Razstavo, ki jo bodo v Kraljevi akademiji odprli v soboto, je postavil Richard Kendall, ki se z Degasovim slikarstvom ukvarja vrsto let, med drugim je impresionistovo delo postavljal ob Picassa, v 90. letih pa mojstrovo slikarstvo predstavil v londonski Narodni galeriji. Tokrat se je osredotočil na Degaosovo ljubezen do baleta in slikanja gibanja.
Degasove dobro poznane podobe baletk na odru, pri vaji in v garderobi prvič vzporejajo s fotografijo motivike in zgodnjimi filmi, medija, ki ju je umetnik nedvomno dobro poznal. Leta 1915 je nastal kratki film, ki prikazuje Degasa na stara leta, skoraj slepega, na pariških ulicah.
14-letna balerina navdihnila tudi Picassa?
Londonska razstava presega umetnikovo ustvarjanje v studiu in stopa tudi iz njega, v plesne dvorane, ter se ukvarja z umetnikom, njegovim medijem in njegovimi modeli. Giba se med odrom in ulico ter raziskuje, kako sta svet preloma iz 19. v 20. stoletja ujela fotografija in film. Predstavlja nove načine opazovanja, ki presegajo platno.
Med številnimi upodobitvami baletk v Degasovem opusu verjetno najbolj izstopa bronasti kip 14-letne male plesalke iz let 1880 in 1881, odete v tutu iz pravega blaga in prav takšno oprijemljivo pentljo, s katero ima v kito spete lase. Neverjetno pozornost je umetnik namenil gubam na baletnih pajkicah, in čeprav nepremična, se zdi realistična figura ujeta v nekem trenutku, v naslednjem bi se že postavila drugače, gledalec pa se mora sprehoditi okoli nje, da zaobjame njeno celoto.
Gre za pomembno skulpturo, ki je imela velik vpliv na nadaljnje kiparstvo, Kendall pa je na zadnji razstavi Picassa in Degasa kip omenjal kot model za eno od figur na slavni sliki Avignonske gospodične, napovedovalki kubizma iz leta 1907. Degas, ki je umrl leta 1917, je še doživel prve kubistične korake svojih kolegov, vendar ni znano, ali so ga njihovi revolucionarni podvigi nagovorili. Če sodimo po prepadu, ki so ga starejši umetniki pogosto čutili do dela mlajših generacij, verjetno ne.
Med gibom in praznino
Degasove neskončne variante obdelave motiva baletk v Londonu ne kažejo le umetnikovega ukvarjanja z gibanjem, ampak njegovo razumevanje praznine, prostora med stvarmi in figurami, prestanka in premora, pa tudi gneče in tesnobe.