V projektu, ki je na ogled v Galeriji Račka, umetnik Boris Beja združuje šport, turizem, obrobne vzorce in navade turistov. Proučuje jih na Kanarskih otokih, ki turistom niso le cenovno dostopen počitek ob morju, soncu in mivki, ampak tudi kraj izživljanja spolnih fantazij, ki si jih v domačem okolju ne upajo, ne znajo ali ne smejo.

Fotografije detajlov hotelske arhitekture so spomeniki časa, ko je Španija gradila na turizmu, obenem pa osamljeni objekti. Zaporedje balkonov, oken in drugih elementov ustvarja vtis ponavljanja, ki jo nadgrajuje tapetni vzorec, s katerim je avtor prekril nebo. Umetnik se torej vrača k ljubemu motivu vzorca, ki ga v svoje delo vključuje na estetski in vsebinski ravni, v smislu opisa družbenih vzorcev, ali pa vzorcu kot ornamentalnemu dopolnilu dela. Tapetne vzorce v ozadju dopolnjuje še teniška žogica, ki delu daje smisel v naslovu: Ti si rekel sonce. Tenis je tudi sicer rdeča nit razstave; poleg žogice nanj namigujejo teniški loparji in zvok teniškega dvoboja.

Video z naslovom Denis likes to play tenis prehaja med tremi temami - sipinami, palmovimi vejami in območjem za "kruzing". Umirjene podobe sipin, kjer se turisti dnevno na poti na plažo lahko brezskrbno in brez omejitev predajajo spolnim užitkom, avtor preseka s podobo golih moških teles in napetost vzbuja s palmovimi vejami, med katerimi se spogleduje s soncem. Preigravanje v podobah nadgrajuje z zvokom nabijanja žogice, odzvenom loparskih strun, ženskega stokanja in kričanja ter komentatorjevega glasu.

Tenis igra Denis, ki je v sledenju današnje filozofije življenja obseden s športom. Ta obsedenost ne izvira le iz iskanja idealnih telesnih proporcev, ki so okupirali tudi stare Grke in Rimljane, pač pa gre tudi za spolno eksperimentiranje in razbremenjevanje ustaljenih vzorcev. V skladu s svojo dozdajšnjo poetiko se Beja tudi tokrat izogiba naraciji, s katero bi gledalcu podajal jasne definicije oziroma vsebinske rešitve svojih umetniških del. Svoja razmišljanja izraža skozi različne medije, od videa in monumentalne prostorske postavitve do slike, ki je v resnici skupek ready-mada, fotografije in kolaža.

Po besedah kustosinje Maje Hodošček razstavljena dela problematizirajo pojav individualizma skozi obsedenost s telesom in izražajo težnjo po bližini, ki se v sodobnem času izgublja v množici navideznih izrazov povezanosti. Umetnik skozi dogajanje na sanjskem otočku prevede čutenje afektivnih razsežnosti tehnološkega časa v ostro formo in prostor hipnega spektakla.