Razglednice preteklosti
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 30 glasov Ocenite to novico!
Nagrobnik padlemu vojaku na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču v Sežani.
Nagrobnik padlemu vojaku na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču v Sežani. Foto: Rok Omahen
Avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef I. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef I. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Vojvoda Stepa Stepanović, poveljnik srbske vojske v bitki na Ceru. Hrani Vojni muzej Beograd.
Vojvoda Stepa Stepanović, poveljnik srbske vojske v bitki na Ceru. Hrani Vojni muzej Beograd. Foto: Rok Omahen
Vojvoda Petar Bojović je bil eden od poveljnikov srbske vojske. Hrani Vojni muzej Beograd.
Vojvoda Petar Bojović je bil eden od poveljnikov srbske vojske. Hrani Vojni muzej Beograd. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrska granata izstreljena na Beograd. Hrani Vojni muzej Beograd.
Avstro-ogrska granata izstreljena na Beograd. Hrani Vojni muzej Beograd. Foto: Rok Omahen
Italija je obrnila hrbet nekdanji zaveznici in Avstro-Ogrski napovedala vojno. Na fotografiji trg sv. Petra v Vatikanu, v ozadju Rim.
Italija je obrnila hrbet nekdanji zaveznici in Avstro-Ogrski napovedala vojno. Na fotografiji Trg sv. Petra v Vatikanu, v ozadju Rim. Foto: Rok Omahen
Italijanska vojna napoved je na Dunaju veljala za veliko izdajo.
Italijanska vojna napoved je na Dunaju veljala za veliko izdajo. Foto: Rok Omahen
Italija je od Avstro-Ogrske zahtevala mesto Trst.
Italija je od Avstro-Ogrske zahtevala mesto Trst. Foto: Rok Omahen
Proti tajnim vojnim sporazumom se je zavzemal ameriški predsednik Woodrow Wilson. Na fotografiji spominska plošča v Bratislavi.
Proti tajnim vojnim sporazumom se je zavzemal ameriški predsednik Woodrow Wilson. Na fotografiji spominska plošča v Bratislavi. Foto: Rok Omahen
Nekdaj avstro-ogrski kraji so danes pod Italijo. Na fotografiji vojaško pokopališče v Proseku.
Nekdaj avstro-ogrski kraji so danes pod Italijo. Na fotografiji vojaško pokopališče v Proseku. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku.
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku Foto: Rok Omahen
Grob treh neznanih vojakov.
Grob treh neznanih vojakov. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku.
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku.
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Proseku. Foto: Rok Omahen
Frontni položaji v bližini Tržiča (Monfalcone).
Frontni položaji v bližini Tržiča (Monfalcone). Foto: Rok Omahen
Tematski park o prvi svetovni vojni v Tržiču (Monfalcone).
Tematski park o prvi svetovni vojni v Tržiču (Monfalcone). Foto: Rok Omahen
Frontni položaji v bližini Tržiča (Monfalcone).
Frontni položaji v bližini Tržiča (Monfalcone). Foto: Rok Omahen
Frontni položaji v bližini Tržiča (Monfalcone).
Frontni položaji v bližini Tržiča (Monfalcone). Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini.
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini.
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini.
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Nabrežini. Foto: Rok Omahen

Dodaj v

Sto let, odkar so soško fronto stresli prvi boji

Ozadje londonskega sporazuma
23. maj 2015 ob 08:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

Natanko sto let mineva, odkar je Italija odvrgla plašč nevtralnosti in napovedala vojno Avstro-Ogrski. Odprla se je šeststo kilometrov dolga jugozahodna fronta in v boje potegnila tudi devetdeset kilometrov območja ob reki Soči, ki jo je v devetindvajsetih mesecih bojevanja streslo dvanajst ofenziv.

V dneh pred usodno nedeljo so naslovnice časopisov polnili prispevki v povezavi z Italijo in pričakovano vojno, ki bi lahko izbruhnila vsak trenutek. Dodatno skrb pri prebivalstvu in zmedo so povzročile govorice, ki so se razširile kot požar med ljudmi, o italijanskem prodoru, ki naj bi prihajal od zahoda v notranjost proti središču dežele. Informacije so v tistih časih prihajale do ljudi v mestih hitreje, kot bi si morda mislili, toda vseeno bistveno počasneje kot danes, ko so na spletu dostopne tako rekoč v vsakem trenutku. Takrat, pred sto leti, pa radia in televizije v naših krajih ni bilo in so edini zanesljiv vir informacij bili časopisi, ki so izhajali kot dnevniki, tedniki, pa tudi mesečniki. Ob pomembnejših dogodkih so časopisi izšli tudi v posebnih izdajah – lahko tudi večkrat na dan, če je bilo potrebno, kot se je zgodilo v primeru atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda v Sarajevu slabo leto poprej. Toda tisto daljno nedeljo, 23. maja 1915, časopisi niso izšli, ravno zaradi binkoštnih praznikov, ki so v Avstro-Ogrski imeli precej večji pomen, kot ga imajo v današnji Sloveniji. (V Avstriji in na Madžarskem sta binkoštna nedelja in ponedeljek državna praznika še danes.)

Vstop Italije v vojno
Skoraj leto dni so že trajali boji prve svetovne vojne, preden je prišel dolgo pričakovani trenutek, ko so tudi Italijani poprijeli za orožje. Toda ne na strani nekdanjih zaveznic Nemčije in Avstro-Ogrske, temveč so vstopili v nasprotni - antantni tabor. S tajnimi pogajanji v Londonu si je Italija predtem zagotovila nekatere ozemeljske pridobitve, v glavnem na vzhodnem Jadranu, ki bi jih dobila ob ugodnem razpletu vojne. Odprtje soške fronte je tudi za avstro-ogrsko mornarico pomenilo obsežne logistične spremembe. Če se je do tedaj mornarici, predvsem njenemu poveljniku admiralu Antonu Hausu, očitala nedejavnost, je bil zdaj položaj ravno nasproten. Mornarica je hitro in odločno ukrepala. Vsega nekaj ur po italijanski vojni napovedi je, še pod zaščito mraka, večina bojnih ladij izplula proti zahodu in zgodaj zjutraj bombardirala presenečene Italijane, ki v marsikaterem primeru niso vedeli, kaj točno se dogaja. Napad je bil osredotočen na italijanska obalna mesta, vzdolž celotne obale – od Benetk na severu do Barija na koncu italijanskega škornja. Del mornariških enot je bil iz Boke Kotorske, kjer je bilo v tem času drugo najpomembnejše avstro-ogrsko mornariško oporišče, poklican v glavno bazo v Pulj, med njimi se je znašel tudi poročnik fregate Gottfried Banfield, najuspešnejši mornariški pilot cesarsko-kraljeve vojne mornarice, pa tudi Gustav Klasing - pilot, ki se je v zgodovino zapisal po sestrelitvi italijanskega zrakoplova Città di Ferrara.

Italija ob začetku prve svetovne vojne
Tristranski sporazum Italije, Nemčije in Avstro-Ogrske, tako imenovana trozveza, je bil v svojem bistvu obrambni sporazum, ki je zagotavljal podpisnicam pomoč ob morebitnem napadu sovražne države, podobno kot je danes zasnovana zveza Nato. Države podpisnice pa niso bile dolžne zagotavljati medsebojne pomoči v primeru, da je katera izmed članic sama začela napad, kot je bilo v primeru Avstro-Ogrske. Prestolonaslednikov atentat je bil morda v očeh dunajskega dvora res videti kot dejanje vojne napovedi, toda Avstro-Ogrska je bila tista, ki je prva napovedala vojno Srbiji, ko ta ni privolila v avstro-ogrski ultimat. Poleg tega bi morala v skladu s pogodbo Italijo predhodno obvestiti o vojni napovedi. Pogodba je vsebovala tudi člen, v katerem bi ob ozemeljski širitvi ene podpisnice pogodbe tudi preostale bile upravičene do novih ozemelj. Upoštevajoč ta dejstva, je Italija ob začetku sovražnosti, natančneje 2. avgusta 1914, razglasila nevtralnost, obenem pa se je skrivoma pogajala tako s centralnimi silami kot z antanto za vstop v vojno na njihovi strani. Na začetku vojne sta bili nevtralni tudi Romunija, ki je pozneje pristopila k antanti, in Bolgarija, ki se je pridružila centralnim silam. Vstop v vojno je Italija pogojevala z ozemeljskimi pridobitvami, v glavnem na račun Avstro-Ogrske, ki pa so bile za dvojno monarhijo popolnoma nesprejemljive.

V primerjavi z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, predvsem pa z večino razvitih zahodnoevropskih držav, je bila Italija v prvem desetletju dvajsetega stoletja industrijsko zaostala država. Na vsak način so Italijani želeli status velesile, za kar pa je bilo v tistem času treba pridobiti nova ozemlja. Država je bila neenotna, pretresali so jo socialni nemiri, razlike med severom in jugom pa so bile še precej globlje, kot so v današnjem času. Vojska je bila ob izbruhu prve svetovne vojne v slabem stanju. Skoraj leto dni dodatnih priprav, ki so obsegale posodobitev oboroženih sil, izgradnjo najrazličnejših tovarn orožja ter posodobitev železniške in cestne infrastrukture, je imel na voljo načelnik generalštaba italijanske vojske Luigi Cadorna, preden se je tudi Italija znašla v vojnem primežu. Cadorna je moral spremeniti tudi vojaško taktiko, saj so dotedanji italijanski načrti predvidevali zgolj obrambo države, zdaj pa so potrebovali tudi možnosti za ofenzivno delovanje vojske.

Kdo bo dal več?
Sočasno s posodobitvijo vojske so se italijanski politiki šli igro "kdo da več". Avstro-Ogrska je bila pripravljena Italiji precej popustiti, k čemur so pripomogli tudi pritiski nemškega cesarja, ki si je želel Italijo na strani centralnih sil. Po teh načrtih bi Italija dobila Južno Tirolsko, Trentino, območja zahodno od Soče, pa tudi Gorico, Trst pa bi postal svobodno mesto znotraj Avstro-Ogrske. Italijanom pa to ni bilo dovolj in so zahtevali več – predvsem mesto Trst, kar pa je bilo za Avstro-Ogrsko popolnoma nesprejemljivo. Trst je bil za avstrijski del monarhije glavno okno v svet in zato izjemnega strateškega pomena. Soočena z neuspehom pogajanj se je Italija še bolj obrnila k državam antante. Pogajanja z Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo so bila za Italijo uspešna in 26. aprila 1915 je bil v Londonu podpisan tajni sporazum med Italijo in antantnimi državami, ki je Italiji po vojni (ob zmagi antante) zagotavljal obsežna ozemlja: Trst, Trentino, Tirolsko (do prelaza Brenner), Goriško z mestom Gorico, Istro, del Kranjske (zahodno od črte Triglav-Snežnik-Jadransko morje), Gradiško, Trbiško kotlino, otoka Cres in Lošinj, Zadar, obsežna območja v Dalmaciji, dodekaneške otoke (v Egejskem morju), pristanišče Valono (Vlorë) v Albaniji, pa tudi delež pri delitvi nemškega kolonialnega imperija v Aziji in Afriki.


"Italija sklenila pogodbo s trojnim sporazumom dne 23. aprila.
Rim, 22. maja. (Kor. urad.) `Idea Nazionale´ izvaja glede na pogodbo Italije s trojnim sporazumom, da se je sklenila dne 23. aprila. Italija je pristopila k londonskemu dogovoru, po katerem ne sme noben zaveznik skleniti posebnega miru. Italiji so obljubili: 1. Južno Tirolsko do Brennerja. 2. Svobodo postopanja v Jadranskem morju. 3. Trst, Istro in Dalmacijo do Neretve. 4. Pripozna se posest Valone in pravice v južni Albaniji. 5. Udeležba pri pridobitvah v Turčiji v isti meri kakor druge velesile trosporazuma. 6. Izpremembe mej na vzhodu in na zahodu Libije. 7. Gospodarske ugodnosti med vojsko. Iz previdnosti zamolčuje `Idea Nazionale´, da se umeva pod gospodarskimi ugodnostmi nakazovanje denarja od strani Anglije, ki zato prevzame nadzorstvo italijanske carine."


Posledice londonskega pakta
Običajna kompromisna rešitev, pri kateri vsaka stran nekoliko popusti, tokrat ni bila v igri. Italija je dobila vse, kar je hotela. Po podpisu sporazuma 26. aprila se je že 1. maja Italija odpovedala članstvu v trozvezi, italijanski ministrski svet pa je uradno odločitev sprejel dva dneva pozneje.


"Italija je že 11. februarja grozila z odpovedjo trozveze. Dunaj, 22. maja. Napovedana avstrijska rdeča knjiga bo odkrila še marsikatero zanimivost. Tako je Italija že pred 4. majem grozila z odpovedjo trozveze. 11. februarja je namreč Italija poslala na Dunaj noto, v kateri je izjavila, da bi morala novo ofenzivo proti Srbiji, ki se je imela takrat ravnokar začeti, smatrati za prelom pogodbe. Avstrija je v svojem stremljenju, da ohrani z Italijo prijateljsko razmerje, šla tako daleč, da je res opustila nameravano ofenzivo proti Srbiji. Zelo značilno za italijansko pojmovanje zavezniške zvestobe."


Kot tolikokrat dotlej so se tudi v tem primeru velesile postavile na položaj, v katerem lahko same odločajo o usodi šibkejših. Velika Britanija, ki jo je na pogajanjih zastopal zunanji minister sir Edward Grey (1862-1933), je šla v sporazum z Italijo v glavnem zaradi vojaškega interesa, saj bi dodatna dva milijona vojakov (toliko jih je bilo na voljo v Italiji po optimističnih ocenah) lahko prevesila razmerje moči na antantno stran. Rusija, ki jo je zastopal veleposlanik Aleksander Benckendorff (1849-1917), je imela v mislih pri sklenitvi sporazuma imperialistične težnje. Njihov glavni cilj je bilo zavzetje Carigrada in obenem prevlado nad strateškima ožinama Bospor in Dardanele. Računali so, da bi z italijanskimi ozemeljskimi pridobitvami lahko upravičili tudi svoje lastne. Francijo je na pogajanjih zastopal veleposlanik Paul Cambon (1843-1924), Italijo pa markiz Guglielmo Imperiali (1858-1944).


"Pri pogajanjih o tem predmetu je kazala c. in kr. vlada vedno iskreno željo, sporazumeti se z Italijo. — Akoravno je bilo iz etnografičnih, političnih in vojakih vzrokov, ki smo jih v Rimu obširno razložili, nemogoče ustreči vsem zahtevam kraljeve italijanske vlade, so vendar žrtve, ki jih je bila pripravljena storili c. in kr. vlada, tako velike, da jih more upravičiti le želja, obraniti zvezo, ki je združevala obe deželi tako dolga leta v medsebojno korist. […] C. in kr. vlada je poudarila materijalno nezmožnost takojšnje izročitve odstopljenih pokrajin; navzlic temu pa je bila pripravljena, podati vse potrebne garancije, ki naj bi bile izročitev pripravile ter jo za nedolgi termin zasigurale."


Posledice londonskega pakta so bile še posebej usodne za slovenski narod, ki je bil s to odločitvijo razdeljen na dva dela. Rusija, ki je bila sicer znana zaveznica slovanskih narodov, v tistem času ni gojila velikih simpatij do Slovencev, predvsem zaradi katolicizma in odnosa do papeža, ki je bil kot cerkveni poglavar, v nasprotju z ruskim patriarhom, lociran zunaj meja posameznih držav. Italijani so na drugi strani poskušali prepričati Slovence, da jih podprejo in se rešijo avstrijskega jarma. V Trstu je prišlo do več akcij, v katerih so Italijani poskušali pridobiti Slovence na svojo stran ali pa si vsaj zagotoviti njihovo pasivnost - da se ne bi dejavno upirali Italiji. Obstajala je tudi možnost, da bi se Slovenci dejavno (z orožjem) uprli Italijanom, ki pa ni bila sprejeta, tudi zaradi ruskega nasprotovanja takšni možnosti. Rusi tudi sicer niso nasprotovali italijanski prevladi na Jadranu, ravno zaradi lastnih želja po nadzoru nad strateškima ožinama Bospor in Dardanele.


"C. In kr. vlada ne more vzeti na znanje izjave italijanske vlade, da hoče pridobiti popolno prostost svojega postopanja in da smatra zvezno pogodbo za nično in v nadalje za neučinkovito, kajti taka Izjava kr. vlade se nahaja v odločnem nasprotstvu s svečano prevzetimi obveznostmi, katerim se je podvrgla Italija v pogodbi z dne 5. decembra 1912. Ta pogodba določa, da traja naša alijanca do 8. julija 1920., pripušča odpoved le eno leto pred potekom tega časa, in ne omogoča poprej niti odpovedi, niti ničnosti. Ker se je kr. italijanska vlada odkrižala vseh svojih obveznosti na samovoljen način, odklanja c. in kr. vlada vse posledice, ki bi mogle nastati iz tega postopanja."


Določila sporazuma so bila tajna, toda vseeno niso dolgo ostala skrivnost. Že 24. maja 1915 so slovenski časniki podrobno poročali o dogovoru med Italijo in antantnimi državami. Natančni podatki so prišli v javnost šele dve leti pozneje, v novembru 1917, ko so boljševiki z oktobrsko revolucijo prišli na oblast v Rusiji in objavili številne zaupne dokumente ruske carske diplomacije. Objava je izzvala burne reakcije v Srbiji, ki je sicer bila skupaj z Italijo na strani antante, pa tudi v ZDA, kjer je bil predsednik Woodrow Wilson (1856-1924) oster nasprotnik imperialistične politike, v zgodovini znan predvsem po tako imenovanih Wilsonovih točkah - programu 14 točk, ki naj bi dosegel trajen mir v Evropi, ki bi temeljil na pravici do samoodločbe narodov. Wilson je tudi po vojni nasprotoval tajnim sporazumom in je bil zagovornik koroškega plebiscita; vendar ne v primeru Italije, saj je moral popustiti Veliki Britaniji in Franciji, ki sta si prav tako v tajnem sporazumu medsebojno razdelili turško ozemlje in nista mogli tvegati, da bi bil tudi ta sporazum razveljavljen. Kljub ostremu protestu Srbije že od vsega začetka je Italija v letu 1920 s pomočjo Velike Britanije in Francije prisilila Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), da je priznala določila londonskega pakta, s tem ko je podpisala Rapalsko pogodbo, ki je urejala odnose med državama in določila mejo.


Neprijeten incident v Berlinu

"Berolin, 21. maja. Wolffov urad poroča: Ko je italijanski veleposlanik snoči zapustil veleposlaniško palačo, je skočil neki polodrasli fant za avtomobilom ter je zbil veleposlaniku klobuk z glave. ne da bi se veleposlanika dotaknil ali ga morda na kakoršenkoli način ranil. Neki gospod je mladeniča takoj zagrabil ter ga zasluženo našeškal. Čim je državni kancelar izvedel za incident, je izrazil veleposlaniku še isti večer po svojemu pobočniku svoje živahno obžalovanje, državni tajnik pa se je pismeno opravičil."


Pred odprtjem nove fronte
V prvem letu vojne se je Avstro-Ogrska bojevala na dveh bojiščih. Na vzhodnem bojišču se je v Galiciji spopadla z rusko vojsko, na jugu pa s srbsko. Že prvi dan vojne je avstro-ogrska rečna mornarica z Donave s topništvom obstreljevala Beograd in povzročila kar nekaj nemira med tamkajšnjim prebivalstvom. V prvem mesecu vojne so z bojišč na dunajski dvor prihajale spodbudne vesti, toda kaj kmalu se je sreča za dvojno monarhijo obrnila. Sredi avgusta 1914 je avstrijska peta armada pod vodstvom generala Oskarja Potioreka vkorakala iz avstrijske Bosne in Hercegovine v Srbijo, kjer se mu je zapostavila srbska armada pod vodstvom generala Stepe Stepanovića. Avstro-ogrska vojska je bila številčnejša od srbskih braniteljev, toda vseeno ni uspela premagati Srbov, ki so v znameniti bitki na Ceru dosegli prvo zmago na strani antantnih zaveznikov v prvi svetovni vojni. General Stepanović je bil pozneje za svoje zasluge v obrambi domovine povišan v čin vojvode (v Avstro-Ogrski je bilo to na ravni feldmaršala). Medtem so na drugem koncu monarhije, ob italijanski meji potekale priprave za utrditev obrambne linije pred pričakovanim italijanskim napadom.


"Dunajski listi poročajo preko Lugana: Italijanska vlada bo izročila najbrž danajski vladi ultimatum, v katerem bo zahtevala izročitev terre irredente. Na odklonitev te zahteve bo odgovorila Italija z vojno napovedjo. V Berlinu ne bo izvršila Italija nikakega koraka, temveč bo počakala, da se Nemčija sama pridruži svoji zaveznici. Tudi Turčiji Italija ne bo napovedala vojne."


Na predvečer vojne z Italijo
Po podpisu sporazuma med Italijo in antanto 26. aprila se je že 1. maja Italija odpovedala članstvu v trozvezi, italijanski ministrski svet pa je uradno odločitev sprejel dva dni pozneje. Že naslednji dan, 4. maja 1915, je italijanski veleposlanik Giuseppe Gualtieri d´Avarna (1843-1916) na Dunaju izročil avstro-ogrskemu zunanjemu ministru grofu Buriánu (1852-1922) sporočilo italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. (1869-1947) o odstopu od članstva v trozvezi. Dobra dva tedna pozneje, 21. maja, je zunanji minister Burián izročil veleposlaniku d´Avarni uradni odgovor dunajskega dvora, ki je zavračal možnosti italijanskega odstopa od pogodbe in pričakoval italijansko spoštovanje podpisanih dogovorov tudi v prihodnje. Govora je bilo tudi o teritorialnih spremembah, ki bi jih Italija dobila v zameno za sodelovanje na strani centralnih sil, ki pa bi bile izvedene šele po vojni in ne že med vojno, kot so si želeli v Rimu. Avstro-Ogrska je bila pripravljena izročiti uradna zagotovila, da bo Italija takoj po koncu vojne pridobila ozemlja, ki so ji bila obljubljena, kar pa je pri italijanskem kralju naletelo na gluha ušesa. Kralj Viktor Emanuel III. je še isti dan prejel diplomatski odgovor Avstro-Ogrske.


Kako je Italija napovedala vojsko.
"Dunaj, 23. maja. C. kr. korospondenčni urad objavlja ob 10. uri 30 m.: Besedilo vojne napovedi, ki jo je izročil kraljevi italijanski poslanik c. in kr. zunanjemu ministru, se glasi tako-le: Dunaj, 23. maja 1915. V smislu povelj Njegovega Veličanstva kralja, svojega prevzvišenega vladarja, ima čast podpisani kraljevski italijanski poslanik izročiti Njegovi ekscelenci gospodu avstro-ogrskemu zunanjemu ministru naslednje obvestilo: Dne 4. majnika 1915 so se naznanili c. in kr. vladi tehtni razlogi, radi katerih je Italija, v zaupanju na svoje dobro pravo, preglasila za ničevo in odslej brezuspešno svojo zvezno pogodbo z Avstro-Ogrsko, ki jo je kršila c. in kr. vlada in s tem dosegla svojo popolno svobodno postopanje v tem oziru. Trdno odločena, da z vsemi sredstvi, ki so ji na razpolago, skrbi za varstvo italijanskih pravic in koristi, se kraljeva vlada ne more odreči svoje dolžnosti, da prične z odredbami, proti vsakemu sedanjemu ali bodočemu ogroženju v svrho izpolnitve narodnih teženj, ki jih ji nalagajo dogodki. Njegovo Veličanstvo kralj izjavlja, da se od jutri nadalje smatra v vojnem stanju z Avstro-Ogrsko. Podpisani se počašča Njegovi ekscelenci zunanjemu ministru istodobno javiti, da se še danes e. in kr. poslaniku v Rimu izroče poverilna pisma in bi bil Njegovi ekscelenci hvaležen, če se mu izreče njegova. Podpisan: Avarna."


Naslednji dan je kralj Viktor Emanuel III. uradno odredil splošno mobilizacijo italijanske vojske, ki pa se je že dalj časa pripravljala, in sam ukaz o mobilizaciji ni kaj dosti spremenil ravnanja italijanskega generalštaba. Naslednji dan, 23. maja 1915, ob deseti uri in trideset minut, je veleposlanik d´Avarna izročil avstro-ogrskemu zunanjemu ministru noto z vojno napovedjo kralja Viktorja Emanuela III. Zunanji minister je po prejemu note nemudoma obvestil cesarja Franca Jožefa I. (1830-1916) in ministrskega predsednika grofa Karla Stürgha (1859-1916) ter poveljnika generalštaba cesarsko-kraljeve vojske generala in poznejšega feldmaršala Franza Conrada von Hötzendorfa (1852-1925). Do začetka bojev na novi fronti je manjkalo le še nekaj ur.


"Udarila je torej usodna ura in vojna Italije proti Avstriji in Nemčiji je gotova stvar. Skoro triintrideset let stara alijančna pogodba med temi tremi državami je raztrgana in poteptana. Italija je z macchiavelitičnimi izgovori zapustila svoji zaveznici in se združila z njiju sovražniki. Plamen, ki divja po Evropi in provzroča toliko gorja, je s tem narasel in se razširil in vojne grozote se prikazujejo tudi že na pragu naše ozje domovine, na pragu slovenske-ga ozemlja. Odkar se je začela sedanja svetovna vojna, je naše duše neprestano mučila bojazen, da poseže prej ali slej tudi Italija v to vojno in da iztegne svoje roke po našem ozemlju, kajti, živeč v sosedstvu, smo bolje kakor drugi videli naraščanje nasprotja italijanskega naroda proti naši državi in smo laglje opazovali vse pojave v italijanski javnosti."


Se nadaljuje prihodnji teden.

Rok Omahen


Oglejte si tudi prispevek o sledovih soške fronte na območju Rombona, objavljen v oddaji Kalejdoskop leta 1967, avtorja Draga Kocjančiča.



Prijavi napako
Komentarji
kolkrkaplc
# 23.05.2015 ob 09:15
Pri Italijanih se vzorec ponavlja.

Veliko perja na čeladah, kičastih uniform in dvignjenih nosov, ko imajo nekoga za seboj, da se počutijo močne. Kajkmalu se premislijo in prestopijo na zmagovito stran. Vsakič so nagrajeni z ozemlji.
No, Slovenci nikoli niso prestopali, vedno se borili vojne nekoga drugega, ozemlja pa vedno manj.
TyTo
# 23.05.2015 ob 09:09
Italijani.... izdajalci brez primere v vseh vojnah, v senci zahodnih velesil in strahopetnih vojakov!

Tudi v današnjem času! Poglej te si samo kako so zarili nož v hrbet Gadafiju, kljub vsemi med državnimi podpisanimi sporazumi, ki so veljali zadnjih 10 let!
ennui
# 23.05.2015 ob 11:17
Ne morem verjet da je moj nono (dedek, letnik 1899) doživel to morijo. Se spomnim leta 94, ko sem imel 9 let in mi je kot 95letnik razlagal o tem kako so italijane pognali do Piave, potem je pa v jarku zaspal in ga je prijetelj zbudil, češ "Zbudi se Pepi, zbudi! Amerikanci grejo!"... in so se pomaknili nazaj, okrog njega so pa "patroni šibali".
Zdaj pa sploh ni več živih borcev. Kako je čas neusmiljen. Naj jim bo zemlja mila.
Janez1965
# 23.05.2015 ob 09:39
Žalostna, a pomembna obletnica. Začetek Velike vojne na naših tleh (takrat še niso vedeli, da bo samo prva). Ob tem bi lahko uradna Slovenija več pozornosti posvetila Borojeviču, ki je fronto postavil na Sočo in ne na Dravo...

Stari pregovor pravi : Lah zabrede v vodo, utone pa ne... Germane so nategnili v obeh velikih vojnah.
Kakor sem se vozil po Dolomitih, so Lahi Avstriji vzeli najlepši kos cesarstva. Tko da jih avtohtoni Južni Tirolci upravičeno nimajo radi.
Arso
# 23.05.2015 ob 11:06
Italijani so bili tisti, ki so naredili ogromno gorja v I.svetovni vojni.
Da se je pa vojna začela so imeli pa spet Srbi prste vmes. Obe
vojni sta zahtevali ogromno slovenskih žrtev, Italija je pa pridobivala
ozemlje. Po I.svetovni vojni je pridobila ozemlje, ker je bila na pravi
strani, po II. svetovni vojni pa zato, ker smo v Sloveniji imeli komunizem.
pravapot
# 23.05.2015 ob 11:19
Italjani pravijo, da če že nimaš vojske in vojakov dobrih, moraš imeti pa politike in to tudi imajo, Slovenci pa NE.
dioklecijan st
# 23.05.2015 ob 10:09
Vrhunski članek
frozen pingvin 2
# 23.05.2015 ob 12:26
čudež pri kobaridu - najmnožičnejše bežanje v zgodovini človeštva.

seveda so glavni akterji bega bili italjani.
frozen pingvin 2
# 23.05.2015 ob 12:27
napad italije na eritrejo:

italjani so dvakrat bežali z tanki, ker so eritrejci oboroženi s sulicami na tla polagali slamo in jo kurili, da se je kadilo.

italjanom je uspelo v tretje, ko so tanke podprle letalske sile in težko topništvo.
Ivo Lola
# 23.05.2015 ob 09:27
Fašisti danes proslavljajo ta dan v stari Gorici. Prišlo bo tudi veliko nasprotnikov fašizma.

Gorica, 23.maj, ob 15. uri: Proti neofašizmu in proti poveličevanju imperializma!
megan
# 23.05.2015 ob 20:01
Mislim, da večjih hinavcev, kot so Italijani ni mogoče najti. V vsaki vojni so se "prebarvali" in se znašli na strani zmagovalcev in jih zato nikoli ni doletela kazen za njihove zločine. Nemci so bili dvakrat agresorji, vendar so se borili do konca in dvakrat jih je doletela kazen. Posledica tega, je da zdaj strogo prepovedujejo vse, kar bi imelo vezo z nacizmom, zapirajo ljudi, ki se pojavljajo na neonacističnih shodih, da se jim ne bi še kdaj ponovilo, Italijani pa še vedno dovoljujejo fašistične shode, jim na misel ne pade, da bi jih prepovedali. Nemčija je bila tudi dvakrat v vojni uničena, pa je zdaj spet velesila, bogata in urejena država za razliko od Italije. Nemčija tudi v šolah uči zgodovino in geografijo tako kot je, medtem ko Italija potvarja zgodovino, pri geografiji pa učijo, da po črti Triglav - Snežnik poteka "naravna meja Italije", kakroli naj bi to že bilo. (Meja je stvar političniga dogovora in ne vem, kako bi sploh lahko bila "naravna").
Edino, kar je Italijane doletelo, je, da jih je ene par fašistov končalo v fojbah, kar danes povzdigujejjo kot največji zločin v zgodovini, čisto pa pozabijo povedat s čim so si fašisti zaslužili, da so bili ljudje tako besni na njih. Nekateri so pač živeli samo za to še, da se maščujejo za njihove zločine.
Glede Francije in Velike Britanije pa: "s tujim k****m je lahko po koprivah mahat" Povsem brez težav sta Italiji obljubili ozemlja manjših narodov, da so lahko potem tam izvajali fašistični teror, samo da so bili na njihovi strani. Saj danes ni nič drugače, politiki velesil nas brez kakršne koli težave takoj žrtvujejo, če se gre za njihove "višje" interese.
frozen pingvin 2
# 23.05.2015 ob 12:30
napad italije nad grčijo iz albanije.

grčija se ubrani in zavzame še cca 70 km pas albanije. kasneje so morali nemci vzeti stvari v svoje roke in zavzeti grčijo iz bolgarije.
mare2310
# 23.05.2015 ob 11:58
Imenitan članak!
Laibach1144
# 23.05.2015 ob 18:14
frozen pingvin 2: Si mislil Abesinijo a ne? Ker leta 1935 je Italija napadla Abesinijo in ne Eritrejo! Eritrejo je Italija dobila leta 1886!

Drugače pa so Italijani večni izdajalci. Svoje zaveznike so izdali leta 1914 in so jih izdali tudi leta 1943.
Med prvo svetovno vojno so zavzeli tistih nekaj sto metrov ozemlja v Posočju pa so se po vojni imeli za svetovno velesilo, leta 1943 strahopetno kapitulirali in se po vojni imeli za zmagovalce, ker so se baje borili na strani zmagovalcev.
lo_pa__ta
# 23.05.2015 ob 12:23
zgodovina uči da italjanu ne moreš zaupat.
frozen pingvin 2
# 24.05.2015 ob 01:29
ivod

kdaj pa je bila AO naš zaveznik?
ponosnikmet
# 23.05.2015 ob 13:40
žAL...
ivod
# 23.05.2015 ob 23:52
Laibach1144
praviš da..
" so Italijani večni izdajalci. Svoje zaveznike so izdali leta 1914 in so jih izdali tudi leta 1943."

ahja ... Italjani ... izdali svoje zaveznike ... za dobro Italije ... ahja ehja ...

ohje pa Slovenci ?? ... kar nekaj jih je izdalo lasten narod ... ohje ohje ohje prejoj ...
...in ... v zgodovini ... niso bili zadovoljni z avstroogrskim cesarjem in kraljem ... pa so šli prosit kralja v Beograd ... ohje ohje ... pa spet nesrečni in nezadovoljni z Beogradom ... se zaupali Bruslju ... ohje ... ohje ...
in ni ne konca ne kraja ... ohje ... ohje, a ne ? :)
VinBencin
# 23.05.2015 ob 15:18
Janez1965
pri nas prva svetovna vojna ni čaščenja vredna ker po prvi vojni so pri nas vladali sovražniki komunistov. Pri nas se zgodovina začne s koncem druge svetovne vojne, ko so po razdejanju v Evropi pri nas komunisti prevzeli absolutno oblast. Od takrat naprej imamo narodne heroje komuniste in vse ostale, ki so avtomatko vsi fašisti in izdajalci samo ker niso komunisti. In to velja še danes.
VinBencin
# 23.05.2015 ob 15:13
Ivo Lola
upam da se nabere čim več italijanskih fašistov in naših komunistov in da se med sabo spravijo iz tega sveta. Potem bosta tako Slovenija kot Italija lahko lažje zadihali v bolj svetlo prihodnost!
lamesa
# 23.05.2015 ob 12:45
Slovenija bi takrat morala ostati v zvezi Avstro-Ogrske, pa bi danes bili eni izmed carjev Evrope. Ne pa primerljivi z Balkanom, ki nas je pohabil.
Kazalo