Umetnica pred svojim orjaškim platnom, ki - ne po naključju - meri točno toliko kot Picassova Guernica. Foto: Reuters
Umetnica pred svojim orjaškim platnom, ki - ne po naključju - meri točno toliko kot Picassova Guernica. Foto: Reuters
V abstraktno sliko so vpleteni elementi tradicionalne armenske kulture. Foto: Reuters

Masaker leta 1915, v katerem je otomanska vojska zdesetkala Armence, je postal eden izmed formativnih dogodkov armenske narodne identitete. Čikaška umetnica Jackie Kazarian, ki si želi širiti ozaveščenost o teh zgodovinskih dogodkih in armenski kulturi na splošno, se je lotila podviga, ki ga je krstila Project 1915. Pod njegovim okriljem je nastalo platno velikih dimenzij Armenia (Hayastan); v galeriji sodobne umetnosti Mana v Chicagu bo prvič razstavljeno med 17. aprilom in 29. majem. Pozneje bo gostovalo po galerijah po vsem svetu.

Armenija je delno abstraktna krajina, prepletena s posameznimi podobami in besedili, vzetimi s starodavnih armenskih zemljevidov in cerkvene arhitekture; rdeča nit je vzorec tradicionalne armenske čipke, ki jo je delala umetničina babica, pa barve in simboli iluminiranih rokopisov.

Tragedija, ki jo je v zgodovinske knjige vpisala šele umetnina
Kazarianovo, ki ima torej armenske korenine, je navdihnila Picassova antologijska Guernica, ki na platno ujame grozo prebivalcev majhne vasice, bombardirane v španski državljanski vojni. V poklon Picassu ima tudi njena slika enake dimenzije kot Guernica - 3 metre in pol krat osem metrov. "Nihče ne bi vedel, kaj se je zgodilo v Guernici, če ne bi bilo te slike," se zaveda Kazarianova.

Sama narava in številke pobojev Armencev s strani otomanskih sil v prvi svetovni vojni sta še danes zelo sporni temi. Čeprav številne države poboje definirajo kot genocid in čeprav turške oblasti priznavajo, da je v partizanskih bojih padlo veliko Armencev, pa Turki uradno ne priznavajo podatka, da je umrlo približno milijon in pol ljudi ter da je šlo za genocid.

Še lani je turški premier Erdogan naredil velik korak naprej in prvič izrazil sožalje vnukom Armencev, ki so umrli v tem obdobju, a nerazrešeno vprašanje ostaja kamen spotike v odnosih med sosednjima državama.

Na dnu velikega platna Kazarianove je mogoče najti dve odprti roki, za kateri se zdi, da podpirata celo sliko, morda celo armensko kulturo. Gesto je velikokrat delala prav umetničina babica. "To je zelo prvinski, čustven projekt. Tako kot vsaka umetnina, ki tematizira bolečo preteklost, je namenjen spominjanju, celjenju ran in izobraževanju, ki bo prineslo boljši svet."