih pa tudi snežilo.

Na izpraznjenem območju spodnje Soče so Italijani zavzeli nekaj krajev brez spopadov. Največji uspeh so Italijani v začetni fazi bojev dosegli z zavzetjem Vršiča in Krna, ki so ga branili pripadniki madžarskega honvéda. Cadorna je na Krn poslal svoje najboljše enote – alpince (specialne enote italijanske vojske v tistem času), na drugi strani pa so jim stale madžarske domobranske enote, ki so bile že v svoji osnovi sestavljene iz rezervistov. Poleg vsega pa Madžari nikakor niso bili vajeni tako visokih nadmorskih višin, kar je predstavljalo še dodatno težavo za avstro-ogrsko stran. Z zavzetjem Krna in prelaza Vršič ter okoliških vrhov so si Italijani ustvarili precejšnjo taktično prednost, ki pa je niso znali izkoristiti. General Cadorna je veljal za previdnega poveljnika in ni želel preveč tvegati, zato se je po začetnih uspehih odločil počakati na dodatne okrepitve, kar pa je avstro-ogrski strani prišlo še kako prav, da so lahko utrdili obrambne položaje in pripeljali svežih moči na fronto. V začetnih operacijah v prvem mesecu bojev na soški fronti so na vsaki strani našteli po okoli enajst tisoč žrtev. Podatki o številu žrtev (vključeni so vsi vojaki, ki niso več sposobni za bojevanje – mrtvi, ranjeni in ujeti) so različni in dostikrat tudi pomanjkljivi, zato jih velja vzeti kot okvirne.

Poleg redne cesarske in kraljeve vojske je imel cesar na razpolago tudi domobranske enote. V Cislajtaniji (avstrijskem delu države) so se te enote imenovale kaiserlich-königliche (k.k.) Landwehr (cesarsko-kraljevo domobranstvo), v Translajtaniji (madžarskem delu države) pa Magyar Királyi Honvédség (madžarsko kraljevo domobranstvo) ali krajše Honvéd. Največja enota cesarsko-kraljeve vojske je bila armada, zatem korpus, divizija, brigada, polk, bataljon, četa, vod in kot najmanjša enota oddelek.


Dvanajst soških bitk

Po mesecu dni manjših spopadov na soški fronti, ko so Italijani predvsem preverjali sposobnost avstro-ogrskih branilcev, so naposled sprožili prvo večjo ofenzivo. Prva soška bitka se je pričela 23 junija, natanko mesec dni po italijanski vojni napovedi. Zgodaj zjutraj so Italijani pričeli z obsežnim topovskim obstreljevanjem avstrijskih položajev, ki je trajalo kar teden dni in v katerem je sodelovalo okoli sedemsto topov. Po tednu dni obstreljevanja je v napad krenila italijanska pehota, ki je poskušala zavzeti Tolminsko in Goriško ter rob kraške planote. Boji so trajali še nadaljnjih sedem dni. V tem času je napadalcem uspelo zavzeti zgolj del kraške planote pri Sredipolju. Pri tem so izgubili petnajst tisoč mož, branilci pa pet tisoč mož manj.
Dobrih deset dni premora je bilo dovolj, da so bile italijanske čete pripravljene za novo ofenzivo.

Druga soška bitka se je pričela 18. julija in je trajala vse do 10. avgusta. Italijani so usmerili svoje sile na Goriško in na Kras, toda brez večjih uspehov. V treh tednih bojev niso dosegli svojih ciljev, posrečilo se jim je zgolj zavzeti Batognico na Krnskem pogorju, kar je prisililo avstro-ogrske čete v umik na rezervne položaje okoli šesto metrov niže. V drugi soški bitki so na vsaki strani popisali okoli štirideset tisoč žrtev (mrtvih, ranjenih, ujetih). Sledilo je dvomesečno zatišje pred večjimi boji, ki so sledili v oktobru in novembru 1915. V tretji soški bitki so Italijani zopet poskušali prodreti na Goriško in zavzeti mesto Gorico, vendar so avstrijski branilci mesto obvarovali. Prav tako neuspešen je bil italijanski napad na Doberdob, kjer so imeli napadalci petinšestdeset tisoč žrtev, branilci pa dvainštirideset tisoč. Med tretjo in četrto soško bitko je bilo le pet dni zatišja, nato pa so topovi zopet zagrmeli. Glavni cilj italijanskih napadalcev je bilo uničenje Gorice in prodor na Tolminsko. S silovitim topniškim in letalskim bombardiranjem so 18. novembra Italijani popolnoma razrušili Gorico, vendar v mesto niso vkorakali. Pred tem so sicer pozvali prebivalce, naj mesto zapustijo, ker bodo sicer na milost in nemilost prepuščeni italijanskim granatam in bombam. Boji v četrti soški bitki so trajali do 5. decembra, ko je bilo vreme v gorah že zelo težavno za bojevanje, saj je snežilo, na spodnjem delu fronte, na Krasu pa je močna burja vojakom prav tako grenila življenje. Uspehi italijanske vojske so bili zanemarljivi, zavzeli so nekaj vasi, sicer pa se potek fronte ni kaj bistveno spremenil. Po drugi strani pa so bile izgube za tako malo pridobljenega ozemlja strašljivo velike. Italijani so na svoji strani, v zadnjih dveh bitkah leta 1915, našteli sto šestnajst tisoč mrtvih, ranjenih in ujetih, na strani Avstro-Ogrske pa je bilo mrtvih, ranjenih in ujetih precej manj vojakov, vendar še vedno ogromno – enainsedemdeset tisoč. Skupno so prve štiri soške ofenzive na italijanski strani, po njihovih lastnih podatkih, zahtevale okoli dvesto trideset tisoč mrtvih in ranjenih. Zima 1915/1916 je minila kolikor toliko mirno. Izvedba večjih ofenziv v času najhujše zime bi bila popolna norost in tega so se zavedali na obeh straneh. Kljub vsemu pa to ni pomenilo, da je bilo življenje vojakov kaj lažje. Bivanje v kavernah in držanje obrambnih položajev visoko v gorah, pri temperaturah globoko pod ničlo in v visokem snegu ter ob stalni nevarnosti snežnih plazov je bilo vse prej kot preprosto.

"Z vstopom Italije v vojno se je pomnožilo število vojskujočih se narodov za 36 milijonov. Države, ki se vojujejo štejejo skupaj okrog 933 milijonov prebivalcev torej več kakor polovico vsega človeštva! Avstrija 52 milijonov, Nemčija s kolonijami 80 milijonov (65 + 15), Anglija s kolonijami 420 milj. (45,5 + 374,5), Francija s kolonijami 93 milijonov (39,6 + 53), Rusija 170 milijonov; Japonska 70 milijonov; Belgija 7,4 milijonov; Srbija 4,2 milijonov; Črna gora 0,5 milijonov; Italija 36 milijonov."


Pomlad 1916 prinese nove ofenzive

Pomlad je prihajala v deželo in mesec marec je znal biti že kar prijeten. Seveda pa to ni veljalo za dvatisočake, na katerih je v začetku ter sredi marca vladala še prava zima. Po trimesečnem zatišju so Italijani znova krenili v ofenzivo. V peti soški bitki, ki je trajala med 11. in 16. marcem, vsega pet dni, so napadalci poskušali zavzeti cilje, ki jih v letu 1915 niso uspeli doseči – zasedbo Gorice, glavni namen pa je bil razbremeniti zaveznike pri Verdunu. Francoske oblasti so pritiskale na Italijane, da krenejo v ofenzivo in tako vsaj delno prisilijo centralne sile, da popustijo pritisk na zahodni fronti, kjer so Nemci dosegali uspehe.

Pomlad 1916 pa je z izjemo statusa quo na jugozahodni fronti povzročala avstro-ogrskemu generalštabu kar precej sivih las. Razmere na vzhodni fronti so bile vse prej kot spodbudne, saj so bili Rusi v uspešni ofenzivi, s katero so cesarsko-kraljeve čete potisnili proti zahodu ter ji prizadejali prek četrt milijona izgub. Dopolnitev razredčenih polkov na vzhodu je bila tako nujna, zato so del moštva s soške fronte prerazporedili v Karpate. Avstro-ogrske premestitve so opazili tudi v italijanskem generalštabu, kjer so za začetek avgusta načrtovali novo ofenzivo. Uvod v šesto soško bitko se je pričel 4. avgusta s silovitim italijanskim obstreljevanjem avstro-ogrskih frontnih položajev. Premoč v tehniki in moštvu je bila izrazita. Italijani so imeli na voljo več kot tisoč dvesto topov, na drugi strani pa jim je stalo še ne štiristo avstrijskih topov. Manj očitna, toda kljub temu precejšnja premoč je bila tudi na strani vojaštva, kjer so Avstrijci premogli oseminsedemdeset bataljonov, Italijani pa kar dvesto tri. Avstrijski branilci pod poveljstvom Svetozarja Borojevića so se silovito upirali, toda spričo velikanske italijanske premoči so bili pri svojih prizadevanjih neuspešni. Utrdbe na Sv. Mihaelu, v Podgori, Oslavju in na Sabotinu so padle in tudi padec Gorice je bil neubežen. Borojević, ki je bil tri mesece pred šesto soško ofenzivo povišan iz čina generala pehote (General der Infanterie) v generalpolkovnika (Generaloberst) avstro-ogrske armade, je ukazal umik na levi breg reke Soče, kjer je že pred tem pripravil rezervne obrambne položaje za primer, da bi se moral umakniti. Umikajoča avstro-ogrska vojska je za seboj porušila vse preostale mostove čez reko Sočo, med zadnjimi ravno znameniti kamniti železniški most pri Solkanu. S tem umikom je bila Gorica prepuščena italijanskim napadalcem, ki so jo brez upora lahko zasedli. Kljub umiku so nekatera območja, kot je bil Sabotin, branili do zadnjega vojaka. Nova frontna črta je pomenila tudi izgubo doberdobske planote. Generalpolkovnik Borojević je organiziran umik avstro-ogrskih čet izvedel pod okriljem noči, tako da Italijani sprva sploh niso vedeli za umik, zato so še pol naslednjega dne s težkim topništvom obstreljevali (nekdanje) avstro-ogrske položaje in šele nato na območje poslali pehoto. Prodor italijanske vojske je branilcem uspelo zaustaviti na Banjški planoti, toda izgube so bile velike. V šesti soški bitki so branilci žalovali za šestdeset tisoč žrtvami, od tega je bilo enainštirideset tisoč ubitih in ranjenih ter devetnajst tisoč ujetih, napadalci pa so našteli enainpetdeset tisoč žrtev. Okupacija Gorice je bila pomembna predvsem za italijansko vojno propagando, ki je lahko javnosti slikala podobo zmagovite italijanske armade.

Slab mesec dni je minilo do naslednje večje italijanske ofenzive. Svetozar Borojević je v tem času od vrhovne komande zahteval nujno potrebne okrepitve, saj je bilo po zadnjih premestitvah in izgubah v šesti soški bitki stanje na bojišču že precej kritično. Generalštab je uslišal njegove prošnje in mu poslal petinšestdeset novih bataljonov in še okoli petdeset topniških baterij.

Poročanje srbskega časopisa Politika
"Italija se je odločila, da prične prodajati svoje simpatije in svoje sodelovanje. Javna dražba je že pričela in klic: `Kdo da več?´ je sedaj edini vodilni motiv italijanske politike. V zadnjem času se zdi, da se nagiba Italija bolj na stran tripleentente, iz česar je razvidno, da je stavila tripleententa večjo ponudbo. Nastopa Italije torej ni smatrati kot podpiranje v dosego skupnega cilja, v preustrojitev Evrope v smislu pravice in pravičnosti, ampak samo kot kupčijsko akcijo. Italija hoče napraviti ravno sedaj kupčijo, ker je mnenja, da je tripleententa že zvršila večji in težavnejši del akcije in je zato riziko za Italijo minimalen."


Sedma soška bitka
je trajala vsega tri dni. V njej so Italijani poskušali zavzeti Trst, kar pa jim ni uspelo. Pridobili pa so nekaj sto metrov avstro-ogrskega ozemlja. Osma soška bitka je bila še krajša, saj je trajala le od 10. do 12. oktobra 1916. Sorazmerno kratka ofenziva, s katero so Italijani želeli zavzeti Trstelj in Fajti hrib, pa nikakor ni bila zanemarljiva. Z vojaškega vidika sicer ni prinesla velikih ozemeljskih prednosti Italijanom bila pa je pomembna po količini orožja in vojske, ki se je zbrala v ofenzivi. Italijanska vojska je za dosego svojih ciljev namenila okoli tisoč topov, nasproti katerim je stalo le štiristo petdeset avstrijskih kosov topniškega orožja. Borojevićevi branitelji so šteli okoli sto tisoč vojakov, nasproti njim pa je stalo kar dvesto dvajset tisoč Italijanov. Po dobrih dveh dnevih sta obe strani našteli po dvajset tisoč mrtvih.

Dva tedna sta minila pred zadnjo večjo ofenzivo v letu 1916, deveto soško bitko. Konec oktobra in v začetku novembra 1916 so nad več krajev monarhije, med drugim tudi nad Sežano in območje okoli gradu Miramar, poleteli italijanski bombniki tipa Caproni in povzročili nekaj gmotne škode. Med tem so italijanske čete pričele novo ofenzivo in avstro-ogrski vojski prizadejale nekaj porazov na kraških planotah, kar je pomenilo premik fronte za nekaj kilometrov v notranjost monarhije. Kljub uspehom pa Italijani niso uspeli v glavnem cilju – zavzetju Trsta. Branitelji so izgubili skoraj štirideset tisoč vojakov, toda obramba je zdržala. Sledil je zimski premor.

"Tod sekla bridka bodo jekla…"
Ena izmed najbolj krvavih in obenem tudi najbolj nesmiselnih soških bitk, z vidika ozemeljskih pridobitev, je bila deseta soška bitka, ki je trajala skoraj mesec dni. Pozimi in spomladi so Italijani okrepili svojo armado z večjim številom novih vojakov ter topništvom. Avstro-ogrska stran je poskušala svoje vrste okrepiti tudi z vključevanjem mladoletnih vojakov, tako so na fronto poslali sedemnajstletne fante.

12. maja 1917 se je oglasilo dva tisoč tristo italijanskih topov, ki so na območju od Tolmina do morja pričeli silovito bombardiranje, ki je trajalo nekaj dni. Italijanom je do začetka junija 1916 uspelo prodreti nekaj kilometrov proti vzhodu, nato pa so Borojevićeve čete odgovorile s protinapadom, s katerim so izničile italijanske dosežke. Velikim izgubam navkljub je deseta soška bitka za avstro-ogrsko stran predstavljala pomembno strateško zmago. Branilci so imeli šestinsedemdeset tisoč žrtev, od tega je bilo mrtvih in ranjenih triinpetdeset tisoč, vendar vseeno precej manj kot na strani italijanskih napadalcev, ki so trpeli zelo hude izgube. Številčno največja italijanska vojska glede na predhodne soške bitke je imela sto devetinpetdeset tisoč žrtev, od tega je bilo mrtvih in ranjenih kar sto dvaintrideset tisoč vojakov.

Morija za nekaj kvadratnih kilometrov ozemlja je trajala do 5. junija. Neuspešen poskus preboja avstro-ogrskih obrambnih položajev, pa tudi neuspešen naskok na Trst so povzročili italijanskemu generalštabu kar precej preglavic. Za deseto soško bitko je italijanska stran pripeljala na bojišče do tedaj nevideno število vojakov, ki pa je bilo preseženo v enajsti soški bitki, v kateri so Italijani želeli dokončno obračunati s trdovratnim nasprotnikom na vzhodu in zlomiti monarhijo s prebojem fronte ob Soči. V ta namen so po celotni fronti namestili kar tri tisoč šesto topov in več kot pol milijona vojakov, natančneje šesto tisoč. 17. avgusta 1917 so italijanski topovi zagrmeli, že naslednji dan pa je šla v boj italijanska pehota, ki je v prvih dneh enajste soške bitke zabeležila nekaj uspehov. Že 18. avgusta je pet italijanskih divizij prekoračilo Sočo na območju med Doblarjem in Desklami in nadaljevalo v smeri vzhoda proti osrednjem delu Banjške planote, kjer so avstro-ogrske čete prisilili v umik na rezervne položaje in kasneje zasedli tudi te. Tudi dodatne Borojevićeve okrepitve niso zaustavile italijanskega napredovanja na Banjšicah, zato se je po posvetovanju s svojimi štabnimi častniki odločil za taktični umik v notranjost. S tem je želel razpotegniti italijanske oskrbovalne poti, saj je bila oskrba z vodo v poletnem času spričo neugodnih kraških hidroloških razmer na Banjški planoti še toliko težja. Premik v notranjost je tudi onemogočal delovanje italijanskega topništva, saj so imeli topovi omejen doseg, Borojević pa je tudi pridobil nekaj dragocenega časa za utrditev nove obrambne linije, ker je vedel, da Italijani na izpraznjena območja napredujejo zelo previdno in počasi. V protinapadih je avstro-ogrskim enotam sicer uspelo zavzeti nekaj izgubljenega ozemlja, Italijani pa so dosegli pomembno strateško prednost z zavzetjem Banjške planote, toda ob izjemno velikih izgubah. Mrtvih, ranjenih in ujetih je bilo, v slabem mesecu dni, kolikor so trajali spopadi, na italijanski strani sto šestinšestdeset tisoč, na avstro-ogrski pa sto deset tisoč.

"Mi ne potrebujemo Italije in nočemo zato za njeno pomoč žrtvovati ničesar"
"Sicer je res, da Avstrija sedaj ne razpolaga več s prvovrstnim vojaštvom, da bi ga lahko poslala v boj proti Italiji. Kljub temu pa je sigurno, da bo Avstrija v slučaju vojne z Italijo v najslabšem slučaju pokazala energično defenzivno stališče. Radi tega ni izključeno, da bi Italija mesto pomoči, na katero upa trosporazum, prinesla v vojne uspehe — minus. Iz tega stališča bi bilo dobro, ako bi se vrednosti nastopa Italije v sedanji vojni ne precenjevalo. Sicer pa tudi za tripleentento ne bi bilo ravno laskavo, ako bi bila odvisna od vojne sile, ki prodaja svojo službo za tako visoko ceno. Najžalostnejše pri tem je, da smo mi [Srbija, op. a.] objekt o katerem se razpravlja. Anglija in Francija, ki se pogajata z Italijo v imenu tripleentete, podeljujete koncesije na račun Srbije in jugoslovanstva. Tripleententa daje Italiji koncesije na račun svojega zaveznika Srbije. Srbija ne zahteva in tudi ne potrebuje od Italije nobene pomoči, najmanj pa je zato, da bi dobila Italija kako jugoslovansko ozemlje. Če je tripleententa navezana na italijansko pomoč, naj plača zato potrebno ceno iz svojega lastnega žepa. Ona ima dovolj ozemelj, s katerimi lahko svobodno razpolaga, ne da bi s tem kršila pravice tretjih. Savojska, Korzika, Malta, Tunis, Alžirija, Mala Azija in Egipt, bi bili čisto dobri konpenzacijski objekti za Italijo. Mi smo popolnoma prepričani, da ta izsiljevalna politika Italije tudi tripleententi ni simpatična in da se bo tripleententa le s težkim srcem odločila za take izsiljene kompenzacije, ravnotako kakor smo prepričani, da se bo to izsiljevanje prejalislej bridko maščevalo nad Italijo samo. Toda vsekakor je pravično in ceno, da daje kompenzacije oni, ki je prepričan o njih potrebi. Mi ne potrebujemo Italije in nočemo zato za njeno pomoč žrtvovati ničesar."


Čudež pri Kobaridu

Zavzetje Banjške planote je pomenilo grožnjo za celotno soško fronto, zato je avstro-ogrski generalštab načrtoval protiofenzivo – dvanajsto soško bitko, s katero bi izgubljena območja zavzeli nazaj in zaščitili preostale frontne odseke. Avstro-ogrskim četam so pred dvanajsto bitko prišle na pomoč okrepljene nemške enote pod poveljstvom pruskega generala Otta von Belowa (18571944), ki je prevzel poveljevanje nad celotno skupno vojsko. Poleg teh enot so bile z vzhoda premeščene okrepljene avstro-ogrske čete, ki po porazu Rusov niso bile več potrebne v tako velikem številu. Načrte za bitko so pripravljali že v zadnjih dneh enajste soške bitke, odločilni za napad pa je bil 24. oktober 1917. Ob dveh ponoči je von Below izdal ukaz za napad. Silovit topniški napad, ki je uničeval italijanske obrambne jarke, je pospremil še bolj uničujoč napad z bojnim plinom, ki je Italijanom prizadejal precej žrtev. V mnogih primerih je bil alarm za plinski napad izdan prepozno in številni vojaki so se tako zadušili. Plinski napad je imel na prevetrenih gorskih grebenih manjše razsežnosti, v kotanjah in dolinah pa so bili učinki toliko večji. Uporaba bojnega plina na soškem bojišču ni bila novost, saj so ga prvič uporabili že dobro leto pred dvanajsto soško bitko. Prvi napad je bil zelo uspešen, saj italijanski vojaki še niso imeli plinskih mask, zato so bile žrtve visoke (okoli šest tisoč mrtvih). Avstro-Ogrski je plin dobavila Nemčija, ki je svoji zaveznici dala na voljo skoraj milijon litrov smrtonosnega plina.
Po začetnem topovskem in plinskem napadu je von Below poslal v boj pehoto. Največje uspehe je dosegla 12. nemška divizija, ki je uspela prebiti fronto pri Kobaridu in napredovala proti Padski nižini. Nemški prodor je italijanske napadalce, ki so se sedaj znašli v vlogi braniteljev, tako presenetil, da so množično dezertirali. Bile pa so seveda tudi izjeme. Posebne enote vojske – alpinci so se v težkih razmerah pogumno borili in jim je uspelo obdržati posamezne gorske vrhove za dan ali dva, kar pa ni kaj dosti pomagalo, saj se je med tem fronta pomaknila v notranjost Italije.
Le nekaj dni po začetku avstro-ogrsko-nemške ofenzive, 27. oktobra 1917, jim je uspelo fronto premakniti sto kilometrov proti zahodu, kar je bilo z vidika dotedanjega načina bojev v vkopanih strelskih jarkih, s spremembami frontnih položaj po vsega nekaj sto metrov, izjemno. Tako imenovana bliskovita vojna (blitzkrieg) se je pokazala kasneje v drugi svetovni vojni, kjer se je s svojimi vodstvenimi sposobnostmi izkazal nemški feldmaršal Erwin Rommel (18911944), znan pod imenom Puščavska lisica, ki je sodeloval kot mladi, še ne šestindvajsetletni oficir v bojih na Matajurju.

Epilog dvanajste soške bitke
28. oktobra 1917 se je fronta ustalila na reki Piavi, okoli štirideset kilometrov vzhodno od Benetk. S tem so bili boji na soški fronti končani. Ocene o izgubah se precej razlikujejo, v splošnem pa so bile na italijanski strani veliko večje kot pri Avstrijcih in Nemcih. Na avstro-ogrski strani naj bi bilo tako žrtev (mrtvih, ranjenih in ujetih) med pet in dvajset tisoč, na italijanski pa med trideset in sedemdeset tisoč mrtvih in ranjenih ter okoli tristo tisoč ujetih. Kljub izjemnemu uspehu pa glavni cilj centralnih sil, izključitev Italije iz vojne, ni bil dosežen. Kasneje so Italijanom priskočili na pomoč antantni zavezniki in potisnili avstro-ogrsko-nemške enote nazaj proti vzhodu. Med vojaki Avstro-Ogrske je imel preboj fronte velik vpliv na moralo in je dajal občutek, da je dvojna monarhija še sposobna vojaškega delovanja, zato je znotraj njene vojske do uporov prišlo šele dokaj pozno.

Simon Gregorčič – Soči
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Rok Omahen
Prijavi napako
Komentarji
bori
# 31.05.2015 ob 11:14
Super članek, Rok!

Ko bi se ljudje malo zamislili.. mogoče pot po fronti prehodili..

Tako pa imamo po stotih letih "praznovanje" fašistov v Gorici.. in.. nekateri pri nas celo to podpirajo.. neverjetno.

Italija ima dan "zmage," toda kdaj je zmagala? Proti komu?

..in na žalost se podobno dogaja pri nas.
Ernesto
# 31.05.2015 ob 11:54
Odličen članek. Še en dokaz o nagnjenosti italijanskega naroda k izdaji in strahopetstvu.
roxdegabba
# 02.06.2015 ob 23:48
@bori: Ja, Italija že tam nekje od Trajana dalje ni zmagala (če ne štejemo tiste vojne leta 1937 proti Etiopiji, ko so lahi s tanki, bombniki in strupenimi plini šli v junaški boj proti zumbatom s sulicami in ščiti iz goveje kože.)
Cliffhanger
# 01.06.2015 ob 12:00
venčeslav in ostali:

Soška fronta je kratkoročno gledano postala najpomembnejše bojišče v 1. Svetovni vojni, ker je vrgla za lep čas Italijo iz vojne kot resnega tekmeca in zahtevala veliko reorganizacije med Antantnimi silami. Je pa res, da ni prinesla rešitve, ampak samo odložila kolaps AO monarhije. Dejstvo, da je bila povprečna teža AO vojaka po enem letu bojevanja na Piavi 52kg, pa tudi pove dovolj.
Cliffhanger
# 01.06.2015 ob 12:47
Prvotna zamisel je bila pravzaprav obramba na Savi, vendar je širša dolina ponujala preveč maneverskega prostora. Poleg tega je AO monarhija v Posočju imela vojaške vaje obrambe svojega ozemlja pred Italijo že nekaj let pred vojno (del preventivne obrambne strategije vsake države pred sosedami), tako, da je bila taktika za to območje že podrobneje izdelana, obstajalo pa je tudi že nekaj infrastukture. Končno odločitev je prineslo Boroevičevo prigovarjanje o ugodnih geografskih/morfoloških razmerah za obrambo, pa tudi to, da je tukaj potekala meja med kraljevino in monarhijo in nebi po nepotrebnem izgubljali preveč ozemlja.
Cliffhanger
# 01.06.2015 ob 11:55
Dober članek, nekaj pripomb le pri nekaterih številkah, ki pa tako ali tako niso povsem jasne, ker različne literature navajajo različne vrednosti, pa vseeno:

Po podatkih s katerimi razpolagam jaz, je bilo v 12. Soški bitki mrtvih cca. za eno divizijo Italijanov (10-12.000), Nemcev pa okoli tisoč, torej veliko manj, kot zgoraj omenjeno. Rommel je npr. s četo 220 mož v dveh dneh in pol "pokril" 17km ozemlja do Matajurja, izgubil 14 mož, prisilil pa kar 9000 Italijanov v predajo. Sicer pa številke o številu predanih držijo, prav tako tiste o razpadu 2. in 3. Ita. armadne skupine.

Najbolj krvava pa je seveda bila 11. Soška bitka, daleč pred vsemi ostalimi.
HRAST60
# 08.06.2015 ob 09:15
Bravo za članek !!
Simon Gregorčič je bil pa CAR , Soči pa ena najlepših pesmi .....
roxdegabba
# 03.06.2015 ob 00:01
Tudi jaz se pridružujem pohvalam MMC, tale portal je zakon in vsi sodelujoči pisci ste se izkazali. Vojna je trajala štiri leta, če boste tako nadaljevali do 2018 ali celo do 2020, da obeležite še vse stoletne obletnice pomembnejših povojnih dogodkov, me boste res razveselili.

Bravo, gremo dalje, zdajle bo obletnica začetka Galipolija, potem vstopa Bolgarije in poraza Srbije, drugo leto pa Verdun, Soma in tako naprej. Komaj čakam, da vidim, kaj nam pripravljate ob teh obletnicah.
carlazar76
# 31.05.2015 ob 12:34
@bori
Se strinjam super članek.

Ne vem pa kaj so imeli v prvi svetovni vojni zraven fašisti??
Dihaj.
macupicu
# 21.06.2015 ob 20:47
Prosim, ne mešajte tukaj vmes domobrancev in partizanov in ne vem česa še (bognedaj Janšo ali kaj podobnega), brez katerih eni ne morete... gre za tragedijo, ob kateri se človek zamisli...
ma_ri_bor
# 01.06.2015 ob 12:21
Če smo že pri kaj bi bilo, če bi bilo: če bi Soška fronta padla (ali pa če je sploh ne bi bilo in bi Avstrijo branili na Dravi, kot je bila ena izmed prvotnih zamisli) bi bila Slovenija (oz. natančneje dežele Primorska, Kranjska, Spodnja Štajerska in del Koroške) okupirana od Italijanov. To bi pomenilo še mnogo večje gospodarsko izčrpavanje. Da ne govorimo o tem, če bi se jih po vojni sploh uspeli rešit. Rapalsko mejo so dobili po de-facto porazu na Soči, kaj bi šele bilo, če bi italijani zmagali, recimo na Dravi ???
Lahko pa špekuliramo še dalje: če bi Primorska, Kranjska, Spodnja Štajerska, morda celo Koroška (Prekmurje bi po verjetno pripadlo Madžarom, morda Kraljevini Srbiji) bile priključene Italiji bi Slovenija ostala v nekoliko večjem kosu in bi po drugi sv. vojni morda postala samostojna. Kdo ve-takšne špekulacije so itak brezpredmetne, ker je to kar je.
Tomasz Kuszczak
# 31.05.2015 ob 20:29
Super članek, a velike številke bi vseeno lahko s številkami pisali. Pa tudi "šesto tisoč" ne sodi v tale tekst.
venčeslav
# 31.05.2015 ob 15:57
bela garda nima nič 1917 ma pa že kmalu in tut ne tko kmalu po tem ko nastopijo posledice, pa ne soške fronte ker je bila kot že rečeno dokaj irelevantna, ampak bolj manjiškega deklaracije, ki je deklarirala vstop v jugo in izstop iz juge, oboje v režiji bele garde tj kmečko-klerikalne politične opcije
ponosnikmet
# 31.05.2015 ob 15:51
venčeslav

In kaj ima bela garda 1917??
venčeslav
# 31.05.2015 ob 15:40
a hočeš torej rečt da je bla soška fronta totalno nepomembna zadeva, tut kratkoročno gledano, centralne sile so na soči 1917 zmagale in eno leto kasneje popušile
ponosnikmet
# 31.05.2015 ob 15:14
venčeslav

Mislim da si ene 20 let prezgodenj :-)
ponosnikmet
# 31.05.2015 ob 14:53
Ljubim takšne članke...
venčeslav
# 31.05.2015 ob 15:05
kukr bela garda predstavlja stvari, bi blo boljš če se na soški fronti ne bi borili, avstrija bi verjetno popušila v vsakem primeru, bi pa bolj verjetno slovenske dežele ostale del avstrije
Kazalo