Rembrandt, ki se je proslavil prav s portretiranjem sodobnikov (poleg tega se je v zgodovino umetnosti zapisal tudi kot eden največjih grafikov), je  od mladih let do konca življenja svojo potezo 'treniral' z vedno dostopnim motivom, lastno podobo. Tako avtoportreti predstavljajo precejšen delež njegovega opusa. Nekoč so število avtoportretov ocenjevali na 90 slik, a danes je treba to ocenjevati previdneje, saj so njegovi učenci svoje znanje pogosto izpopolnjevali tako, da so kopirali njegove avtoportrete. Foto: Zbirka Kremer
Rembrandt, ki se je proslavil prav s portretiranjem sodobnikov (poleg tega se je v zgodovino umetnosti zapisal tudi kot eden največjih grafikov), je od mladih let do konca življenja svojo potezo 'treniral' z vedno dostopnim motivom, lastno podobo. Tako avtoportreti predstavljajo precejšen delež njegovega opusa. Nekoč so število avtoportretov ocenjevali na 90 slik, a danes je treba to ocenjevati previdneje, saj so njegovi učenci svoje znanje pogosto izpopolnjevali tako, da so kopirali njegove avtoportrete. Foto: Zbirka Kremer

Na Nizozemskem je le nekaj pomembnih zasebnih zbirk del starih mojstrov, saj ustvarjanje take zbirke zahteva tako znanje kot seveda tudi ogromno denarja. Zbiratelji običajno raje ostajajo anonimni, a tokrat ni tako: George in Ilona Kremer sta se odločila svojo zbirko predstaviti javnosti - po eni strani zato, ker sta nanjo ponosna, po drugi pa, ker želita s širšim občinstvom deliti svoje navdušenje nad deli starih mojstrov in zadovoljstvo ob ustvarjanju zbirke.
Naslov razstave - Rembrandt, mladostne sanje - je povezan z dogodkom iz Georgeevega otroštva. Ko je bil star deset let, ga je ob obisku Rijksmuseuma namreč tako navdušila Rembrandtova slika Judovska nevesta (1666), da je sklenil, da bo tudi sam nekoč kupil kakšno Rembrandtovo delo. Sanje so se mu uresničile leta 1955.

V zbirki zakoncev Kremer so ob Rembrandtovih delih še dela umetnikov, kot so Frans Hals, Isack van Ostade, Ferdinand Bol, Adriaen Brouwer, Hendrick ter Brugghen, Adriaen Coorte, Gerard Dou, Meindert Hobbema, Pieter de Hooch, Philips Koninck, Judith Leyster, Michael Sweerts in drugi. Razstava bo na ogled do 14. junija.

Portret ni bil več le za modro kri
Flamsko slikarstvo 17. stoletja odraža posebnosti takratne družbe in način življenja meščanstva. Če so namreč aristokrati najpogosteje naročali uradne portrete, ki so izpostavljali veličino portretirancev in njihove družine, pa so se meščani v 17. stoletju vedno pogosteje odločali za veliko bolj 'življenjske' portrete. Nastajati so začeli intimnejši portreti ljudi v njihovem domačem okolju, uveljavljati pa se začne tudi skupinski portret, pri katerem kompozicija ni vedno popolnoma toga, ampak ljudi upodabljajo tudi pri zanje značilnih dejavnostih.
A. J.