Clair je Ljubljano obiskal ob slovesnem odprtju Mušičeve stalne zbirke v Narodni galeriji. Na predavanju je umetnostni zgodovinar omenil nekaj srečanj in dogodkov, ki so tesno povezani z Ljubljano in Slovenijo. Z Mušičem ju je družilo štiridesetletno prijateljevanje, spoznala pa sta se po Georgesu Lambrichsu, takratnega vodje literarne revije La Nouvelle Revue Francaise, ki je objavil Mušičeve zapiske o Dachauu.

Eden od zanimivih dogodkov, povezanih s Slovenijo, je bil nenavaden obisk "slovenskih politikov" v muzeju Georges Pompidou v Parizu leta 1986, ko so postavljali razstavo Dunaj - Radostna apokalipsa. Kot je povedal, je bil odpor Parižanov proti postavitvi razstave velik, saj je bil Dunaj takrat v francoskem kulturnem prostoru še vedno odsoten.

V času razstave je Clair dobil klic, da ga v pisarni čaka slovenski minister za kulturo s svojim kabinetom. Bil je presenečen, saj Slovenija takrat še ni obstajala, a so mu prišleki pojasnili, da bo kmalu. Z veseljem se je spomnil prijatelja Mušiča, saj mu je ta o Sloveniji vedno pripovedoval z močnimi čustvi.

Kot je povedal na predavanju, se je Mušič rodil v času gotovosti, a je bil že v rosnih letih priča razpadu sistemov in postal njihova žrtev. Bežal je tako pred Italijani kot Nemci. V Benetkah, kjer se je sicer počutil varnega, ga je našel gestapo in ga povabil v vrste nacističnih enot SS-a. Njegovo odklonitev so pospremili s posmehom in deportacijo v Dachau, je povedal Clair.

Mušič tudi v grozljivih prikazih trupel ugledal lepoto
Claira je pri Mušičevem delu, o Dachauu, najbolj presenetila njegova morfologija aktov. To niso herojski ali erotični akti, temveč grozljivi prikazi "trupel, ki ne ubogajo več želja, pač pa le še duha," je dejal. Trupla je prikazal krhka, razpotegnjena, brez pravih razmerij, kot da bodo kot suhe vejice bržčas počila. Trupla je večkrat primerjal tudi z drevesi, ki so jih v gozdu posekali in so zdaj razmetana ležala po tleh, je povedal Clair. Po njegovih besedah je Mušič v njihovi grozi znal ugledati lepoto. A ta umetnost je daleč od italijanske, ki prisega na lepoto, in francoske, ki poveličuje razum, je pojasnil Clair.

V zadnjem obdobju, ko se je, kot je dejal Clair, "večkrat izgubil v noči spominov", je nastalo več portretov starca, ki ga je postavil v povsem melanholično vzdušje, razklanega med žalovanje in bes. To je bilo "njegovo obdobje črnega sonca".

Jean Clair je bil med drugim 18 let direktor Picassovega muzeja v Parizu. Pripravil je več razstav del Zorana Mušiča, med njimi tudi najpomembnejšo - veliko retrospektivo v Grand Palaisu v Parizu leta 1995.