Italijanski slikar Giuseppe Arcimboldo velja še danes za enega najbolj nenavadnih umetnikov svojega časa. Njegovi fantastični portreti, v katerih je na edinstven način združil umetnost, znanost in naravo, v gledalcu zbujajo raznovrstna občutja, od začudenja, osuplosti do smeha. Obsežno razstavo njegovih del, ki jo označujejo tudi kot prvo veliko retrospektivo tega mojstra na sploh, je pripravil dunajski Umetnostnozgodovinski muzej (Kunsthistorisches Museum) v sodelovanju s pariškim Musee de Luxembourg. Na ogled je postavljenih okoli 150 avtorjevih različnih del, pri čemer jih je polovica v lasti dunajskega muzeja, druge pa so si izposodili iz galerije Ufizzi v Firencah, katedrale v Comu, pariškega muzeja Louvre, gradu Skokloster v Stockholmu in zasebnih zbirk. Razstavo, ki si jo lahko ogledate do 29. junija, je zasnovala kuratorica za italijansko renesančno slikarstvo Sylvia Ferino.
Predhodnik Salavadorja Dalija
Arcimboldo (1527-1593), ki je ustvarjal na prehodu iz renesanse v manierizem velja še danes za enega bolj »skrivnostnih« umetnikov, saj o svojih delih ni zapustil ničesar zapisanega. Znano je, da je za čase svojega življenja užival veliko slavo, nato kmalu utonil v pozabo, »iz naftalina« pa so ga spet potegnili surrealisti v 20. stoletju, ki so ga razglasili za svojega predhodnika. Umetnikovo domišljijo je v veliki meri občudoval tudi Salvador Dali.

Od sakralnih okenskih poslikav ...
Kot je s tančico skrivnosti obdana njegova umetnost, ostaja še danes mnogo neznanega tudi o njegovem življenju. Umetnostni zgodovinarji so šele v 20. stoletju odkrili, da Arcimboldo ni potomec plemiške družine kot so najprej domnevali, ampak milanskega slikarja Biagia Arcimbolda, ki je bil pri milanski katedrali zadolžen za poslikave oken. Oče je v svoje delo vpeljal tudi sina in Giuseppe je pri 22-letih debitiral s prvimi poslikavami. Čeprav je za katedralo ustvarjal vse do 1558. leta, je danes ohranjenih le še nekaj njegovih del iz tega obdobja. Ta nikakor ne nakazujejo avtorjevega poznejšega sloga, saj sledijo smernicam upodabljanja svetnikov tega časa.

... do fantastičnih portretov
Še vedno ni znano, zakaj je prišlo do tako izrazitega preobrata v njegovem slikarstvu, ki so ga mnogi označili za ekscentričnega, nekateri umetnostni zgodovinarji menijo, da so nanj med drugim vplivala dela nizozemskih slikarjev Boscha in Brueghla ter nemškega renesančnega umetnika Griena, pa tudi Leonarda da Vincija in slike Rabelaisovega romana Gargantua in Pantagruel. Arcimboldovi portreti ljudi, na katerih obraz zgrajujejo sadje, zelenjava (odtod tudi oznaka »vitaminski« portreti), različno rastlinje, živali ali celo tako vsakdanje stvari, kot so knjige in hrana, so edinstveni. Kljub, lahko bi rekli, banalnim sestavinam, se v ozadju naslikanih podob skrivata hvalnica in poveličevanje treh različnih cesarjev, ki jim je služil. Cesar kot predstavnik mikrokozmosa, vlada državi in majhnemu človeku, hkrati pa kraljuje vesoljnemu svetu. Štirje letni časi predstavljajo nespremenljiv ritem sveta in takšna bo tudi vladavina Habsburške dinastije. Arcimboldove manieristične alegorije so vedno nastajale z mislijo, da so celoten planet, človeštvo, živali in rastline eno.

Dvorni slikar treh cesarjev
Leta 1562 se je Arcimboldo končno odzval povabilu cesarja Ferdinanda I. in se odpravil v Prago. Postal je njegov dvorni slikar, po njegovi smrti pa je v isti službi ostal še pri njegovem sinu Maksimiljanu II. in njegovem nasledniku Rudolfu II. Vsi trije so bili veliki ljubitelji Arcimboldovih del in ga zanje tudi bogato nagrajevali.

Organizator spektakularnih dvornih prireditev
Umetnik pa ni bil zadolžen le za slikanje portretov vladarske družine, pač pa je cesarjem služil tudi kot organizator slavnostnih dvornih dogodkov, kot so bile poroke, kronanja, obiski pomembnih tujih vladarjev in viteški turnirji. Zasnoval je vse, od scenografije, kostumografije nastopajočih do raznih rekvizitov in pri tem vedno znova pokazal svojo neizčrpno domišljijo. Za prihod cesarja Maksimiljana II. na Dunaj si je omislil celo slone. Med vladavino cesarja Rudolfa II pa mu je ta zaupal tudi skrb za t. i. sobo čudes. Rudolf je bil namreč vnet zbiralec vsega, kar so takrat pojmovali kot eksotično in Arcimboldo je skrbel za to, da so v njegovo sobo z vseh celin vseskozi prihajali primerki »nenavadnih« nagačenih živali, eksotičnih rastlin, mumije in raznovrstni predmeti. Živali in rastline je skrbno proučeval tudi sam, kar je razvidno iz njegovih del.

Leta 1585 je Rudolfa zaprosil za odpust, saj je starost življenja želel preživeti v domovini. Rudolf mu je dve leti pozneje željo izpolnil, vendar s pogojem, da bo še vedno ustvarjal zanj. Arcimbolda je bogato nagradil in njegovi družini dodelil plemiški naziv. Umrl je leta 1593 in kljub slavi, ki jo je doživljal za čase svojega življenja, kmalu utonil v pozabo. V 17. in 18. stoletju ga skoraj niso omenjali, iz pozabe ga je spet potegnil Carlo Casati, o njem je napisal monografijo, in v 20. stoletju surrealisti, ki so ga razglasili za svojega predhodnika.
Kristina Sluga