Ljubljansko barje, ki je nastalo pred dvema milijonoma let z dramatičnim tektonskim gibanjem, je locirano v neposredni bližini prestolnice ter glavne državne prometnice in ponuja redke in zato toliko bolj dragocene primarne možnosti za razvoj turizma, predvsem zaradi svojega specifičnega habitata in zgodovinsko znanih prvotnih naseljencev – koliščarjev, ki so ta predel poseljevali že pred šestimi tisočletji. Predvidena postavitev turističnega kompleksa je ob gradu Bistra, na samem zahodnem robu Ljubljanskega barja. Programsko je kompleks načrtovan kot sožitje klasičnega tipa hotelskega kompleksa z arhetipskimi  elementi vsebinske celote barja. Foto: Tekton
Ljubljansko barje, ki je nastalo pred dvema milijonoma let z dramatičnim tektonskim gibanjem, je locirano v neposredni bližini prestolnice ter glavne državne prometnice in ponuja redke in zato toliko bolj dragocene primarne možnosti za razvoj turizma, predvsem zaradi svojega specifičnega habitata in zgodovinsko znanih prvotnih naseljencev – koliščarjev, ki so ta predel poseljevali že pred šestimi tisočletji. Predvidena postavitev turističnega kompleksa je ob gradu Bistra, na samem zahodnem robu Ljubljanskega barja. Programsko je kompleks načrtovan kot sožitje klasičnega tipa hotelskega kompleksa z arhetipskimi elementi vsebinske celote barja. Foto: Tekton

Je to ta meja, meja kopnega z vodo, ta čarobna črta neskončne energije, meja hrepenečega in popolnega – zavetje kopnega, izziv vode? Nam vodna prostranstva ponujajo rešitev za preživetje ali pa po tem zgolj hrepenimo? Je naš pogled na rob obzorja preko vodne gladine kot nedorečena usoda večnega sna? Je tam nekje v daljavi to, kar smo bili in kar hočemo biti?

Aleš Šeligo

Sedem arhitekturnih projektov, nekateri izmed njih že dobitniki mednarodnih priznanj, ima skupnega vizionarja, arhitekta Aleša Šeligo.

Projekti so nastajali v obdobju zadnjih desetih let, nekateri od njih so zdaj predstavljeni v novi, dopolnjeni podobi, vključujoč nova arhitekturna dognanja in tehnologije. Sledijo avtorjevemu prepričanju, da je dolžnost vsakega posameznika, da med svojim ustvarjalnim delom življenja vrne civilizaciji več in boljše, kot pa mu je ta dajala med njegovim odraščanjem. Le tako, na tak način in s tako zavestjo lahko v prihodnosti dosežemo katarzo, je prepričan.

Arhitektura je od vseh vej umetnosti nedvomno najbolj odgovorna človeštvu, saj z njim skupaj ustvarja civilizacije in zato nosi velik del bremena odgovornosti za evolucijski razvoj našega bivanja. Arhitektura nas edina vselej in povsod spremlja, usmerja in vpliva na nas na vsakem koraku, lahko nezavedno ali pa v svoji polni moči. Arhitektovo poslanstvo, njegova težnja in dolžnost je nenehno iskanje novega, boljšega. Arhitektove stvaritve ne smejo zgolj zrcaliti trenutnih modnih zapovedi, niti ne smejo postati orodje v rokah trenutnih oblasti za potešitev potreb trenutnih, hipnih vladavin.

To je Aleš Šeligo. Njegova ustvarjalna doba traja že več kot dvajset let. Trenutno je eden redkih slovenskih arhitektov, ki je svojo ustvarjalnost razširil preko naših meja in se uvrstil med zmagovalce več mednarodnih arhitekturnih natečajev. V Sloveniji se je med drugimi podpisal pod projekte Prenova čelnega pročelja objekta Kozolec, Modra hiša in prenovljeni objekt Kemijskega inštituta.

Šeligo arhitekturo živi kot umetnost, in ne zgolj kot laično arhitekturno projektiranje, kot "obvezni del" celotnega procesa od načrtovanja do končne zgradnje. V zadnjih letih so se, da bi povečali interdisciplinarnost njegovi ekipi pridružili tudi strokovnjaki z različnih področij, kot so trajnostni razvoj, turizem, menedžment in skupaj z arhitekti na vsakem koraku dokazujejo, da je mogoče več in boljše – tako arhitekturno kot tudi življenjsko.

Razstava arhitekta Aleša Šelige bo odprla vrata drevi ob 19.00 v galerijskem prostoru Modre hiše na Bravničarjevi 13 v Ljubljani. Na razstavi je prikazanih sedem arhitekturnih projektov, povezanih z vodo, karakterističnih oblikovnih in programskih potez arhitekta. Nastajali so v zadnjih desetih letih, nekateri od njih so zdaj predstavljeni v novi, dopolnjeni podobi, vključujoč nova arhitekturna dognanja in tehnologije.

Nekateri od teh projektov so bili med zmagovalci mednarodnih arhitekturnih natečajev, nekateri pa so nastali kot plod arhitektovih vizij in njegovega pogleda in odnosa do sveta.
Zaradi njihove daljnosežnosti večine teh projektov še ni mogoče realizirati, nekateri pa so bili delno realizirani v takratnem okviru mogočega. Na tej razstavi so prvič predstavljeni skupaj. Nekateri izmed teh projektov so bili že posamično predstavljeni v različnih galerijah po svetu, kot so Pacific Design Center (Hollywood), Documenta (Kassel) in Forum House der Architekten (Stuttgart).

Razstava v Modri hiši je prva v nizu serije postavitev. Poleg še nekaterih postavitev v Sloveniji in v drugih republikah nekdanje Jugoslavije so že dogovorjene postavitve razstave v Veliki Britaniji, Albaniji, Združenih državah Amerike in v Avstraliji.

Je to ta meja, meja kopnega z vodo, ta čarobna črta neskončne energije, meja hrepenečega in popolnega – zavetje kopnega, izziv vode? Nam vodna prostranstva ponujajo rešitev za preživetje ali pa po tem zgolj hrepenimo? Je naš pogled na rob obzorja preko vodne gladine kot nedorečena usoda večnega sna? Je tam nekje v daljavi to, kar smo bili in kar hočemo biti?

Aleš Šeligo
Naš planet Zemlja bi se verjetno moral imenovati po vodi, saj več kot tričetrtine planetne površine prekriva voda. Zemlja in voda: dva elementa, ki tvorita celotno opno našega planeta. In njuna meja, njun stik, je mar to ta 'božja, energetska' črta našega evolucijskega zavedanja? Pacifiška otočja dajejo vtis, da kopno kljubuje vodi; kot da se ta dva elementa nenehno bojujeta, čeprav drug brez drugega ne moreta obstajati. Otok kot kopno brez vode ne obstaja. Je zato otok popoln v svojem lastnem obstoju? Projekt turističnega naselja na otoku Maui, ki je sestavni del otočja Havaji, želi odgovoriti na to. Foto: Tekton
Lokacija turističnega apartmajskega naselja je neobljudeno zemljišče pod slapovi v tropskem deževnem pragozdu v malezijski državi Sarawak na otoku Borneo. Arhitekturna rešitev se aplikativno nanaša na identifikacijske elemente danega okolja – tropski deževni pragozd, slap z jezerom ... Foto: Tekton
Projekt hotela pod vodo, lahko pa tudi »atol« ali pa 'otok v morju', s svojim nadvodnim delom ohranja človekovo bivanjsko skušnjo, ohranja zvezo med kopnim in nebom. Konstrukcijsko je objekt zasnovan enako, kot so zasnovani konstrukcijski sistemi naftnih ploščadi. Nadvodni del objekta je v sistem pritrjen gibljivo, podvodni del sferično eliptične oblike pa je pritrjen na osnovno konstrukcijsko ogrodje. Najprimernejša globina morja je med 30 in 60 metri, dovolj globoka, da se še vedno zaznavata sončna svetloba in podvodno življenje. Foto: Tekton
Tako kot se zdi, da ima politika in z njo nerazdružljivo povezano vsesplošno obče absolutno in edino resnico in moč usmerjanja in vladanja družbi, pa umetnost, ki je osvobojena vseh spon trenutka, odpira vizije in poglede zastrtega in onkraj mogočega. Delovanje politike ostaja v varnem zavetju lastnega despotizma, amputiranost njenih idej in vizij sili umetnost k ustvarjanju časa po njeni lastni biti in zgolj njej znani poti. Takšen primer politične nemoči je iskanje rešitve sosedskega vprašanja meddržavne meje na morju med Slovenijo in Hrvaško. Gradnja umetnega otoka je mogoča rešitev ... Umetni otok ima dva temeljna namena: poleg splošne znamenitosti turističnega značaja predstavlja umetni otok sožitje treh sosednjih držav, ki ga obkrožajo (Hrvaška, Italija, Slovenija) in so hkrati njegove lastnice. Skladno z določili mednarodnega prava vsem trem državam omogoča dostop do mednarodnih voda, s tem pa postanejo meddržavne vodne meje nepomembne. Oddaljenost otoka od kopnih delov vseh treh držav je od 8 do 12 navtičnih milj, njegova velikost je 20 hektarjev. Otok je zasnovan kot lagunska oblika s sklenjeno celoto hotelskega kompleksa v marini. Foto: Tekton
Razmah turizma v zadnjih desetletjih, pri kateri je dobiček zgolj in edino merilo, je žal naravnana kratkoročno in neizogibno vodi v opustošenje civilizacijskih temeljev. Vsaka nova in neznana destinacija se sprva spoprijema s pomanjkanjem infrastrukture. In vse bolj ko postaja prepoznavna, bolj je obiskana, obenem pa dobi več namenske 'umetne' infrastrukture. Nenadzorovane in nenačrtovane gradnje, velikopotezni posegi visokih naložb, a hkrati hipnega učinka, pretežno v lasti tujih vlagateljev, sprva postavljajo okolje in domačine v vlogo talcev, nato pa v vlogo žrtev z izgubo lastne identitete, kar seveda vodi v vse hujše zaostajanje in razvrednotenje celotne regije. Zato eno izmed rešitev obmorskih potencialnih destinacij prinašajo plavajoči hotelski kompleksi in podobni objekti. Foto: Tekton
Ljubljansko barje, ki je nastalo pred dvema milijonoma let z dramatičnim tektonskim gibanjem, je postavljeno v neposredni bližini prestolnice ter glavne državne prometnice in ponuja redke in zato toliko bolj dragocene primarne možnosti za razvoj turizma, predvsem zaradi svojega specifičnega habitata in zgodovinsko znanih prvotnih naseljencev – koliščarjev, ki so ta predel poseljevali že pred šestimi tisočletji. Predvidena postavitev turističnega kompleksa je ob gradu Bistra, na samem zahodnem robu Ljubljanskega barja. Programsko je kompleks načrtovan kot sožitje klasičnega tipa hotelskega kompleksa z arhetipskimi elementi vsebinske celote barja. Glavno jedro primarne programske zasnove celotnega kompleksa predstavlja na novo načrtovano močvirno jezero, ki z že dano vodno povezavo omogoča vodno povezavo s prestolnico. Del močvirnega jezera je kot ekološki varovani del naravnega habitata, v osreednjem delu močvirnega jezera, ki je od ekološkega dela ločen z umetnim otokom, je umeščeno apartmajsko naselje; njegova arhitekture išče vzor v nekdanjih koliščarskih naseljih. Velikost celotnega kompleksa je 40 hektarjev zemljišča. Urbanistično je hotelski kompleks zasnovan tako, da so na novo predvideni objekti (klasični hotelski kompleks) postavljeni ob obstoječemu urbanemu okolju, ki ga zaokrožije in omejuje močvirno jezero; od tu naprej pa se stopnuje naravno, intimno okolje, ki se ne konča , ampak se nadaljuje v celotno širjavo Ljubljanskega barja. Foto: Tekton
Projekt Virus ima svoje izhodišče v mitološki celini, imenovani Mu, ki je nastala globoko v človeški zgodovini. Stala je na območju Tihega ocena, naseljena s pribežniki z drugih celin. In kot takrat tudi zdaj Projekt Virus predvideva gradnjo nove celine na območju starodavne celine Mu. S postavitvijo nove celine, ki bo uporabljala napredne tehnologije, ki omogočajo samozadostnost preživetja, s pravilno družbeno ureditvijo in s katarzično očiščenostjo naseljene človeške populacije, bo ta novi zametek postal kot pozitivni virus, ki se nezadržno širi in ga ni mogoče niti ustaviti ali uničiti. S svojo pojavnostjo pa bo vplival na preostali 'stari svet'. Mitološka celina Mu naj bi v davnini izginila zaradi človekovega 'izkrivljenega' pogleda na svet. Mar je zdaj v »spremenjeni podobi« spet tu, da nam pomaga najti rešitev in pravo pot? Foto: Tekton