Štiri stare celice pod dvorano Palacij so pred kratkim obnovili in v njih namestili razstavo, ki s pomočjo arhivskega gradiva popelje po različnih fazah kaznilniške zgodovine gradu. Ob obisku neprijaznih prostorov obiskovalec začuti, v kakšnih okoliščinah so v 19. stoletju zaporno kazen prestajali vojaki in civilisti, politično spotakljivi in svobodomiselni. Stoletja predtem so bili v ječah Ljubljanskega gradu zaprti tudi vodje kmečkih uporov in reformatorji, še prej turški ujetniki. Že Janez Vajkard Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske pisal o grozi, ki jo zaradi strašne globine vzbujajo ječe. Podoba, ki je presunila Valvasorja, je za današnje obiskovalce Ljubljanskega gradu izgubljena, na ogled pa so kaznilniške samice iz obdobja med letoma 1868 in 1895.
Vendar začetek zgodbe kaznilnice na Ljubljanskem gradu je starejšega datuma. Že leta 1796 so deželni stanovi ob obisku dotrajane stavbe razmišljali, da bi lahko prostore namenili za civilni zapor, vojaške ujetnike in skladiščenje vojaških rekvizitov. Uresničitev načrtov je prekinila francoska zasedba Ljubljane in gradu, ki so ga uporabljali za vojaško bolnišnico.
Svoj čas najsodobnejša kaznilnica v monarhiji
Po odhodu Francozov so stavbo prevzeli Avstrijci in v gradu uredili eno najsodobnejših kaznilnic v monarhiji, kot so razglašali. Stavbe so dopolnili z novim poslopjem, ki so ga postavili pravokotno na južni trakt. Novo kaznilnico je zahteval čas spreminjanja sodnega in kaznovalnega sistema pod vplivom razsvetljenskih idej, ko se je obdobje kaznovalne prakse umaknilo novemu načinu z odvzemom prostosti ali prisilnim delom. Slovesno odprtje kaznilnice na gradu je bilo 11. oktobra leta 1815.
V zahodnem in severnem krilu grajske stavbe je bila nameščena uprava, v južnem delu gradu pa so bili prostori za kaznjence. Sem so zapirali kaznjence, ki jih je bremenilo nasilništvo, rop, uboj ali detomor, z zaporno kaznijo do deset let. Tiste z daljšimi kaznimi so poslali v kaznilnice v Gradiški.
Afera z gumbi
Še danes so ohranjene rešetke in vrata, razstavljeni so tudi koščeni gumbi, ki so jih izdelovali kaznjenci. Zaradi teh je takrat nastala prava afera, saj se je razvedelo, da je jetničar med božjo službo nekaj spretnejših in bolj izurjenih zapornikov zapiral v posebne prostore, kjer so na skrivaj izdelovali gumbe, te pa je prodajal za lasten dobiček. "Jetničar je moral iz službe, jetniki pa so raje sedeli v delavnici kot pri pouku ali službi božji, menda so pri skrivnem delu krajcerje posebej zaslužili. Vodstvu pa tudi ni bilo všeč, da se bega ljubi mir in stare poštene navade, katere menda tudi njemu niso šle v izgubo ali škodo," je pisal kurat.
Produktivni jetniki trn v peti obrtnikom v mestu
Jetniki so nosili perilo iz platna in grobega sukna, slamarice, na katerih so spali, pa so imele natanko predpisano količino slame. S tem so bili polnjeni tudi vzglavniki, dobili so še dve rjuhi in 'koc', kar pa je bilo pozimi premalo. Kaznovani s strogim zaporom so bili okovani v železje, ki so jim ga sneli le, če so bili bolni, občasno tudi pred delom. Za delo sposobni jetniki so v kaznilniških delavnicah predli, izdelovali odeje, čevlje, opravljali mizarska in krojaška dela, nad čimer niso bili navdušeni obrtniki v mestu. Nekateri zaporniki so pometali ulice, opravljali težja opravila v meščanskih hišah in bili za to skromno plačani.

V dvajsetih letih 19. stoletja je bilo v kaznilnici na gradu okoli 100 jetnikov. Zdravnik, ki je vsak dan obiskoval kaznjence, naj bi imel ogromno dela. Poročilo iz leta 1840 navaja, da je na gradu umrl eden od enajstih ujetnikov, zboleli so predvsem zaradi jetike, skrofuloze in skorbuta. Bolnim so določili dietno hrano, drugi jetniki pa so dobivali enoten jedilnik, ki se je ponavljal iz tedna v teden.

Neprijazne bivalne razmere
Razmere v zaporih seveda niso bile najboljše, pojasnjuje soavtorica razstave in višja kustosinja Mestnega muzeja Ljubljana Irena Šinkovec, pa vendar je bil tudi standard življenja tedaj drugačen. "Dobili so topel obrok. Delavnice in kaznilnice niso bile ogrevane, imeli so le najnujnejšo opremo," pojasnjuje.
Na gradu zaprejo karbonarje
Takšne razmere so pretresle predvsem udobja vajene pripadnike tajnih italijanskih organizacij, ki so se v ljubljanski kaznilnici znašli, ker so nasprotovali avstrijski politiki. Zapor sicer ni bil namenjen političnim zapornikom, a iz neznanih razlogov je leta 1822 (to je bilo obdobje Svete alianse, ko so se v Ljubljani mudili pomembni politiki) celicah končalo 21 t. i. karbonarjev.

Šlo je pretežno za izobražence in pripadnike aristokratskega stanu, med njimi je bil denimo igralec Angelo Canova. Verjetno so zaradi tega pričakovali boljše ravnanje in zato kazen prestajali z velikim naporom. Po strogih navodilih z Dunaja so te jetnike, ki so jih oblasti označevale za veleizdajalce, zaprli ločene celice. Niso smeli delati, tudi k maši jih najprej niso pustili. Odvzeli so jim vse, kar so prinesli s seboj, celo njihovo pošto so močno cenzurirali. V njihovih celicah so kurili le enkrat na dan, in ker niso bili vajeni ponujene hrane, so jo odklanjali. Številnim moledovanjem, da večina v takih razmerah ne bo preživela, so oblasti vendarle prisluhnile in odredile določene olajšave.
V tem času so bili zapori posebej skrbno zastraženi. Z zaporniki pa se je zbližal pisatelj in pesnik Janez Cigler, ki je tedaj opravljal službo kaznilniškega kurata. Z nekaterimi drugimi pazniki jim je med drugim pomagal, da so zaprti Italijani lahko vendarle domov poslali pošto. Cigler jim je brez vednosti uprave dostavljal tudi knjige, brali so od Danteja do Seneke. Novica o pomilostitvi prvih karbonarjev je prišla novembra leta 1824, zadnji so grad zapustili maja leto pozneje.

Potres ni prizanesel niti kaznilnici
Leta 1849 so kaznilnico preuredili za potrebe vojašnice in vojaškega skladišča, 1868 pa so vanjo znova vrnili zapornike. V tem obdobju je potekala dodatna adaptacija, v okviru katere so uredili tudi samice. Velikonočni potres, ki je leta 1895 močno prizadel Ljubljano, ni prizanesel niti kaznilnici. Žvenketanje verig, ki so jih imeli zaporniki na rokah in nogah, naj bi se slišalo vse do mesta. Časopisje je pisalo, da je potres starodavno poslopje "razmikastil in razjahal", zato starodavnemu namenu poslopje ne bo služilo več. Napovedi so bile, kot bomo videli, vseeno delno prenagle.
Zametki ideje o vzpenjači
Ker je potres stavbo preveč poškodoval in ni bila več primerna za bivanje zapornikov, se je znova začelo debatirati, kaj storiti s poškodovano stavbo. Tudi o rušenju se je znova razmišljalo, vendar so se nekako leta 1905 dokončno odločili za njegovo ohranitev. Tedaj je grad od državnih oblasti za 62.000 kron kupila mestna občina z županom Ivanom Hribarjem na čelu. Že on je sanjaril o narodnem muzeju vrh grajskega hriba in dvigalu, ki bi obiskovalce pripeljal gor za deset krajcarjev ali še ceneje.

Stavbo so najprej preuredili v stanovanja za siromašne meščane, nadaljnje načrte pa je prehitela prva svetovna vojna. Na gradu se je znova našel prostor za zapornike.
V Cankarju prepoznajo državni nevaren element
Ob izbruhu vojne so tja najprej zapirali 'politično sumljive', med temi tudi pisatelja Ivana Cankarja. Kot je zapisal, ga je 9. avgusta leta 1914 prijavilo neko 'prismojeno babišče', ker je baje zinil prijazno besedo o Srbih. Neprijetno izkušnjo ponižanja in izmučenosti je Cankar opisal v črtici Sence, edina tolažba pa mu je bila, kot je pisal, sijajna družba v zaporu. To je s kredo, črnilom in barvnim svinčnikom ovekovečil slikar Ferdo Vesel, ki se je na gradu poleg Cankarja srečal z Gregorjem Žerjavom, Berzingarjem in Knafljičem. Vesel, ki so ga Avstrijci internirali, ker so v njem prav tako prepoznali državni nevaren element, je pisal: "Nikdar ne bom pozabil, kako smo 'vozili cirkus', to je izprehajali se okrog Gradu venomer v istem kolobarju. Stalno smo se bali, da nas ne bodo nekega dne postrelili. Končno so me izpustili in me internirali v mojem gradu. Ko je Italija podedovala vojno, so me zopet odpeljali na Grad, odkoder so me po vrsti vlekli v Lipnico, na Dunaj, Steinklamm in Goelersdorf. Leta 1917 so me po zaslugi princa Windischgraetza in grofice Schönbornove izpustili."

Med vojno je grad postal karantenska postaja
Ljubljana je bila v času prve svetovne vojne prvo večje mesto v zaledju soške fronte. V mestu je mrgolelo vojakov, ki so odhajali na fronto ali pa se s te vračali, pojasnjuje Blaž Vurnik, muzejski svetovalec v Mestnem muzeju Ljubljana in prav tako avtor razstave o zgodovini kaznilnice na Ljubljanskem gradu. Nekaj javnih zgradb v Ljubljani je bilo spremenjenih v bolnišnice, kjer so zdravili ranjence s soške fronte. Na Ljubljanski grad so kmalu začeli prihajati vojni ujetniki, najprej Srbi, Rusi, Angleži in drugi, ob vstopu Italije v vojno sredi leta 1915 pa italijanski vojni ujetniki. Vojni ujetniki s soške fronte so po krajšem bivanju v karantenski postaji na gradu nadaljevali pot v večja taborišča za vojne ujetnike v Avstriji in na Ogrskem. Sicer natančno število Italijanov, ki so prišli v Ljubljano kot vojni ujetniki, ni znano, vendar zgodovinarji sklepajo, da jih je bilo od 11 do 18 odstotkov vseh na soški fronti zajetih italijanskih vojakov, ki pa jih je bilo okoli 600.000.

"Kljub tej veliki številki in prehodnemu značaju je nastala tu manjša skupnost, ki jo je poveljnik karantenske postaje major Karl vitez pl. Kern oblikoval in vodil kot neke vrste ekonom. Na gradu so bile rezbarske in mizarske delavnice, organizirali so gledališke skupine. Na grajskem griču so imeli vrtove, njive, gojili so zelenjavo itd. Postaja se je tedaj ekonomsko sama vzdrževala. Predelali so precej hrane, izdelke pa je major Kern prodajal v dolino," še pojasnjuje Vurnik. Ujetniki so zgradili kanalizacijo in vodovod, ki je delno v uporabi še danes. Živeli so v prenatrpanem in slabo vzdrževanem gradu, zato so si na griču postavili barake. Tudi stare grajske zidove so obnavljali.
Članu stražarske posadke Petru Nagliču iz Šmarce pri Kamniku se je treba zahvaliti, da so se do danes ohranile izjemne fotografije italijanskih vojnih ujetnikov na gradu.
Grad postane dom ljudem z družbenega obrobja
Potem ko so po koncu vojne italijanski ujetniki počasi zapustili Ljubljano, so nove oblasti v staro kaznilnico pošiljale vojne ujetnike iz bojev za severno mejo, pozneje pa civilne internirance iz Koroške. Vse internirance so izpustili do srede septembra 1919, v prostore grajske arhitekture pa so se naselili ljudje z družbenega obrobja.

Z drugo svetovno vojno so zapori znova prišli v uporabo. Po kapitulaciji Italije so stavbo zasedli domobranci in vanj zaprli svoje obsojene vojake in v njihovih rokah je ostal do osvoboditve mesta. Zadnji najvidnejši ostanki kaznilnice so padli leta 1946, ko so podrli kaznilniški trak, na začetku šestdesetih let pa so bila postavljena prva izhodišča za prenovo iztrošenega spomenika.
Ljubljanski grad je bil od nekdaj vpet v življenje in urbani razvoj mesta in prav to želijo na gradu poudariti tako z omenjeno razstavo kot tudi stalno postavitvijo o slovenski zgodovini ter videoprojekcijo zgodovine stavbe. Po besedah Katarine Damjanov, strokovne sodelavke za muzejskorazstavni program, želijo na Ljubljanskem gradu poudariti predvsem to, da je šlo za vojaško utrdbo, in ne za gradič s kralji in kraljičnami, ampak je bilo dogajanje na stavbi ves čas povezano z utrdbami, z vojnami in potrebami mesta.
Maja Kač